Sivka s Krasa je shodila
Po prvih letih plantažne zasadnje sivke na Krasu zdaj tam beležijo že več kot 50.000 grmov te žlahtne rastline. Največji pridelovalci se tudi že smelo odločajo, da širijo lastno paleto pripravkov iz sivke in s tem čedalje bolj uveljavljajo geografsko poreklo - Sivka s Krasa.
Sivka, blago dišeča rastlina, ki je mednarodno znana tudi kot lavanda, prvotno izvira z območja Sredozemskega morja, kjer še vedno uspeva tudi divje. Kultivirano rastlino že stoletja gojijo tudi bolj severno, svetovno znani so nasadi v francoski Provansi, Angliji (tu jo nepretrgoma gojijo že od 16. stoletja, v letih kuge se je uveljavila kot zaščita pred njo), Bolgariji in Madžarski, zadnje stoletje tudi v Tasmaniji. Tu uspeva od leta 1921, ko je tja prinesel prva semena prave sivke, s poreklom iz Francije, londonski parfumer Denny, ki si je tam z družino odločil ustvariti nov dom. Dediščina tega uspešnega poskusa je med drugim tudi največja plantaža sivke na južni polobli - Bridestowe Estate, ki ima kar 53 hektarjev posajenih s to žlahtno rastlino. Njeno visoko cenovno kvalitetno eterično olje in izdelke iz nje veliko izvažajo tudi v Evropo, ZDA in na Japonsko. Tamkajšnja žetev poteka v decembru in januarju in traja pet tednov, ko je tudi višek turističnih obiskov, namenjenih javnim ogledom polj in dišeče žetve.
Pri nas so komercialno najprivlačnejše tri vrste sivke, vsaka z množico sort: prava sivka (sinonimi angleška sivka, ozkolistna sivka, latinsko Lavandula angustifolia, sinonimi L. vera in L. officinalis), širokolistna sivka (sinonimi klasasta sivka, lat. L. latifolia, L. spica), ter križanec med obema, lavandin (L. x intermedia, L. x hybrida).
Vztrajal kljub nejeveri domačinov
“Če bi me pred desetimi leti kdo vprašal za Tasmanijo, bi ga verjetno le debelo pogledal. Tam doli sem bil od takrat že trikrat, v letih 2003-2004 celo leto, ko sem bil na tamkajšnji univerzi angažiran kot raziskovalec,” je povedal pionir vzgoje sivke na Krasu, doktor kemije Milko Novič, po rodu iz Brij pri Koprivi. “Ob eksotični lepoti otoka sem sprva kratke izlete v prostem času čedalje bolj podaljševal in usodno trčil ob sivko. Ta rastlina, ki se me do takrat ni dotaknila, mi je bila znana že od doma, saj na Krasu skorajda ni domačije, kjer je za namene odganjanje moljev ne bi imeli posajene nekaj grmov. Srečeval sem jo tudi na potepih po Hvaru, v Španiji in Franciji,” je nizal zdaj že zgodovinska dejstva. Tasmanija sicer leži na približno isti geografski širini na južni polobli kot Slovenija na severni, tudi padavinski režim na vzhodu otoka je podoben, le poletja so tam krajša in v povprečju hladnejša.
“V času tamkajšnje žetve sem kar nekaj dni taval po nasadih, užival v cvetju in vonju ter sklenil, da bom ob vrnitvi domov tudi sam poskusil gojiti sivko na Krasu. Ta sklep je bil med drugim eden usodnih, zaradi katerega sem se vrnil v Evropo,” je dodal Novič, ki je v letu 2005 posadil v rdečo kraško zemljo prvih 300 sivkinih mladih rastlin. Kljub sprva nejeveri domačinov je kasneje nasad še širil na sedanjih 6000 rastlin. Njegova vsakoletna žetev, letos je bila že četrta, je v teh letih postala dobro obiskan javni dogodek z bogatimi spremljajočimi aktivnostmi. Sam ima trenutno v ponudbi eterično olje, hidrolat (stranski produkt destilacije) ter trda in tekoča mila iz sivke.
Mila, šamponi, kreme ...
Skoraj sočasno so podobne ideje o odetju Krasa v sivkine barve vznikale tudi v drugih glavah. Tanja Arandjelović je s skupino še treh družbenikov v letu 2006 zasadila prvo polje s 6000 sadikami sivke v Ivanjem Gradu. Ob uspešnem prijemu je v naslednjih letih število sivk povečevala na sedanjih 20.000. “Ob lastni destilarni proizvajamo, pod blagovno znamko Aria hidrolate, olja prave in hibridne sivke, sveče, tonike, butarice, šopke, čaje, dišavne blazinice in svežilce zraka,” je povedala Arandjelovićeva, ki ima s kozmetiko že več kot četrtstoletne izkušnje, kot nekdanja menedžerka za kozmetično podjetje Avon in kasneje tudi kot lastnica kozmetične master franšize High Care. Tudi ona javno žetev sivke zadnja leta oplemeniti s spremljajočimi aktivostmi, ki segajo od kulture do športa.
