Slovenija, 1991 - Ukrajina, 2014

V čem so podobnosti in razlike med Ukrajino in Slovenijo; med dogajanjem leta 1991 in leta 2014 v Sovjetski zvezi in Jugoslaviji? Obe, Ukrajina in Slovenija, sta nastali leta 1991 z razpadom dveh komunističnih (sestavljenih, federalnih) sistemov: Sovjetske zveze in Jugoslavije. Proces osamosvajanja pa je bil različen: Sovjetska zveza/Rusija Ukrajine ni napadla leta 1991, kot je Jugoslavija/Srbija napadla Slovenijo, ampak 23 let pozneje. Jugoslovanski napad na Slovenijo je bil eden od dogodkov konca hladne vojne, ki se je tako za Jugoslavijo kot za Sovjetsko zvezo končala konec leta 1991. Ukrajina, ki je - mimogrede rečeno - največja evropska država, se je razlikovala od Slovenije po tem, da je imel njen državotvorni narod močnejšo etnično “konkurenco” kot slovenski: v Ukrajini naj bi po popisu leta 2001 prebivalo okrog 77 odstotkov Ukrajincev, v Sloveniji pa okrog 83 odstotkov Slovencev. Poleg tega so bili v Ukrajini do razpada SZ asimilacijski procesi, predvsem na jezikovnem področju, močnejši kot v Jugoslaviji: običajni jezik mnogih Ukrajincev je ruščina.

2. Dva procesa. Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo, njune narode, Ukrajino in Slovenijo, povezujeta tako rekoč zgodovinska procesa: preurejanje državnih meja in prehod (tranzicija) v demokracijo. Prvi proces, ki učinkuje na drugega, izvira iz začetka 20. stoletja. Pred stotimi leti, v prvi svetovni vojni, je Rusija zavrla ambicijo Avstro-Ogrske, da bi se (ob vsem drugem) uveljavila kot slovanska, balkanska in sredozemska država. Že takrat - podobno kot ob koncu hladne vojne - je šlo za hrvaško-srbski spor, v katerem so na hrvaški strani sodelovali tudi Slovenci. Šlo je za spor glede položaja “jugozahodnih” Slovanov: ali naj postanejo konstitutivni del z Nemčijo povezane Avstro-Ogrske ali z Rusijo povezane Srbije: podobno kot gre danes za vprašanje, ali naj Ukrajina postane del vplivnega območja Evropske unije ali Rusije. Ukrajina je danes v podobnem položaju, kot je bila po drugi svetovni vojni vsa Evropa. Ob koncu hladne vojne je Ukrajina postala - nekako vprašljiva, nedokončna - vzhodna meja Zahodne Evrope.

3. Komunisti postanejo kapitalisti (in nacionalisti). Ob koncu hladne vojne, po padcu Berlinskega zidu, z razpadom Sovjetske zveze in Jugoslavije, je prišlo do sprememb državnih meja in do notranjih političnih, gospodarskih in drugih, predvsem normativnih, tupatam le deklarativnih sprememb. Odpravljena je bila apriorna vodilna vloga komunistične partije, državno premoženje se je - čeprav je velika količina ostala v državnih rokah - začelo privatizirati/prerazporejati po novih merilih. Zaradi trdoživosti starih vplivnih omrežij so nekdanji partijski aktivisti postali (so)lastniki bank, zavarovalnic in večjih podjetij, v ukrajinskem in ruskem primeru predvsem plinskih in naftnih družb. Razpad Sovjetske zveze in neodvisnost Ukrajine konec leta 1991 naj bi bila ustvarila pogoje za zlato mrzlico, za bolj ali manj nekontroliran razmah podjetništva, kopičenja premoženja, novega razreda bogatašev in tako naprej. Ta proces so nekateri površno imenovali vrnitev kapitalizma, čeprav vulgarna razsipnost, kot si jo privoščijo ruski oligarhi (ali slovenski tajkuni), ni ravno glavna značilnost kapitalizma.

4. Zamrznjeni konflikti. Čeprav v primeru razpada Sovjetske zveze ni prišlo do vojne med Rusijo in drugimi novimi državami - kot med Jugoslavijo oziroma Srbijo in jugoslovanskimi republikami - je marsikje prišlo do spopadov in zamrznjenih sporov, na primer v Abhaziji, Gornjem Karabahu, Osetiji ali Pridnjesterju, kar je do določene mere in različno prizadelo politično in gospodarsko življenje držav, kot so Armenija, Azerbajdžan, Gruzija, Moldova in Ukrajina. To še bolj velja za aktualno dogajanje v Ukrajini, za referendume in odcepitve v senci rusko-ukrajinskih vojaških spopadov na Krimu, v vzhodni Ukrajini in tako naprej.

