“Slovenski literati se hitro užalijo in imajo dober spomin”

V njej niza spomine na odraščanje v, kakor ji pravi sam, umetniško-malomeščanski ljubljanski družini, opisuje krog svojega očeta, kiparja Tineta Kosa, podoživlja zgodnja srečanja z bratrancem, pesnikom Danetom Zajcem, se spominja mladega Tarasa Kermaunerja in drugih sodobnikov. O srečevanjih z njimi v “areni življenja” piše v manj intimnih, bolj družbenih Ideologih in oporečnikih, ki že čakajo na natis.

S profesorjem Kosom smo se skoraj dve uri pogovarjali za Bežigradom, v njegovi rojstni hiši.

> Ste že prešteli, koliko knjig ste objavili?

“Nisem. Okrog petindvajset jih je, morda še kakšna več. Ne želim pa, da bi jih bilo preveč.”

> Ste s katero doslej že zbudili toliko zanimanja kakor z Umetniki in meščani ?

“Mislim, da ne. Moje knjige so znanstvene, strokovne, kritiške, takih pa Slovenci ne jemljejo prav pogosto v roke. Povprečen Slovenec me pozna po Pregledu slovenskega slovstva, po Pregledu svetovne književnosti ...”

> Po učbenikih.

“Po učbenikih. Prav imate, med mojimi knjigami so največ odmeva doslej poželi prav Umetniki in meščani. Oglasili so se mi tudi nekateri, ki jih omenjam v knjigi. Povečini bi radi, da bi o njih in njihovih družinah povedal še kaj, česar nisem, tu in tam me kdo opozori na kako drobno pomoto, ki se je prikradla h kakemu podatku ...”

Kocbek je pobesnel

> Izkušnja z avtobiografijo je bila najbrž povsem drugačna od pisanja znanstvenih člankov in strokovnih študij.

“Seveda. Pisanje znanstvenih del terja počasnost, načrtnost, pregledati moraš veliko gradiva in preverjati podatke, pri avtobiografiji pa gre za polliterarno pisanje, med katerim se opiraš v glavnem na spomin. Moje pisanje ponekod morda malce spominja na Prousta, ki se je s svojo spominsko domišljijo prav tako gibal v določenem okolju, se tam prilepil na neko osebo, se je spominjal, jo opisoval, jo nato zapustil, šel drugam ...”

> Vaš kolega z oddelka za primerjalno književnost Lado Kralj je po upokojitvi objavil novelistično zbirko in roman. Vas ni nikoli zamikalo, da bi se tudi sami preizkusili v leposlovju?

“Ne. Mogoče samo v nižji gimnaziji, ko smo morali kaj pisati za tako imenovane stenčase. Zmeraj sem veliko bral, ampak nikoli me ni zamikalo, da bi bil pesnik ali pisatelj. V knjigi Umetniki in meščani pojasnim, zakaj sem se odločil za pisanje o literaturi. Opravim nekakšno psihološko samoanalizo, ugotovim, da sem primernejši za kritiko, literarno zgodovino, teorijo, esejistiko ...”

> Začeli ste z literarno kritiko, bili ste, kakor se označite v knjigi, “zelo mlad, ognjevit in velikopotezen kritik”, vznemirjali ste Miro Mihelič, Lili Novy, Mateja Bora, Miška Kranjca, Antona Vodnika, Edvarda Kocbeka in druge ... A ste se kritiki zgodaj odpovedali.

“Kritike sem začel objavljati sedemnajstleten. Nekatere med njimi so že takrat premogle precejšnjo ostrino in še ostrejši sem bil v času, ko sem s Cirilom Zlobcem urejal revijo Beseda. Takrat sem bil eden glavnih med mladimi, ki smo obračunavali s starejšo literaturo zlasti socialnega realizma. A že v času Besede sem opuščal literarno kritiko in prehajal v interpretacijo, kjer obravnavaš delo, ki ga že priznavaš, tako da ti ga ni treba vrednotiti. Kritik nisem hotel biti že iz moralnih razlogov. Kot kritik pisce prizadeneš, o čemer pa kot 'zelo mlad, ognjevit in velikopotezen kritik' nisem kaj dosti razmišljal. Biti poklicni kritik je težko v mnogih pogledih, zlasti če si pošten in brezobziren tudi do piscev, s katerimi se poznaš in celo prijateljuješ. Cirila Zlobca in Primoža Kozaka, s katerima sem prijateljeval, sem neprizanesljivo ocenjeval. Jasno je, da sem si z ostrimi kritikami nakopal tudi sovražnike. Slovenski literati se hitro užalijo in imajo dober spomin.”