Bogdan Križman se je donedavna ukvarjal z gostinstvom, in čeprav mu je šel posel dobro, ga je vse manj veselil. S partnerko Ingrid Dolgan, ki je po stroki agronomka, sta se odločila poiskati izziv v novi dejavnosti - sivkarstvu. V Brežcu pri Divači sta lani zasadila prvo njivo s 7500 sivkami, letos se jim je pridružilo še 5000 novih. Njun cilj je bil obvladovati vse, od njive do lastnega končnega izdelka z dodano vrednostjo na osnovi sivke. V proizvodnem obratu Sivkin butik v Divači postopoma širita ponudbo iz blagovne znamke Milina. “S prodorom v lekarne, kjer so naravna mila brez konzervansov in umetnih dodatkov čedalje bolj iskana, je naš trenutni hit milo iz kozjega mleka, katerega je baje za lepo polt uporabljala že Kleopatra. Poleg tekočih in trdih mil imamo v ponudbi tudi različne kopalne soli in darilne izdelke iz sivke. Razvijava tudi nove proizvode, kot so geli za tuširanje, šamponi (med drugim tudi za domače živali - psi vonj sivke obožujejo) in kreme za ustnice,” je povedal Križman, zadovoljen s prvimi odzivi tržišča na izdelke iz domače sivke, ki je bila še pred petimi leti zgolj sinonim tržno zanimivega zelišča iz tujine.
Razvojno sožitje prava in stroke
Na območju Upravne enote Sežana so poleg navedenih do sedaj večji nasadi sivke še v Povirju, Kobdilju in Gabrovici. Skupno je s to, za Kras novo kmetijsko kulturo, ki obeta postati analogija oljkarstvu v Istri in v Brdih, zasajenih že skoraj pet hektarjev. Ker se interes za sivkarsto na Krasu širi, velja omeniti, da mora na podlagi zakonov in pravilnikov vsakdo, pravna ali fizična oseba, ki ima njive in jih tudi obdeluje, najprej registrirati kmetijsko gospodarstvo na upravni enoti. Za obdelane kmetijske površine v velikosti vsaj enega hektarja se lahko uveljavljajo tudi neposredna plačila. “Pridelava sivke na Krasu je in bo za marsikoga zanimiva le kot dopolnilna dejavnost. Za njeno registracijo je potrebno izpolnjevati osnovni pogoj, to je, da mora imeti kmetija v lasti najmanj en hektar ali v zakupu najmanj pet hektarjev ustreznih površin, ki morajo biti obdelane. Za opravljanje dopolnilne dejavnosti na kmetiji je potrebno pridobiti dovoljenje, ki ga na zahtevo izda upravna enota, če so za to izpolnjeni pogoji,” je Milena Štolfa, vodja izpostave kmetijske svetovalne službe Sežana, dala vso podporo novi kmetijski dejavnosti. Ob množično zaraščajočih se opuščenih njivah, kar ima za posledico tudi že kar 60-odstotno zaraščenost Krasa z gozdom, kar je nad državnim povprečjem, so ob vinogradništvu ravno nasadi drugih donosnih kultur obet, da se bo širjenje gozda zaustavilo in s tem tudi ohranil krajinski videz te nekoč kamnite pokrajine.
“Če lahko uspešno gojijo sivko v sosednji Furlaniji-Julijski krajini, kjer njihovo lokalno sorto sivke Lavanda di Venzone, poimenovano po kraju Venzone (Pušja vas), z množico sivkinih kozmetičnih in gastronomskih proizvodov masovno tržijo v lokalnih trgovinah in po internetni prodaji - na temo sivke organizirajo tudi v sivkin vonj in barve obarvan množično obiskan poletni vikend festival v obmorskem Linjanu (Lignano) - je izključno od naše vztrajnosti odvisno, če bomo imeli podobno zgodbo tudi na temo Sivka s Krasa,” je na nedavni delavnici v Temnici o izkušnjah s sivko na Krasu povedal Novič. Poleg potrebe, da se lokalni pridelovalci povezujejo, pa bo ideja še bolj prodrla, če bo deležna finančnih spodbud in podpore stroke, saj je nujno čim prej začeti tudi selekcijo in uporabo v lokalnih razmerah uspešnih sort.
