Simčič: “Slike Brd iz moje mladosti so porazne. To, kar je zdaj, je paradiž.”

Njegovo življenje, precej drugačno od klasičnega vzorca številnih kolegov, ki so se po študiju arhitekture vrnili na Goriško, se zaposlili, dobili stanovanje, si ustvarili družino in se po izteku delovne dobe upokojili, je opisano v knjigi Pot in delo nekega arhitekta, ki jo je leta 2017 izdal Simčičev TD+M biro. V njej so zabeležene etape razgibane poti od študija v Ljubljani do izpopolnjevanja in dela v Benetkah in nemškem Stuttgartu, pa do vrnitve v rodna Brda, kjer ga je čakalo veliko dela. Za svoj prispevek k današnji podobi Brd in za vso pomoč ob ustanavljanju Občine Brda, je že leta 2013 prejel občinsko nagrado za življenjsko delo, pred kratkim pa tudi naziv častnega občana.

“Ma, veste, Slovenci malček malikujemo to tujino. Življenje je v resnici veliko bolj enostavno, kot mislimo, da je. Najbolj normalno je, da si tam, kjer si doma. Rastlina seveda raste tudi, če jo na primeren način presadiš, ampak če zraste tam, kjer nastane, je najbolj očitno najbolj srečna in najbolj lepo uspeva. Iti drugam je zelo dobro, kot nek izlet ali dodatno izobraževanje, spoznavanje. To ni le dobrodošlo, ampak nujno. A čez čas moraš priti nazaj. Tja, kjer si bil rojen. Vsi smo plod ali žrtev dogajanja okrog nas, v resnici pa smo most med preteklostjo in prihodnostjo. Pustimo, da so bili neki dogodki, ki so sprožili to, da sem odšel, da sem se iskal, ampak hvala bogu sem se vrnil, in kot vidite, mi je lepo.”

Arhitekt današnjih Brd

Izidor Simčič – Dorče (1942) je bil udeležen pri več sto gradnjah in prenovah stanovanjskih hiš v Brdih, ki s svojo podobo danes privabljajo vse več obiskovalcev ob blizu in daleč. Sodeloval je tudi pri gradnji več kot dvajset briških kleti. Ker je nekaj časa tudi sam skrbel za kmetijo, je bil vinogradnikom zelo blizu. Kot je opisal v knjigi Pot in delo nekega arhitekta, so se med seboj več ali manj vsi poznali, in pri vseh je bila želja, da se Brda razvijejo in da bo to kraj, kjer se lepo živi. Zato je bil njegov odnos do vsakega investitorja povezan z občutkom dolžnosti pomagati. Najprej je bil Bric in šele nato arhitekt. Pa vendar ga je radovednost v mladosti iz rodnega Dolnjega Cerovega v Brdih odpeljala v svet, najprej na gimnazijo v Novo Gorico, potem pa na študij arhitekture v Ljubljano. Po zaključku študija je pot iz Brd do Ljubljane nadaljeval do Benetk, kjer je sodeloval pri projektu Le Corbusierjeve beneške bolnišnice, in Stuttgarta. V Nemčiji se je ukvarjal z revitalizacijo starih mestnih jeder. Potem pa se je vrnil in se v okviru takratnega Zavoda za spomeniško varstvo Nova Gorica posvetil obnovi po potresu, ki je leta 1976 prizadel Posočje. Osredotočil se je na Šmartno in Breginj. V Breginju je zaradi različnih dejavnikov izvedba celovito zamišljenega obnovitvenega posega zaživela le v manjšem delu, Šmartno pa je danes zgodba o uspehu. Pomembno je bilo tudi njegovo delo v Kanalu, Škocjanu, Kobaridu, na Trnovem, v Solkanu in številnih drugih krajih, največji pečat pa je pustil v Brdih, kjer je bil dejaven tudi na področju sanacije dvorcev in domačij, spominske arhitekture, javnih objektov, javnih ureditev, kmetijsko-turističnih kompleksov in še česa. Brda je ohranil v slogu briške kulturne dediščine z obokanimi vhodi, terasami in stolpiči od vasi do vasi. Z osamosvojitvijo Slovenije je ustanovil svoj arhitekturni biro, v katerem njegovo delo danes nadaljuje sin Martin. NN