> Ostri ste bili tudi do Kocbekove novelistične zbirke Strah in pogum . Mislite, da je vaša kritika za zmeraj zaznamovala njegov odnos do vas?

“Verjetno. O njegovem odnosu lahko sodim samo po tem, kar si je v dnevnik zapisal, potem ko je prebral mojo kritiko. Zelo ga je prizadela, verjetno toliko bolj, ker je prihajala od mladega človeka, medtem ko si je ob Vidmarjevi oceni lahko mislil, da je to politična kritika, ki jo je napisal njegov tekmec v politični igri.”

> Kocbeku ste bili ob prvem srečanju celo prijetni. 23. decembra 1951 je v dnevnik zapisal: “Fant je malce neroden, vendar resen in pošten, tudi razumnosti mu ne manjka.”

“Res je, po objavi kritike pa je nenadoma spremenil mnenje o meni. A je pozneje kljub temu v naši reviji Perspektive objavil nekaj pesmi. Prav tako ni protestiral, da sem bil v sedemdesetih letih urednik zvezka iz zbirke Naša beseda, v katerem smo njegove pesmi objavili skupaj z Voduškovimi. Sicer pa je z neodobravanjem opazoval celotno skupino, zbrano okrog Perspektiv, ne samo mene. Šli smo v drugačno smer kakor on. Mislim, da takrat Kocbeka politično, socialno in kulturno nismo preveč cenili.”

Leta 1964 ste njegovo zbirko Groza v Perspektivah ocenili kot nekako zastarelo. Zelo ste ga vznemirili ...

“A res? Nisem vedel.”

> V dnevniku je pobesnel. Napisal je: “Fant je alergičen na vse, kar se ne sklada z njegovo predstavo čiste poezije!” Po njegovi oceni ste bili “neživljenjski kritik, kulturniško bitje, ki ne pozna demoničnosti, strastnosti in tragičnosti” . Zapisal je celo, da ga spopad z vami poživi.

“No, me veseli vsaj, da ga je to poživljalo. Ne spomnim se dobro, kaj sem pisal v oceni Groze, a če se ne motim, me je zmotila njegova racionalnost. In moralizem, ki se je pri njem krepil v zadnjih zbirkah. Tega v poeziji nisem priznaval.”

> Pesnik in esejist Uroš Zupan je nedavno v intervjuju za naš časopis kritiziral slovensko navado, da literarne velikane ustoličimo, potem pa jih ne presojamo več, namesto da bi vsakič znova preverjali, kaj nam imajo povedati tukaj in zdaj.

“Najprej moramo doreči, kdo so naši literarni velikani. Najbrž Prešeren, Cankar ... Kdo še? Zajc, Strniša, Šalamun?”

> V zadnjem času pravo renesanso doživlja Vitomil Zupan.

“Bolj knjigotrško kakor literarnozgodovinsko. K pravim veličinam, ki so res redke, se zmeraj znova vračamo, odkrivamo njihove nove plati ali pa problematiziramo določene prvine v njihovem delu. Včasih kakšnega od njih povzdignemo, kakšnega drugega pa potisnemo ob rob. Zdaj je videti, da bo Vladimir Bartol povzdignjen. Božo Vodušek žal še zmeraj ni priznan kot eden naših osrednjih pesnikov 20. stoletja. Vitomila Zupana v celoti ne bomo mogli povzdigniti, so pa nekatera njegova dela vsekakor prvovrstna. Med predvojnimi Potovanje na konec pomladi, med povojnimi zagotovo Levitan, medtem ko me je pri Menuetu za kitaro že od samega začetka motil pisateljev moralizem. V mnogih poglavjih se spušča v nekakšne moralične traktate in pogovore z bivšim nemškim vojakom, kar se mi je zdelo nepotrebno in za celoto tudi škodljivo, odvečno. Priznajmo, Zupan kot mislec, filozof ni bil kaj posebnega. Ko je začel premlevati o svetu, je zašel v precej povprečno moraliziranje.”