Koristne hrvaške izkušnje
Potrebo po sistematičnem pristopu že na samem začetku uvajanja nove kulture je na tematskem večeru o gojenje sivke na Krasu, ki je bil prejšnji mesec v Divači, izpostavila tudi gostja iz Hrvaške, magistra agronomije Orieta Milovan. Kot vodilna istrska strokovnjakinja za sivko je imela pred številnimi interesenti strokovno predavanje na temo Od priprave zemljišča do žetve pridelka sivke. “Ker obstaja v svetu kar 40 različnih vrst sivke rodu Sivka/Lavandula in nekaj sto različnih križancev, je najprej potrebno, da jih znamo ločevati med seboj,” je uvodoma dala prvo lekcijo, na kateri spodrsne večini ljubiteljev sivke, saj so prepričani, da obstaja le ena vrsta.
Medtem ko prava sivka v naravi najbolje raste na dolomitskih tleh na nadmorski višini 500 do 1500 metrov in zdrži zimske temperature do -15 stopinj Celzija, uspeva širokolistna sivka, ki se zaradi nižjih donosov redkeje goji, raje v toplejših in nižjih predelih, kjer tudi cveti kasneje kot prava sivka. Križanec lavandin je sterilen, zato ga ne moremo razmnoževati s semeni, temveč le vegetativno.
“Naš najbolj znan lavandin, ki ga zdaj množično sadijo tudi v Sloveniji, je sorta Budrovka, imenovana tudi hrvaška sivka, ki je bila odkrita leta 1948 v vrtu Budrovića na Hvaru. Daje dober in količinsko večji doprinos eteričnega olja, ki je posledično tudi nižje cene, a slabo prenaša zimske zmrzali. Tako širokolistna sivka kot lavandin imata znaten delež kafre, ki je manj primerna za kulinariko, kjer se je še najbolje obnesla prava sivka sorte Mundstead,” je Milovanova, ki je kmetijstvo študirala v Ljubljani, natrosila še nekaj izkušenj zadnjih desetih let, ko je bila aktivno soudeležena pri zasadnji sivke v hrvaškem delu Istre, katerih površine sedaj merijo preko 50 hektarjev.
Hrvaška je v svetu sicer najbolj znana po hvarski sivki, ki jo tu gojijo od leta 1930, ko jo je v letih vinske krize po prvi svetovni vojni prvi plantažno zasadil Bartula Tomičić. Ob noviteti, sprva deležni posmeha sokrajanov, se je ob prvih prodanih litrih eteričnega olja ideja prijela tudi pri drugih. Leta 1947 je bilo na Hvaru tako že 31 hektarjev skalnatih površin zasajenih s sivko. Ko je “barba Berte” leta 1953 umrl, je v časopisu izšel članek z naslovom Smrt pionirja sivke. V času njegove smrti je bila sivka zasajena na okrog 800 hektarjih, proizvodnja eteričnega olja pa se je vrtela okrog 60.000 kg. V teh desetletjih se je drastično znižala tudi populacija komarjev na otoku. Od leta 2009 na tem otoku sivke v vasici Velo Grablje vsako leto v juniju organizirajo tudi Festival sivke.
In če ste se vprašali, zakaj toliko pozornosti donedavna v Sloveniji manj znani sivki, dajmo besedo še aromaterapevtki Malani Kovač, ki je skorajda vsakodnevno v stiku z njenimi učinkovinami. “Eterično olje sivke je med vsemi daleč najbolj popularno, raznoliko in množično uporabljano eterično olje in zapovrh eno redkih, ki lahko zaradi blagega delovanja nerazredčeno uporabljamo direktno na koži. Čeprav obstajajo razlike v sestavi med vsemi tremi najbolj uporabnimi vrstami sivke, pa so načeloma vse uporabne za nego kože, akne, alergije, glivične bolezni stopal, modrice, ekcem, prhljaj, dermatitis, opekline, psoriazo, pike žuželk in njihovo odganjanje, astmo, vnetje ušes, kašelj, prehlad, katar, laringitis, slabost, kolike, cistitis, bolečo menstruacijo, depresije, glavobol, nespečnost, živčno napetost in se kaj,” je nanizala številne razloge, poleg klasičnega odganjanja moljev in komarjev ter pridelave medu in uporabe v parfumih, v prid pripovedki, da sta jo Adam in Eva prinesla s seboj iz raja. Množično so jo uporabljali že stari Egipčani, Grki in Arabci, kot tudi Rimljani, ki so z njeno esenco dišavili javna kopališča. Od tod njeno latinsko ime, saj lavare pomeni umivati. Njena novodobna svetovna slava se je začela leta 1910, ko si je začetnik aromaterapije René-Maurice Gattefossé, francoski parfumar in kemik, umil roke v tekočini čistega sivkinega olja in s tem zaustavil gangreno, ki se je začela razvijati iz opekline.
Ali so to dovolj tehtni argumenti, da se ta “švicarski nož” zeliščne medicine, podobno kot danes samoumevna trta, ki je bila na Kras prinesena pred zgolj 2000 leti, dokončno uvrsti v osnovno besedišče kraškega kmeta 21. stoletja, pa bosta pokazala čas in udejanjanje pregovorne kraške trme.
BOGDAN MACAROL
