Slovenska politika se še lahko pobere

Zadnje raziskave javnega mnenja sicer kažejo, da bi lahko bil tudi drugi krog dokaj izenačen in nepredvidljiv, saj bi Logar lahko celo premagal nasprotnika oziroma nasprotnico, a v teh analizah anket seveda ni vključena še javna razprava med prvim in drugim krogom, ki bo bistveno drugačna kot doslej. Soočenje kandidatov, mediji in javnost so se doslej osredotočali na omenjeni boj med profesionalnim politikom z akademsko kariero na eni in odvetnico z novinarsko zgodovino na drugi strani, v drugem krogu pa se bo politični establišment s svojo mašinerijo postavil ostro proti kandidatu SDS, ki je vrsto let eden od bližnjih sodelavcev Janeza Janše. Poudarki bodo povsem drugačni.

A to je bilo pričakovano še preden je Brglez sploh stopil v tekmo - zgolj na njegovem mestu je bilo videti Marto Kos. Mimogrede: še vedno ni zadovoljivo pojasnjeno, kakšen je pravi razlog za odstop Kosove od že napovedane predsedniške kandidature.

Mobilizacijski protijanševski element sicer popušča, kakor tudi plahni navdušenje nad Svobodo, a je še vedno dovolj močan, da volilno telo v drugem krogu zavrne kandidata SDS.

Glavna opazka v enomesečni predvolilni kampanji, ki se končuje danes, je, da je potekala zelo kultivirano in dostojno, bila je na ravni, kot se pritiče tekmi za najvišji državniški položaj. Spoštljiva in zadržana ter nam nakazuje, da je za slovensko politiko še priložnost, da se pobere, rehabilitira, da ima perspektivo. Doslej je bila namreč predvolilna kampanja za predsedniško mesto v obratnem sorazmerju s spomladansko za državni zbor. Nekaj napadov in ostrejših tonov je bilo, a je komunikacija na družbenih omrežjih mnogo bolj primerna, nihče ni kričal na drugega, padal po stopnicah, zapuščal televizijska soočenja, zavračal rokovanje s političnim nasprotnikom, pogojeval svoje nastope z izborom predstavnikov drugih strank .... Po drugi strani pa so bila soočenja relativno dolgočasna - za preprostega državljana veliko besed in malo konkretnih dejanj, pa še ravsa je bilo bolj malo.

Tudi v primerjavi s prejšnjimi predsedniškimi volitvami je napredek viden predvsem v tem, da ni bilo nekompetentnih avtsajderjev, ki ne sodijo na velik politični oder. Četverica, ki po javnomnenjskih raziskavah nima nikakršnih možnosti za izvolitev, je pokazala kar nekaj vrlin. Tudi Sabina Senčar je svojo anticepilsko in antisistemsko držo zastavila z argumenti. Da vse skupaj ni končalo v prerekanju in medijski gonji, imata zasluge tudi Anže Logar in Miha Kordiš, saj so pred pol leta prav privrženci njunih strank izstopali z zastrupljanjem javnega prostora in s podtikanji nasprotnikom. Prav Kordiš je retorično navdušil, se znal zadržati in si ustvaril velik politični kapital. Janez Cigler Kralj je bil v skladu s svojo ideologijo zadržano konzervativen, ker pa tudi SDS ni imel vihravega kandidata, je ostal v senci Logarja. Vladimir Prebilič je bil še najbolj svež, z nekaj novimi idejami, a brez strankarskega aparata je obsojen na obrobno vlogo.

Velika trojica je igrala svojo igro, pri tem pa je pokazala tudi ranljivost. Anže Logar, ki je tudi doslej predstavljal liberalni rob SDS, se je kar uspešno odmaknil od Janeza Janše, pod okriljem katerega je vzpostavil svojo politično kariero. Ker se je javnost osredotočila na dvoboj Pirc Musar - Brglez, je dobil veliko več miru, ki si ga najbrž niti sam ni predstavljal. To se bo sicer bistveno spremenilo v drugem krogu, pred katerim bo tudi težje verodostojno zanikal svoje sodelovanje pri odločitvah Janševe vlade.

Po hitrem startu je Natašo Pirc Musar zaustavila moževa tajkunska hobotnica. Nanjo pa se niti ni spravil Janšev medijski konglomerat, temveč vladajoča levosredinska politična elita, kar daje marsikomu misliti. Če pogledamo s strani, namreč zgleda, kot da je prav Pirc Musar glavni nasprotnik Gibanja Svobode in Socialnih demokratov, ki podpirajo Brgleza. Slednji si kljub vsestranski podpori establišmenta še ni zagotovil uvrstitve v drugi krog. Pravzaprav je v kampanji razočaral, zaostanka zaradi prepoznega vstopa v tekmo še ni nadoknadil, pri tem pa je na plano privrela tudi njegova preračunljivost. Čeprav so ga vabili h kandidaturi, je svojo stranko najprej zavrnil, ker je ocenil, da ne bi bil izvoljen, ko pa ga je bila pripravljena podpreti še Golobova stranka, je vendar popustil. Tudi v preteklosti je zamenjeval strankarske izkaznice. Preračunljivost v politiki niti ni slaba značajska lastnost, volilci pa nanjo gledajo z drugačnimi očmi. Tudi sponzoriranje šahovske zveze Brglez ni dovolj verodostojno pojasnil.

Mobilizacijski protijanševski element sicer popušča, kakor tudi plahni navdušenje nad Svobodo, a je še vedno dovolj močan, da volilno telo v drugem krogu zavrne kandidata SDS. Prav zato je izbira med Milanom Brglezom in Natašo Pirc Musar dejansko tudi izbira novega predsednika. Slovenci desnosredinskega politika še nikoli niso postavili za predsednika, zato ni pričakovati, da bi ga tokrat, ko je spomin na avtokratsko vodenje tretje Janševe vlade še dovolj živ.

A pomembno je tudi, da gredo volilke in volilci na volišča. Že s tem bodo pokazali, da jim je mar, kdo bo njihov predsednik, saj se pojavljajo tudi ideje, da bi predsednika države izvolili posredno, torej bi ga izvolili kar politiki sami, podobno kot to počno v Italiji in v Nemčiji.