> A je bil izjemno razgledan in načitan.

“Že, ampak bil je eden tistih, ki svojega znanja niso nabirali kdove kako usmerjeno, ampak bolj ljubiteljsko in zato marsikdaj tudi dokaj površno. Vprašanje je tudi, kako je lahko Zupan vse, kar je prebral, predelal in preoblikoval, glede na svoj življenjski slog. Ne vem, o njem kot pisatelju še nimam trdnega mnenja. Taras Kermauner mi je v zadnjih letih življenja rekel, da Zupan ni kdove kako dober pisatelj. Pa je bil prav Kermauner med tistimi, ki so Zupana poskušali postaviti na nekakšen piedestal.”

Znanstvenik mora ostati svobodomiseln

> V Umetnikih in meščanih večkrat omenite, da ste sin nekako blago svobodomiselnega očeta in zelo katoliške matere. Bi lahko rekli, da ste njuna sinteza?

“Vprašanje, ali in kako je mogoče doseči sintezo med svobodomiselstvom in katolištvom. Katolištvo je religiozna, medtem ko je svobodomiselstvo praviloma svetovnonazorska drža. Svobodomislece imenujem ljudi, ki ne pristajajo na krščansko razodetje, na vero kot tako. Če ne pristaneš na to, ti ostane samo še razum, s katerim lahko bolj ali manj svobodno sodiš o sebi in svetu, navsezadnje tudi o religiji. Naš oče je bil svobodomislec v tem smislu, da ni čutil potrebe po konfesionalni veri, kar se je kazalo v tem, da je v cerkev očitno prihajal samo ob velikih praznikih. Svobodomislec si seveda lahko tudi v kulturi in politiki. Ni treba, da si kot katoličan omejen samo na kulturo, ki velja za strogo katoliško. Pri slovenskih katoličanih so tudi krogi, ki priznavajo samo takšno kulturo. Vprašanje, ali priznajo že Bartola ali pa celotnega Kosovela. Glede tega je katolištvo lahko zelo ozko, konservativno. Jaz pa tudi kot katoličan po veri ostajam v kulturi in znanosti svobodomiseln. Zlasti kot znanstvenik moraš ostati svobodomislec, pri preverjanju gradiva se moraš zanesti na razum, drugače ne gre. Pri kristjanu oziroma katoličanu je zelo pomembno tudi vprašanje, kako naj sprejme umetnost, ki je po svoji duhovni vsebini nihilistična. To je velik problem za bolj konservativne katoliške kritike ali teoretike. Vem, na primer, da znani slovenski katoliški pisatelj ne sprejema Joycea. Nekateri se spotikajo tudi ob Nietzscheja, ki pa je za mnoge spodbuden mislec tudi s krščanskega stališča. S svojo ostrino je v krščanstvo zarezal na prav tistih mestih, kjer je smiselno razmišljati, kaj in kakšno je pravo krščanstvo.”

> S tem filozofom se je veliko ukvarjal tudi vaš sin Matevž. Doktoriral je iz Nietzscheja in ničejanstva v slovenski literaturi. Sta veliko debatirala o tem?

“Ne, on je zelo samostojen in z mano ne debatira kaj dosti. Je pa njegovo Nietzschejevo berilo izvrstno. Slovencem je Nietzscheja približal z vseh plati.”

> Utemeljil je tudi, da v Cankarjevem Kralju na Betajnovi lahko govorimo samo o nekaterih ničejanskih prvinah, nikakor pa ne o temeljitem opiranju na Nietzschejevo filozofijo, o čemer so včasih pisali neredki - navsezadnje tudi vi.

