“Slovenska literatura se začne z obljubo, da boš priden”
Dr. Alenka Goljevšček, pisateljica, raziskovalka slovenskega ljudskega slovstva, esejistka in dramatičarka, žena in tesna sodelavka literarnega zgodovinarja, filozofa, esejista, kritika Tarasa Kermaunerja (1930-2008), je pri Slovenskem gledališkem muzeju izdala tehtno in čisto dobesedno težko knjigo Od A(brama) do Ž(upančiča) - na domala tisoč straneh naniza vsebine kar 765 dram slovenskih avtorjev.
Dr. Alenka Goljevšček se je leta 1933 v Ljubljani rodila Tržačanu Milovanu Goljevščku, ki se je pred fašizmom umaknil v Jugoslavijo, in Ljudmili Počkaj iz Materije pod Brkini. Domuje tako v rodni Ljubljani kakor v Avberju na Krasu, kjer smo jo obiskali.
> Vsebine dramskih besedil, zdaj zbrane v knjigi, ste baje pisali v pomoč možu Tarasu.
“Tako je, potreboval jih je za svoje delo, za analize slovenske dramatike.”
> Koliko obravnavanih dram je bilo uprizorjenih ali vsaj natisnjenih?
“Uh, tega ne vem na pamet. Precej jih je bilo docela nepoznanih, dobila sva jih v tipkopisu, nekatere celo v rokopisu, kakor na primer Bartolovega Empedoklesa, ki je napisan s tako majhnimi črkami, da mu niti s povečevalnim steklom nisem mogla blizu.
“To je lastnost, ki sem jo pri Tarasu najbolj cenila: velikodušnost. Užival je, ko je videl, da svet okrog njega raste. Nikogar ni skušal blokirati, kar je pri Slovencih tako pogosto. Raje je spodbujal.”
Žal mi ni uspelo povzeti vsebine. Drama bo verjetno ostala neobjavljena, v rokopisu. V tipkopisu je bila vsa dramatika politične emigracije in tudi cela vrsta tekstov, ki so jih Tarasu pošiljali sami avtorji. Nekatere so tiskali šele pozneje. Želeli so si, da bi jih Taras čimprej ocenil, jim povedal, kakšno se mu zdi njihovo delo. Tudi jaz sem tekste radovedno prebirala, svoja mnenja sva redno soočala in jih predebatirala.”
> Taras in vi sploh veljata za pozorna bralca neprebranih.
“Taras je vsak tekst, ki mu ga je kdo poslal, bodisi pesniško zbirko bodisi dramo, zelo pozorno prebral in potem napisal oceno, mnenje, včasih celo na več straneh.”
> Mu ni bilo škoda časa in energije?
“Ne. Pisce je rad spodbujal, jim prigovarjal, naj še delajo, jih opozarjal na njihove šibke točke. To je lastnost, ki sem jo pri Tarasu najbolj cenila: velikodušnost. Užival je, ko je videl, da svet okrog njega raste. Nikogar ni skušal blokirati, kar je pri Slovencih tako pogosto. Raje je spodbujal.”
> Koliko je bil sam spodbujan in koliko blokiran?
“Spodbujan je bil v mlajših letih. V njegovi druščini prijateljev so vladale zelo tekmovalne, zelo ostre razmere, a tudi zelo vzpodbudne. Kadar so se fantje med sabo brusili, se je kar iskrilo. Tako sem se navadila na njihovo družbo, da se potem sploh nisem več znala pogovarjati z drugimi. Vsi ostali so se mi na lepem zdeli dolgočasni. V Tarasovi druščini je bilo zmeraj zanimivo, napeto.”
> O katerih ljudeh govoriva?
