Slavko Franca je kustos svojega zasebnega muzeja Rolling Stonesov
Slavko Franca niti sam ne ve natanko, koliko “eksponatov” je razstavljenih v njegovem domačem muzeju. Po vsem svetu že desetletja vneto išče, brska, strga z nožkom in kupuje vse, kar je povezano s fenomenom The Rolling Stones.
Strast se je rodila leta 1964, ko je kupil najdragocenejši kos svoje zbirke, njihovo prvo longplejko.
V slovenski Istri je več takih, ki z njim delijo isti hobi, a vsak od njih Stonese časti na svoj način. Eni bi o njihovi glasbi lahko napisali slikovito doktorsko disertacijo, drugi bi poleg o glasbeni kronologiji ure in ure lahko razglabljali o njihovih karakterjih, zasebnih življenjih, tretjim ni treba veliko govoriti, s pivom v roki in cigareto v ustih preprosto živijo rock'n'roll, za kralje pa priznavajo, se ve, koga.
Slavko Franca o Stonesih ne razglablja na dolgo in široko. On jih zbira. Kot pomorec - desetletja je na tujih ladjah delal kot šef tehnike - je potoval po vsem svetu in z vsakega konca privlekel domov kaj “stonesovskega”. Sprva predvsem plošče, od 80. let pa tudi vse ostalo, kar je s skupino povezano. Ko se je v njegovi dnevni sobi nabral že (pre)velik kup, se je odločil, da predmetom nameni primeren prostor, ter v pritličju svoje hiše v Luciji uredil pravcati mali muzej.
Ni, da ni
Skupaj stopiva v ta pisani tempelj in začneva obhod. Na eni od sten so kataloško razstavljene vse redno izdane plošče in vse kompilacije, britanske izdaje, ameriške, celo francoska skoraj popolna zbirka L'âge d'or, ki ji manjka samo še 80 evrov vredna številka 19. Česar ni prinesel s svojih popotovanj in z obiskov koncertov, je kupil prek spletne trgovine e-bay. “21. novembra pride ven še Some Girls,” mimogrede napove svoj naslednji nakup. Kotiček z naslovom The Rolling Stones professors je namenjem ploščam Muddyja Watersa, Chucka Berryja, Buddyja Guya in ostalih očetov bluesa. Na sosednji steni so razstavljeni solo projekti Micka Jaggerja, polico niže pa plošče njegovega brata Chrisa, ki ga je Slavko že gostil doma, tako kot spremljevalno skupino Rolling Stonesov, ki je pred leti nastopila v Portorožu z lastnim glasbenim projektom. Medtem ko si ogledujem plošče, devedeje in fotografije s koncertov, Slavko stopi do enega svojih gramofonov in čez trenutek prostor zapolnijo uvodni rifi Satisfaction.
“Za RS, pa tudi za drugo rock glasbo sem se začel ogrevati v najstniških letih,” začne pripovedovati. “Sestra, ki je bila starejša od mene, je kupovala prve plošče Presleya, Buddyja Guya, Muddyja Watersa, Chucka Berryja ... Ko so RS leta 1964 izdali prvi LP, sem jim začel slediti in nikoli nisem odnehal. Na srečo so vsa ta leta zdržali skupaj.”
“Njihova glasba ... z njo je res eno veselje. Daje ti voljo do življenja! Tudi na ladji mi je lajšala težke trenutke. Ko so bile nevihte in problemi, sem si zavrtel koncert Stonesov in pozabil na vse.”
Prvi od približno 50 koncertov, ki jih je obiskal, je bil leta 1967 v Milanu. “Šlo nas je celo krdelo, eni na štop, drugi z vlakom.” S tega koncerta ni prinesel nobenih “dokazov”. “Eh, kdo pa je takrat imel fotoaparat,” sprijaznjeno zamahne z roko. “Lahko pa bi po naključju ujel kako trzalico,” navržem. “Do trzalice sem pa prišel kasneje v Belgiji na otvoritvi turneje The Bigger Bang. Od tam imam tudi posnetek, kjer se vidi, kako Keith Richards z malega odra vrže trzalico proti meni,” pove. Seveda ima tudi ta pridobitev svoj prostor v muzeju. Najdem jo v sosednji sobi, uokvirjeno na steni poleg fotografij in številnih plakatov.
Postrga in odnese
Plakati so za Slavka posebna misija. Na koncerte hodi oborožen s posebnim nožkom, s pomočjo katerega jih skrbno in previdno postrga z oglaševalskih panojev in odnese domov. Največji, razstavljen v njegovem muzeju, meri približno štiri kvadratne metre, oglašuje pa koncert v Rimu leta 2007. “Tega sem kar nekaj ur trgal dol. Prinesel sem si deske in stojalo in začel z delom, kakih 20 ljudi pa me je pri tem začudeno opazovalo.”
Leta 2003 so ga v Münchnu med tem početjem obiskali policisti. “Vprašali so me, kam nameravam nesti plakat, pa sem odgovoril, da 'zu hause'. Rekli so, da bom moral plačati kazen. Ni problema, sem rekel, in privlekel na dan par sto evrov. Pripravljen bi bil plačati, kolikor bi zahtevali, ampak plakat je moral z menoj domov. No, nato so se fantje nasmehnili in mi brez kazni dovolili nadaljevati,” pove eno od “plakatnih” anekdot.
Medtem ko mi pripoveduje zgodbe ostalih plakatov, se v prostor prikradeta mačkona, črn in tigrast, ki se udobno zlekneta na fotelj sredi sobe. “To sta pa moja ljubčka, Paint it Black in Voodoo Tiger,” ju predstavi Slavko in ju ljubeče pocrklja. Da, tudi mačka je povlekel v svojo religijo.
“Čigava pa je tale stvaritev?” pokažem na sliko, na kateri pisano listje izrisuje logo skupine, znameniti jezik. “Moja. Uporabil sem liste banane, kakija, granatnega jabolka ...,” razloži Slavko. Jezik zna narisati prostoročno, nedavno ga je na simpoziju Forma viva tudi izklesal iz kamna in skulpturo postavil na zelenico pred hišo.
S Stonesi tudi v nevihti
Zdi se, da nasmejanemu belolasemu rockerju nikoli ne zmanjka energije. Kleše kamen, kuje železo, zbira stare mercedese in sanja o potopljenem Rexu, ki mu je tudi namenil poseben spominski prostor. “Z dobro voljo je vse mogoče. Če je le človek zdrav,” pravi. In prav dobra volja je preprost odgovor na vprašanje, kaj mu pravzaprav dajejo RS, da jim že desetletja ostaja tako zvest. “Njihova glasba ... z njo je res eno veselje. Daje ti voljo do življenja! Tudi na ladji mi je lajšala težke trenutke. Ko so bile nevihte in problemi, sem si zavrtel koncert Stonesov in pozabil na vse.”
Tako kot večina privržencev RS tudi sam drži pesti, da se bo prihodnje leto zgodila nova, abrahamovska in tokrat vendarle zadnja turneja skupine. “Če turneja bo, vse kaže, da koncerti ne bodo več na stadionih, temveč v manjših dvoranah. Vse bom naredil, da pridem zraven, vsaj za nekaj sekund, in da naposled spoznam tudi četverico. V začetku leta naj bi se začeli zbirati v Londonu in vaditi. Takrat se bom tja odpravil tudi jaz.”
ILONA DOLENC