“Najbrž res.”

V službi nikoli ni trpel

> V Ideologih in oporečnikih , ki še čakajo na izid, zelo lepe besede namenjate sedmim letom, med katerimi ste poučevali slovenščino in filozofijo na viški gimnaziji. Zanimivo, študentje, ki smo vašo življenjsko pot poznali zelo površno, smo veliko pozneje mislili, da ste kot gimnazijski profesor trpeli, da je bila tista služba nekakšna kazen za vaše oporečništvo ...

“Kje pa, nasprotno! Najprej naj odkrito povem, da v nobeni službi nisem prav nič trpel. Tudi zato, ker sem človek reda. Četudi mi kakšna služba ni najbolj ustrezala, sem jo sprejel, saj jih na začetku šestdesetih let ni bilo na pretek. Najprej sem bil dramaturg v lutkovnem gledališču, kar ni bilo najprimerneje moji izobrazbi, ampak daleč od tega, da bi trpel. Sledila je služba na gimnaziji, ki je bila vsekakor ustreznejša. Tam sem se kar dobro počutil. In ta služba mi je tudi koristila.”

> V pedagoškem pogledu?

“Hja, o svoji pedagogiki težko govorim, saj o njej nikoli nisem kaj dosti razmišljal. In nikoli se nisem ravnal po kakšni določeni pedagoški doktrini. Preprosto stopil sem v razred in se ravnal po občutku. Bil sem zelo popustljiv do dijakov in pozneje najbrž tudi do študentov. A se jim niti nisem približeval, to ni bila moja navada. Vse dijake, tudi najmlajše, petnajstletne, sem vikal, kar je bilo nenavadno. Nisem bil kakor drugi kolegi in zlasti kolegice, ki dijake kar tikajo in so z njimi po domače. Ohranjal sem distanco, kar se je očitno kar dobro obneslo. Mogoče je tak odnos za dijake sprva nenavaden, a zdi se mi prav, da tudi mlademu človeku izkažeš spoštovanje.”

> Ste zaradi stika z dijaki tudi laže pisali učbenike književnosti, namenjene prav njim?

“Ne vem, dvomim, da mi je pomagal kakšen pedagoški eros ali kaj podobnega. Prej bi rekel, da sem učbenike laže pisal zaradi čisto tehnične spretnosti. Tako pri učbeniku filozofije kakor pri Pregledu slovenskega slovstva sem si izmislil tehniko, ki je tovrstne knjige prej niso poznale. Gradivo sem razdelil po kategorijah, kar se je izkazalo za praktično.”

> Kako je mogoče, da en sam človek pokrije tolikšno področje, obvlada toliko gradiva, ga sistematizira in še približuje drugim? In zakaj prav vi? Zakaj tega nista na primer storila že vaša kolega in predhodnika na oddelku za primerjalno književnost Anton Ocvirk in Dušan Pirjevec?

“Ocvirk je bil zelo živahen predavatelj, znanstvene spise pa je pisal počasi in pravzaprav težko. V svojih spremnih besedah k zbirki Sto romanov je pripovedoval počasi, zajel je posameznega avtorja, ni ga pa umestil v širše sklope. Ni imel daru za večje sinteze, za razgled po širši snovi. Poleg tega svoje energije ni hotel trošiti za priročnike in podobno. Zelo kritično je gledal na Besedno umetnost Silve Trdina, to knjigo je na predavanjih nenehno zavračal kot nekaj šolskega, manjvrednega. Tovrstna priročniško koristna dela niso prav nič dišala niti Dušanu Pirjevcu. Hotel je reflektirati zlasti romane, zanimala ga je duhovna vsebina procesov v razvoju evropskega romana.”

> Bliže kakor vam so mu bili tudi študentski protesti na začetku sedemdesetih let, medtem ko vas, še čisto svežega profesorja na Filozofski fakulteti, niso ravno pritegnili, mar ne?