“O Primožu Kozaku, Dominiku Smoletu in celi vrsti drugih. Pozneje so bili tu še mlajši, Ivo Svetina, Niko Grafenauer, Dimitrij Rupel, oba Hribarja ... Skupina, od katere se je ob osamosvajanju Slovenije ločil, ker je zašla v nacionalizem in se spolitizirala. Odtlej ni dobil od nikogar nobene spodbude. Same blokade. Oziroma zamolčevanje. Kar traja še danes.”
> No, v njegovem zadnjem obdobju ga je odkril krog Študentske založbe.
“Že, a je trajalo samo zadnje leto Tarasovega življenja. Si je pa ob njihovem zanimanju res oddahnil. Začutil je, da njegove ideje nekdo vendarle sprejema.”
> Nekateri avtorji s številom dram, ki jih obravnavate v knjigi, izstopajo. S kar petnajstimi dramskimi deli je na primer zastopan Joža Vombergar, ki ga uradna literarna zgodovina redko opazi.
“Že pred vojno je bil eden najznamenitejših slovenskih komediografov. Potem je emigriral. S Tarasom sem v Argentino odpotovala prav z namenom, da bova tam študirala dramatiko in sploh kulturo slovenske emigracije v Argentini. Pet ali šest mesecev sva preživela tam. Zadala sva si, da bova popisala vse, kar dobiva. Med petnajstimi Vombergarjevimi besedili so tudi skeči, drobčkane, priložnostne igre, v dramskem smislu nič posebnega.”
“Žal smo še zmeraj taki, da lastno ustvarjalnost raje podcenjujemo kot gojimo.”
> S tridesetimi obravnavanimi igrami pa je absolutni rekorder Ivan Mrak.
“Res je. Ogromno je pisal, v povprečju po eno igro na leto. Mnoge so resda zelo kratke, a strašno intenzivne. Taras je do Mraka imel poseben odnos. Mrak mu je bil nekakšen učitelj. Taras sicer ni bil nikoli član njegove grupe, bil je preveč avtonomen, da bi bil sledilec, a Mrak je že k fantu Tarasu pristopil kot k odraslemu človeku, se z njim resno pogovarjal, analiziral in tako naprej. Taras, ki očeta tako rekoč ni imel - v glavnem je bil po zaporih - je očetovstvo pripisal celi vrsti ljudi, tudi Mraku.”
> Kakor z Vombergarjem se tudi z Mrakom literarni zgodovinarji danes skorajda ne ukvarjajo.
“Ga ne pripoznajo. Ko je živel, so se iz njega v glavnem delali norca, in kaj boljše ni niti po njegovi smrti. Mislim, da je po krivici zamolčan.”
> V knjigo ste uvrstili tudi besedila, ki jih običajno nimamo za drame, začenši z Brižinskimi spomeniki, ki so zelo pomembno delo v Tarasovem raziskovalnem opusu.
“Res je. Ker so izvir, eden od začetkov slovenske dramatike. So nagovor, pogovor, pa še zelo dramatičen. Zakaj ga ne bi šteli med drame?”
> Taras je pojasnjeval, kako povedno je, da je najstarejši ohranjeni zapis v slovenščini pravzaprav spovedni obrazec, kjer človek nastopa kot grešnik.
“Seveda, zelo pomembno je. Slovenska literatura se začne na kolenih, s priznanjem grehov, s prošnjo za odpuščanje in z obljubo, da boš priden. Kako povedno za Slovence!”
> Kako pa je z današnjimi pisci dram. Kdo so, kje so?
“Med nami so in pišejo. Veliko. Zlasti so plodovite dramatičarke.”
> Janez Pipan je pred nekaj leti dejal, da pri mlajših dramatikih pogreša “ustvarjalno norost”. Baje se preveč držijo ustaljenih šablon.
