Slovenija nima državnikov, ima le politike, ki “cincajo”

Knjiga Jožeta Slokarja nosi podnaslov Zapiski iz dnevnika, kar pa ne pomeni, da je imel Slokar ob številnih pomembnih zadolžitvah čas pisati pravi dnevnik. “Pomembne stvari sem si zabeležil sproti. Sedel sem na veliko sestankih in takšni dogodki so običajno nadvse dolgočasni. Izkoristil sem jih za to, da sem uredil zapiske. Ne glede na to, kje sem bil, sem tajnici naročil, naj odpre moj zasebni fascikel, ki sem ga nato vzel s seboj. Tako se je nabralo za deset metrov map, polnih listkov in zapiskov. Ko sem se upokojil, ko so otroci odšli iz hiše, sem jih začel počasi ponovno brati. Nato me je vnukinja naučila dela z računalnikom,” genezo knjige na 380 straneh opisuje Slokar. Spočetka je bila knjiga krajša, a je na željo urednika pri založbi Modrijan dodajal dokumente in poglavja: “Da je knjiga tako obsežna, torej ni moja krivda,” je z značilno duhovitostjo zaokrožil Slokar.

Ker mineva ravno 25 let od osamosvojitve Slovenije, je bil logični začetek razgovora ob prvi predstavitvi knjige, ki ga je vodil Edo Pelicon, kako se spominja časov izpred četrt stoletja, ko je bil takratni zvezni državni sekretar, kar ustreza današnji vlogi ministra, za promet in zveze v Zveznem izvršnem svetu, torej v vladi, Anteja Markovića. Pelicon je spomnil, da vlogo in občutja takratnih slovenskih politikov v Beogradu v slovenskem kolektivnem spominu zaznamujejo solze poslanke Sonje Lokar ob odhodu delegacije iz kongresa Zveze komunistov Jugoslavije. “Solze niso bile tako značilni čustveni odtenek tistega obdobja. Bile so bolj odziv na nek določen trenutek. Sicer pa smo se po vseh pogovorih, razlagah in poskusih prepričevanja, ki niso bili uspešni, zavedali, da ni več kam, da je te 'štorije' konec. Ko smo zapustili kongres in šli iz dvorane, so zunaj stali policisti s puškami, usmerjenimi proti nam. Ko jih je Milan Kučan vprašal, zakaj, so odgovorili, da nas varujejo. Kučan pa je odvrnil: 'A ne bi morali potem meriti v nasprotno smer in ne v nas?'”