5. Julija Timošenko. Ime Julije Timošenko je v Sloveniji postalo prepoznavno konec leta 2004 v zvezi z ukrajinskimi volitvami, ki so navsezadnje prinesle zmago Viktorju Juščenku, poraz pa soimenjaku Janukoviču, ki smo ga v Sloveniji spoznali že prej, leta 2003. Začetek slovenskega predsedovanja Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) je sovpadel z Juščenkovo in zmago Julije Timošenko, ki sta bila sicer uveljavljena ukrajinska politika - najprej sopotnika, nato nasprotnika komunistov oziroma predsednika Kučme.

6. Jelcinova in Putinova politika. Za Slovence, ki smo imeli za sabo jugoslovansko vojno, ki je trajala celo desetletje, je bila “sovjetska” zgodba v začetku (predvsem v času Jelcinovega predsedovanja) - kljub zamrznjenim sporom - videti relativno miroljubna. Ta vtis se je spremenil poleti 2008, ko sta se od Gruzije ločili Abhazija in Južna Osetija, povsem spreobrnil pa se je pet let pozneje s priključitvijo Krima in z dogajanjem v vzhodni Ukrajini, za katero poročevalci domnevajo, da odraža prizadevanje Rusije po razkroju ukrajinske države.

7. Obtoževanje Evropske unije za ukrajinsko krizo. Po eni strani je mogoče ugotoviti, da sta se Ukrajina in Slovenija po letu 2008 oddaljili: Slovenija deluje v okviru EU in NATO, Ukrajina je zunaj tega okvira. Po drugi strani je tudi v Sloveniji čutiti znamenja miselnosti, ki deluje proti Ukrajini, denimo v stališču, da se je Krim podobno kot Slovenija “odcepil” (čeprav se Slovenija ni priključila nobeni drugi slovensko govoreči državi); ali pa v stališču, da je za krizo v Ukrajini odgovorna Evropska unija, ki da je Ukrajini vsiljevala svoje koncepte.

8. Energetika. V ozadju razmišljanja o rusko-ukrajinskih odnosih so seveda energetska vprašanja, ki delijo Evropsko unijo na najmanj tri skupine: na skupino držav, ki je življenjsko, strateško odvisna od uvoza ruskega plina; na skupino, ki ima zaradi krize resne, vendar taktične in rešljive težave; in na skupino držav, ki zagovarja načela mednarodnega prava, ki vidi nevarnost ruskega političnega vpliva in tako dalje. V tem ozadju delujejo tudi razmišljanja o državah, ki bi se lahko postavile na rusko stran in bi lahko spremenile politiko Evropske unije. V tem kontekstu je treba pozorno spremljati dogajanje v slovenski zunanji politiki. K tej pozornosti spada tudi pozornost do načrtovanega plinovoda Južni tok, predvsem pa pozornost do sodelovanja Hrvaške pri energetskem načrtovanju Rusije in EU.

9. Slovenska pomlad in ukrajinska oranžna revolucija. Pomembna razlika med slovensko pomladjo in ukrajinsko oranžno revolucijo je seveda v tem, da so ukrajinski odpor leta 2004 vodili najvišji funkcionarji bivšega režima, medtem ko je bil Demos (leta 1990) amaterska druščina.

10. Država in gospodarstvo. Glavna skupna težava današnje Slovenije in današnje Ukrajine je povezava politike in gospodarstva. Vplivni ljudje - pri nas večinoma komunisti - so imeli možnost prevzemanja nekdanjih državnih podjetij in so si postavili oblast ob formalnih strukturah. Žal to ni bilo omejeno le na Rusijo, Ukrajino in Slovenijo, ampak velja celo za ZRN, kjer je bivši kancler Schröder postal glavni ruski podjetnik (Gazprom).

11. Rusko-slovenski odnosi. Popustljivost slovenske politike oziroma njeno razumevanje za poteze Ruske federacije (RF) v Ukrajini nista nekaj izjemnega. Seveda je v Evropi veliko občudovalcev ruske kulture, predvsem pa preračunljivih podjetnikov, ki v Rusiji vidijo poslovne priložnosti. Danes se simpatije kažejo predvsem v zvezi s sankcijami, ki naj bi Rusijo odvrnile od širjenja ozemlja ali političnega vpliva. Mnoge evropske države, tudi članice EU - zaradi svojih gospodarskih ali drugih interesov - nasprotujejo občutnejšim sankcijam zoper RF. Znanim ruskim somišljenikom v EU, na primer Bolgariji, se v zadnjem času priključuje tudi Slovenija.

12. Sankcije. Tupatam nastaja vtis, kot da sta EU in/ali NATO glede vzvodov oziroma sankcij proti Rusiji notranje neenotna in potemtakem nemočna. Seveda marsikje računajo, da bi sankcije dosegle “kontraproduktivne” učinke, vendar podrobni računi najbrž niso bili narejeni ali jih niti ni mogoče narediti. V vsakem primeru bi učinki večjega gospodarskega povezovanja med EU in RF koristili tako EU kot RF, vendar bi se morali Rusi o tem šele prepričati. Takšno prepričevanje preprečujejo procesi, ki na politično prizorišče vračajo simboliko in retoriko hladne vojne.

DIMITRIJ RUPEL