“Po pravilu institucije, na primer gledališča, kulturna javnost in podobni, niso ravno mojstri v odkrivanju 'ustvarjalne norosti'. Ta nastaja nevidno, v podtalju, in se le s težavo prebija na svetlo. Recimo: iger Krištofa Dovjaka - Taras, ki je imel 'nos' za talente, je o njegovih dramah napisal celo knjigo - gledališča ne igrajo in tudi drame Kristjana Mucka redko zaidejo na oder, pa sta oba dovolj 'ustvarjalno nora', da hodita po še neuhojenih poteh. Božja iskra se zasveti redko, pa še takrat jo ponavadi prepoznamo z zamudo, če jo sploh.”
> Zanimivo je, da so vaši opisi dramskih besedil uglašeni s Tarasovim “micelijskim mišljenjem”: v obravnavanem tekstu ni videl objekta interpretacije, ampak se je vanj potopil, ga ponotranjil, se z njim zapletel v dialog. Tudi vi dramo opisujete od znotraj, včasih celo z dramatikovim besednjakom.
“Drame sem skušala povzemati in razumeti od znotraj, ne kot vsevedna bralka. Tudi v mojih povzetkih se drama odvija skozi vsebino, seveda skrajšano. Skušala sem prikazati tudi vzdušje, posebno barvo teksta.”
> Je bilo vse drame preprosto povzeti?
“Nikakor ne. Kakšne ti s svojo trdno strukturo pomagajo, druge pa ti mečejo polena pod noge.”
> Katere mečejo polena?
“Najhujše so gotovo drame Stanka Majcna, Antona Leskovca, Jerneja Stanteta in drugih ekspresionistov, ki so očitno načrtno mešali stvari, pisali tako, da so bila njihova dela odprta v več smeri. Ena najteže razumljivih dram je Majcnova Ženin na Mlaki. Kakšne pa je že iz tehničnih vzrokov težko povzeti, ker so sestavljene iz raznorodnih elementov.”
> Bi kakšno od manj znanih dram danes priporočili slovenskim gledališčem?
“Cela vrsta jih je! Nekatere so naravnost odlične. Tudi zaničevanega Mraka bi bilo mogoče krasno igrati. Videla sem uprizoritvi njegovih iger Chrysippos in Proces, ki sta bili osupljivo dobri, pretresljivi. Pa Zdravka Duše igra Maternity Row - pozabljena, a boleča in aktualna kar se da. Pa Cajnkarjeva napeta Nevarna igra, cinično skeptične Termopile Vladimirja Kavčiča, Jeločnikova antikomunistična Krvava Španija, besno cerkvena Večni Žid Josipa Debevca, zelo sodobna Cerkvenikova komedija Roka pravice - lahko bi naštevala še in še. Žal smo še zmeraj taki, da lastno ustvarjalnost raje podcenjujemo kot gojimo.”
> Kaj se zdaj dogaja z vašim in Tarasovim velikim projektom RSD (Rekonstrukcija in/ali reinterpretacija slovenske dramatike)?
“Zdaj v elektronsko obliko spravljamo knjige, ki jih je Taras že sam pripravil. Šest smo jih že, še kakšne štiri so nam ostale. Podpira nas SAZU, izdamo dve na leto. Ogromno je še rokopisov, tipkopisov in drugega. Ne vem, ali nam bo uspelo sestaviti še kakšne knjige. Zelo zanimive so recimo razprave o jugoslovanski književnosti, o Andriću, Strosmajerju in drugih. Bomo videli. Vsega gotovo ne bo mogoče objaviti.”
> Nedavno ste pri založbi Miš izdali še knjigo Od včeraj za danes, izbor svojih spisov od leta 1954 do danes.
“Pisati sem začela kot 21-letna študentka. Potem dolgo nisem nič pisala, ker sem se ukvarjala s službo, z otroki, možem ... Ko so otroci malo zrasli, sem se spet intenzivno lotila pisanja. Knjiga Od včeraj za danes je moja zadnja, nekakšen končni obračun.”
> Eh, vas bo že spet zasrbela roka.
“Če me bo, prav. Silila pa se ne bom.”
ANDRAŽ GOMBAČ