“Bil sem v zadregi, ni mi bilo jasno, kakšno vlogo naj igram pri njih. Bil sem pasiven. Ampak tak je bil pravzaprav tudi Pirjevec, ki so ga nekateri uporniški študentje videli kot neke vrste oporno točko. Kot Heideggrov učenec, če ga smem tako imenovati, je bil seveda zadržan do uporniškega ali celo revolucionarnega dogajanja. S Heideggrovega stališča je vsaka taka akcija samo dogajanje, v katero mlade potegne vrtinec evropskega nihilističnega gibanja.”

> Kaj pravite, kako aktualna je Pirjevčeva misel danes?

“Vsekakor je še aktualna, vendar njegovih besed ne smemo slepo ponavljati. Bolje je, da se osredotočimo na probleme, ki jih je odprl, in jih poskušamo domisliti s svojimi glavami. Pirjevec je v svojih zadnjih nastopih, zlasti v predavanju Bog ateistov, ki ga je napisal za Teološko fakulteto, odprl problem krščanstva. Tam se sprašuje, kaj je na Slovenskem z religijo. Pravi, da je naš ateizem že nekaj preteklega, saj je v temelju negacija predstave o Bogu kot najvišjem bivajočem, ki je prav tako zastarela. Pirjevec je prišel do tu, mi pa moramo misliti naprej.”

> Vas veliko zaposluje misel na Boga?

“Kar precej. Ali mislite na filozofsko ali na čisto osebno premišljevanje?”

> Na čisto osebno.

“Seveda me. V starosti se človek začne zelo resno spraševati o smislu svojega življenja in o svoji usodi. Sprašuje se, ali je posameznikova usoda nekaj čisto naključnega ali pa je v njej vendarle mogoče najti kak smisel.”

> Dobi odgovore na ta vprašanja?

“Mislim, da jih. Ozreš se, preletiš svoje življenje, preveriš, česa si se lotil, česa se nisi, česa si se obvaroval ... In lahko se odločiš za odgovor: da, bilo je smiselno. Ne veš čisto, kakšen smisel se skriva v tvojem življenju, ampak verjameš, da je nekje tam. Želim si, da bi tudi drugi čutili tako. Seveda se ni treba spraševati samo o smislu posameznega človeka. Lahko se sprašuješ tudi o smislu Slovencev kot celote, o smislu Evrope, o smislu zgodovine ...”

Tolstoj in Goethe mu nista blizu

> Veliko berete? Spremljate sodobno literaturo?

“V zadnjem letu sem jo bolj malo, ker sem imel težave z očmi, sivo mreno. No, pred kratkim sem uspešno prestal operacijo, tako da zdaj spet lahko več berem. V roke jemljem razna dela, ki sem jih zamudil, ampak tega je toliko, da se sprašujem, ali sodobno ustvarjanje zmoremo dohajati še mi, ki smo vajeni spremljati literaturo, kaj šele drugi. Tamle imam Šalamunovo zadnjo zbirko Orgije, pred kratkim sem prebral Janšev roman Noriško kraljestvo ...”

> In?

“Kar izvirno delo. Gre za žanr zgodovinskega romana, ki je lahko samo zabaven ali kičast, kakršni so mnogi tovrstni romani, ki sem jih v življenju prebral. Ampak Janšev roman je resno, zelo izvirno, mogoče celo preveč stvarno delo. Zanimivo bi bilo slišati tudi, kaj bi o tem romanu rekli zgodovinarji, arheologi. Pisec namreč zelo natančno opisuje podrobnosti iz davne dobe. Želim si prebrati tudi novi Jančarjev roman Maj, november. Kritike mu niso ravno naklonjene, ampak ga moram prebrati v celoti, da se bom prepričal o utemeljenosti kritik. Moram namreč priznati, da zadnja leta marsikatere knjige ne preberem v celoti. Preberem prve tri strani, ugotovim, kakšen je pripovedni način, kakšen je slog, kakšen je jezik, potem polistam naprej, nekje v sredini knjige poiščem kakšen odločilen dogodek, preberem, kako ga pisatelj obdela, zatem pa preverim še konec. Mislim, da celo s takšno metodo pridem do kar zanesljive diagnoze, mnenja o literarnem delu. Ampak to navado sem izmojstril šele v zadnjih dveh letih, ko sem zaradi težav z očmi teže bral.”

