Škljoc, ki zalezuje zgodovino
Ko mu dolgodesetletni prijatelj Mitja Meršol ob srečanju krepko seže v roko in ga vljudno pobara “Si v redu?”, steber vojne in povojne fotografije Edi Šelhaus ustreli: “Nisem v redu, sem pa še živ!”
V sredo je prišel na predstavitev svoje nove, zgoščene avtobiografske knjige Fotoreporterjev obračun, pa četudi je tega dne na ljubljanskih termometrih pisalo 34, v njegovih osebnih dokumentih pa 1919. Zdržal je, pa četudi se je knjigarna založbe Sanje spremenila v savno, ko so se vanjo stlačili kolegi fotografi, novinarji, oboževalci, znanci in neznanci, ki jih je Šelhaus drugega za drugim pozdravljal, z vsakim na kratko pokramljal, jim delil avtograme, že ob pričetku javnega nastopa pa pribil: “Ta knjiga zame ni slovo od pisanja. Še bom pisal! O svoji najljubši temi - o živalih.”
Rad jih ima, živali, že zato, ker so bolj naravne in fotogenične kakor ljudje. Med slednjimi pa še posebej rešpektira kolege, fotografe, ki jih je prav posebej pozdravil: “Občutek, kako streljajo vame, je zelo zanimiv. Včasih sem se jaz prerival na olimpijadah in drugod, da bi našel primeren prostor za fotografiranje. Želim jim dobro počutje in dobre posnetke. Dober pogled!”
Tudi v knjigi kolegom posveti veliko vrstic, zlasti tistim, ki jih je neustrašna zvestoba svojemu poklicu stala življenja: januarja 1945 je okupatorska krogla ubila komaj triintridesetletnega partizanskega fotoreporterja Jožeta Petka, leta 1992 je bil v bosanskem naselju Dobrinja smrtno ranjen še mlajši novinar Mladine Ivo Štandeker, 1994 so bili v Mostarju ubiti Saša Ota, Marco Luchetta in Dario D'Angelo s televizije Rai, takoj zatem pa je oborožena tolpa v Somaliji umorila še snemalca Mirana Hrovatina in novinarko Ilario Alpi, ki sta takisto za Rai pripravljala reportažo o umiku italijanskih in ameriških sil z nemirnega ozemlja.
Šelhaus - rodil se je v Podkraju nad Vipavo, otroštvo preživel v Trstu, že od malega pa v rokah držal fotoaparat, saj sta bila fotografa tako njegova mama Julijana kakor oče Janko - se v knjigi spominja še drugih sodobnikov, skrbno popiše srečanja ameriških letalcev in njihovih rešiteljev, preleti vroče osamosvojitvene dni in odkrito spregovori o tegobah in radostih jesenskih let. Še danes tu in tam poprime za fotoaparat, a se nekako ne ulovi z digitalno tehnologijo. Zbranim v ljubljanski knjigarni je zaupal, da njegov najljubši fotoaparat ostaja stara dobra leica, tista, s katero je snemal že posnetke za film Cvetje v jeseni (1973) pod Blegošem. Tedaj mu je fotoaparat med plezanjem padel v globino, a ga je našel. “Takoj sem preveril, ali še dela. Je delal. In dela še danes!”
V svoj objektiv je kot sodelavec dnevnega časopisja vselej lovil trenutek. Filigransko fotografiranje v studiu ga ni zanimalo, raje je brzel naokrog, hlastal za dragocenimi prizori in škljocal. Ali kakor v spremnem zapisu h knjigi pravi Meršol: “Fotografija ima veliko vrednost, saj osvetljuje ne samo čas, ko je posneta, ampak se njena osvetlitev časa sveti naprej in se ponuja kot pečat prihodnjim pokolenjem. Tega vodila se je Edi vedno zavedal, in še vedno mi v spominu odzvanjajo njegove besede: 'Fantje, fotografirati je treba vse, dokler je kaj filma. Fotografiramo za danes, še bolj pa za jutri.' A Edi je stotinke svojih pogledov obogatil tudi z besedo in poleg slike z besedo pokazal na čas, na Slovenca nekoč in danes, na upornost in narodnoosvobodilni boj in osamosvojitev Slovencev, na plemenito reševanje zavezniških padalcev ... Da, v vsaki stotinki, v vsakem škljocu njegovega foto pogleda je zapisano verodostojno, nespremenljivo poglavje naše zgodovine.”
Leta 1948 je posnel zadnje metre prvega slovenskega celovečerca Na svoji zemlji. “Ekipi je manjkal konec filma - prihod partizanov v Trst,” se je spominjal v sredo. “Ker niso mogli čez mejo, so me prosili, naj naredim panoramske posnetke Trsta.” In res jih je, z obeliska nad mestom. “Ker še nisem imel dovolj izkušenj, sem švenkal od leve na desno, od desne na levo. Nisem vedel, ali mi bo kaj uspelo. Ko sem gledal Na svoji zemlji, pa sem užival. In si rekel: bil sem zraven!”
Pisanja se je lotil kasneje. V predgovoru k novi knjigi poudarja, da sta za to precej zaslužna France Brenk in njegova žena, lani preminula pisateljica Kristina Brenk, ki ga je vse od upokojitve spodbujala k pisanju, ga bodrila, ko se je zaradi zdravstvenih težav moral preseliti v dom starejših, in ga povezala z založnikom Rokom Zavrtanikom, direktorjem Sanj.
Da mojster piše odlično, med čakanjem na podpis navdušeno pojasnjuje Mladinin fotograf Borut Krajnc, ki je svojčas po ljubljanskih antikvariatih stikal za izvodi Šelhausove knjige Fotoreporter (1982), pokupil vse, ki jih je našel: “O zgodovini Trsta, fašizmu, odporu, delavskem gibanju in podobnem sem največ izvedel prav pri Ediju. Tako lepo, nevsiljivo in poučno piše!”
Ker se vrstice bližajo dnu strani, v članek brž stlačimo le še besede, s katerimi Šelhaus sklene novo knjigo: “Vedno sem pravil, da je življenje sreča. Res je!”
ANDRAŽ GOMBAČ
