Simple Minds razprodali Gradež
Simple Minds so še ena tistih skupin, ki so jih izstrelila osemdeseta, jih prežvekovala devetdeseta, a jih je znova utrdilo zadnje desetletje. Podobno kakor se je godilo z Duran Duran, je zasedba preživela marsikaj in se z zadnjima ploščama ponovno postavila na noge. DA skupina še ni zgubila priljubljenosti dokazuje tudi razprodan koncert v bližnjem Gradežu, kjer bodo skupaj z zvestimi oboževalci jutri zvečer obujali svoje začetke.
Če zgodbo začnemo v današnjih dneh in se šele nato lotimo začetkov skupine, velja omeniti, da je škotska zasedba Simple Minds v Ljubljani nazadnje gostovala leta 2006, ko je predstavljala izjemno dobro sprejeti album Black and White 050505, s katerega je najpogosteje odzvanjala uspešnica Home. In še prej leta 1995 s ploščo Good News from the Next World. Tudi Graffiti Soul iz leta 2009 se lahko pohvali s solidnimi kritikami, pevec Jim Kerr pa je leta 2010 izdal tudi samostojno ploščo Lostboy! AKA Jim Kerr, ki so jo precej zaznamovali elektronski ritmi, predstavil pa jo je tudi na kakih desetih koncertih.
Po lanski turneji, na katero so se podali z največjimi uspešnicami, so Simple Minds od februarja na novi, poimenovani 5X5. Ta spremlja izdajo tako imenovanega box seta s šestimi ploščami, ki jih je skupina posnela med letoma 1979 in 1982. Škatlica, poimenovana kar X5, vsebuje dejansko šest plošč, saj je skupina leta 1981 izdala kar dve plošči Sons and Fascination ter Sister Feeling Call, tokrat pa so svoje mesto dobile tudi razne raritete.
Plošče, iz katerih je vzniknila turneja 5x5, pa so tiste, ki jih je skupina ustvarila še pred svetovno slavo, še pred velikim ameriškim bumom s skladbo Don't You (Forget About Me). Slednjo je skupina leta 1985 posnela na željo založbe, po tem ko sta jo zavrnila tako Brian Ferry kakor Billy Idol, a jo je pa izdala zgolj na kompilaciji filmske glasbe za celovečerno najstniško dramo The Breakfast Club. V Evropi so Simple Minds sicer veliko naklonjenost poželi že leta 1984 s ploščo Sparkle in the Rain, na kateri sta tudi uspešnici Waterfront in Speed Your Love to Me, ki sta po novovalovski že nakazovali bodočo melodično rock smer, kakršno so najočitneje zapopadli na plošči Once Upon a Time (1985). Zlasti na račun svetovnega hita Alive and Kicking so začeli z osvajanjem stadionov, se vpisali v A-kategornike popularne glasbe, začele so se tudi prve primerjave z U2, aktivistične popevke, kakršni sta bili Mandela Day in Belfast Child ...
Z osvajanjem množičnega poslušalstva pa so Simple Minds sredi osemdesetih izgubili tudi nekaj tistih, ki so se navezali na precej drznejši, zahtevnejši in eksperimentalnejši zvok prvih plošč. Ti menda prihajajo na račun prav z letošnjo turnejo 5x5, saj naslov pomeni, da z vsake izmed prvih petih plošč odigrajo po pet skladb, koncerti pa trajajo tudi po dve uri in pol in več.
“Mislim, da je med našimi zgodnjimi deli in MTV-leti, torej našimi razprodanim obdobjem, vsekakor razpoka. Kot skupina smo se vedno radi pomikali naprej, in to je pomenilo, da smo nekaj pustiti za nami. Mislim, da je vedno tako pri ustvarjalcih z dolgimi karierami,” je v nedavnem intervju priznal Kerr.
Prva plošča Life in a Day, ki jo je zasedba izdala leta 1979, potem ko sta Jim Kerr in kitarist Charlie Burchill, dolgoletna prijatelja in še edina današnja člana izvirne zasedbe, nabirala izkušnje v pank bendu, je bil precej tipičen postpankovski izdelek. Poln iskanja, novih sintesajzerskih zvokov in ostrih kitar, s katerega je čas izluščil zlasti naslovno skladbo in divjo Someone (kajpada obe zdaj igrajo), na ploščo pa tudi sami niso bili kaj prida ponosni, saj so že istega leta izdali svojo najeksperimentalnejšo Real to Real Cacophony. Z njo se niso niti približali lestvicam, saj je bila pod vplivom Kraftwerkov odločno preveč drzna in povsem nekomercialno zastavljena. S syth-popom so zaznamovali tudi naslednjo Empires and Dance (1980), ki je črpala navdih v takratnih političnih razmerah (v obvezno poslušanje sodi elektronska plesna in družbeno kritična I Travel, ki jo z izjemo Kerrovega vokala težko povežemo s Simple Minds, kakršne poznamo danes). Sledili sta že omenjeni Sons and Fascination ter Sister Feeling Call, plošči, ki sta imeli iziti kot dvojni vinil, a založba ni soglašala, zato sta izšli posamično, prva pa je bila deležna precej več pozornosti. Z nje se je med klasike vpisala najudarnejša Love Song.
Na koncu peterice je še najuspešnejša zgodnja plošča New Gold Dream (81/82/83/84) iz leta 1982, ki vsebuje kar tri uspešnice Promised You a Miracle, Glittering Prize in Someone Somewhere (In Summertime). O ploščah, izdanih v zbirki X5, so na BBC slikovito zapisali, da gre za eksperimentalna dela glasbenikov iz časa, “ko njihove glave še niso bile obrnjene k ameriškim dolarjem”. In taka je tudi turneja.
Čeprav se vzporednice z nedavnim obiskom Duran Duran v Ljubljani, kjer je občinstvo najbolj hlastalo po starih uspešnicah, kar same ponujajo, je turneja 5x5 neprimerljivo radikalnejša. Sodeč po doslejšnjih koncertih namreč glasbeniki ne delajo izjem in največje uspešnice iz druge polovice osemdesetih let ne dobijo mesta niti v dodatku.
Bo pa zato ob skladbah, iz katerih je kasneje zrasel svetovni bend, toliko bolj uživalo kakih 1500 poslušalcev, kolikor jih sprejme prizorišče na jezu Nazaria Saura v Gradežu.
MAJA PERTIČ GOMBAČ
