Slovenska beseda v Buzetu
Slovensko kulturno društvo Lipa iz Buzeta je v sodelovanju z Dragico Motik, učiteljico dopolnilnega pouka slovenskega jezika in kulture, pripravilo srečanje učencev iz Pulja, Reke, Čabra in Buzeta. Na zaključni prireditvi z bogatim kulturnim programom so učenci, od najmlajših do starejših, pokazali, da so se veliko naučili in dodobra spoznali slovensko kulturno izročilo.
Dragica Motik, ki že nekaj let vodi dopolnilni pouk slovenskega jezika in kulture v dveh sosednjih hrvaških županijah, Istarski in Primorsko goranski, je s prizadevnim delom uspela nadgraditi zgolj učenje slovenščine. Na njeno pobudo se vsa leta ob koncu šole zberejo v enem od krajev, kjer poteka dopolnilni pouk, in se predstavijo s pestrim kulturnim nastopom. Letos je bil prvič gostitelj Buzet in tamkajšnje SKD Lipa.
V naštetih krajih, kjer poteka ta oblika dopolnilnega izobraževanja naših rojakov in njihovih potomcev, delujejo tudi slovenska kulturna društva. Najstarejše, Bazovica z Reke, že od leta 1947, dobrih deset let uspešno deluje tudi SKD Istra iz Pulja, nekaj mlajša pa sta SKD Gorski kotar iz Čabra in Lipa iz Buzeta.
“Prizadevanje in vztrajanje pri učenju slovenskega jezika ni vedno preprosto. To od posameznika zahteva napor za dosego cilja in določeno odrekanje, žrtvovanje. Več vloženega napora za dosego cilja pomeni tudi večjo vrednost tega cilja,” smo lahko prebrali v vabilu na prireditev. In kakih 40 učencev iz naštetih krajev je s svojim nastopom dokazalo, da so dosegli veliko.
Svojim sorodnikom in gostom, ki so napolnili dvorano buzetskega hotela Fontana, so pokazali zavidanja vredno znanje našega jezika in poznavanje slovenskega kulturnega izročila. Od najmlajših do nekoliko manj mladih in starejših so se predstavili v različnih vlogah. Peli so, ker pri pouku zelo radi pojejo slovenske pesmi, kot je dejala njihova mentorica Motikova.
Najprej so zapeli obe himni, hrvaško Lijepo našo in slovensko Zdravljico, potem pa še mnoge slovenske ljudske in na koncu zimzeleno popevko Dan ljubezni, saj so slovenske popevke nasploh zelo priljubljene med njimi. Pa ne le petje, pač pa tudi igrani prizori, opremljeni s kostumi in scensko postavitvijo. Zaigrali so prizor pogovora med kiparjema Mislejem in Robo v 18. stoletju, saj so si letos ob obisku Ljubljane ogledali tudi Robov vodnjak.
Doživeto so pripravili tudi igrane prizore legende o Ajdovski deklici in legende o nastanku Cerkniškega jezera. To in še marsikaj so se naučili pri dopolnilnem pouku, ki ga Dragica Motik vodi drugače, kot si morebiti predstavljamo. Vanj vključuje znanje o slovenski kulturi v najširšem pomenu te besede in predvsem ne na način predavanj “ex katedra”, saj morajo učenci veliko podatkov poiskati in napisati sami. Vse to pa popestrijo z vsakoletnim obiskom Slovenije.
Večer slovenske besede v Buzetu, za katerega je mentorica napisala scenarij in na nastop pripravila svoje učence, je obiskal tudi Rudi Merljak iz vladnega Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu. Očitno ga je prireditev presenetila, zato je ob čestitkah dejal: “Navdušen sem nad tem, kar sem danes videl in slišal. Moram vam čestitati, saj zares nisem pričakoval nekaj takega. Niti po številu nastopajočih, niti po kakovosti prikazanega. Le tako naprej!”
Po nastopu smo se pogovorili z nekaterimi učenci iz vseh krajev, kjer poteka dopolnilni pouk. Med bolj redkimi moškimi udeleženci zaključne prireditve je bil tudi Robert Simčič, član SKD Bazovica z Reke. “Dopolnilni pouk obiskujem dve leti. Moj oče je s Klane, mama pa iz Ilirske Bistrice, doma pa govorimo v narečju. Ravno zato sem se hotel bolje naučiti slovenščine. Način dela pri dopolnilnem pouku je super, saj zahteva od nas zelo aktivno sodelovanje. Veliko hodim v Slovenijo, zato mi bo znanje jezika prišlo zelo prav.”
Domače, buzetske barve je predstavljala Bojana Hajduk Černeha, ki je vodila del programa. “V Buzetu sem rojena, moja mama pa se je zaradi dela preselila v Istro iz rodne Slovenije, s Krasa. Moj oče je Hrvat, stari oče pa je bil rojen v Lendavi v mešani madžarsko slovenski družini. Vse to je vplivalo na mojo odločitev, da sem začela pred štirimi leti obiskovati dopolnilni pouk. Zakaj? Ne vem. Mogoče zato, ker pride človek v neko življenjsko obdobje, ko si želi bolj čvrsto povezavo s svojimi koreninami. Za način dela gospe Dragice pa imam samo pohvalne besede.”
Med mlajšimi udeleženci srečanja je bila tudi desetletna Antonela Ožbolt iz Čabra, učenka četrtega razreda tamkajšnje osnovne šole: “Moj oče je Slovenec in zato sem se začela učiti slovenski jezik. Pri pouku je zelo lepo, saj je naša učiteljica prijazna in umirjena. Njene razlage so jasne in se tudi zato pri dopolnilnem pouku zelo dobro počutim Obiskujem ga že štiri leta. Doma govorimo hrvaško, z očetom pa včasih tudi slovensko. Poleg mene obiskujejo dopolnilni pouk slovenščine še trije moji sošolci.”
V Pulju pa obiskuje dopolnilni pouk tudi Mirjana Gomzi: “Moj mož je Slovenec in tudi obe hčerki sta Slovenki. Obe sta končali študij v Ljubljani in se tam zaposlili. Ker gremo velikokrat v Ljubljano, sem si želela pridobiti znanje slovenščine, boljšo izgovorjavo in naglas. Dopolnilni pouk obiskujem šele eno leto in nameravam vztrajati še naprej, saj nas učiteljica ne uči le slovenščine, ampak nam govori tudi o slovenski kulturi, navadah, ljudskih običajih, o pesnikih in pisateljih. Vse to pa me zelo zanima.” TOMO ŠAJN