> Ste debele romane prebrali od začetka do konca, ko ste sestavljali preglede svetovne in slovenske književnosti?

“Seveda, tam ni šlo drugače. Pregledi so bili rezultati večdesetletnega branja. Kakšne stvari sem moral prebrati tudi večkrat.”

> Pa ste o kakšnih avtorjih ali knjigah pisali z odporom?

“Z odporom ne, saj so bila to vredna dela, je pa res, da mi nekatera osebno niso bila tako blizu kakor druga. Preprosto niso ustrezala mojemu značaju.”

> Na primer?

“Mogoče Tolstojeva. Zdijo se mi nekako prestvarna. Zato so bila všeč Vidmarju.”

> Ki mu pa ni bil všeč Dostojevski.

“Ki je blizu meni. A ne morem reči, da je moj najljubši. Zelo uživam na primer pri Proustu. Uživam že, če preberem samo tri strani.”

> Ampak vendarle vam ni tako všeč kakor Dickens, mar ne?

“Dickens mi zelo ustreza, k njemu se pogosto vračam, na primer h kakšnemu prizoru iz Davida Copperfielda. Dickens je boljši pisatelj od Tolstoja ali Dostojevskega. Ustvarja tako nazorne svetove, tako izjemne, tako neposredno prikazane, da med realisti nima para. Pri njem se mešajo različne duhovne prvine, od skrajne sentimentalnosti do nekakšne pravičniške krutosti z malce sadizma. Je večplasten avtor, pri katerem lahko dobiš to in ono. Všeč mi je tudi njegovo slikanje malih ljudi, ki pa niso povprečni, ampak so nenavadni, čudaški, rahlo ekscentrični. Blizu mi je seveda tudi Kafka, ki je prav tako rahlo 'premaknjen' avtor.”

> Berete te avtorje v prevodih ali tudi v izvirnikih?

“Nekatere sem bral v izvirniku, ker takrat še niso bili poslovenjeni. Dickensovega Davida Copperfielda nisem šel brat v angleščini, ker je Župančičev prevod preprosto odličen, morda celo boljši od originala. (smeh) Zdaj sem se spomnil še enega, ki mi ni najbolj ustrezal - Goethe. Najbrž sem na Vidmarjevo željo moral napisati spremno študijo h Goethejevim Izbirnim sorodnostim. Roman je seveda odličen, o njem sem pisal z vsem spoštovanjem in prizadevnostjo, ne morem pa reči, da mi je bil duhovno kakorkoli blizu. Mogoče čutim celo odpor do tega goethejevskega vzvišenega sveta 'boljših' ljudi, ki se trudijo biti spodobno moralični, pa se jim to zmeraj ne posreči. Mislim, da to ni moj svet. To je svet visokega meščanstva, Goethejev svet. Zanimivo, včasih pa me pritegne svet, ki mi je povsem tuj, neznan. Zelo všeč mi je na primer Virginia Woolf. Ali pa James Joyce.”

> Dušan Moravec se je v intervjuju za naš časopis spominjal, kako ste mu z veseljem odstopili urejanje zvezka Cankarjevega zbranega dela, namenjenega Martinu Kačurju . Baje vam ta roman ni dišal ...

“Pri Cankarjevem zbranem delu smo pri razdeljevanju nalog upoštevali tudi to, koliko drugih zadolžitev ima kdo. Včasih je kdo vskočil, saj je zbirka morala izhajati brez prekinitev. Ne spomnim se, ali sem se Martinu Kačurju res tako zlahka odrekel. Je pa res, da ni moje najljubše Cankarjevo delo. V njegovem opusu mi je najljubše avtobiografsko Moje življenje. Pred kratkim, že po izidu Umetnikov in meščanov, sem ga spet prebral. Zanimiv mi je bil sklepni del, kjer Cankar razmišlja o avtobiografiji in obračunava z Rousseaujem. Opisuje, kako se Rousseau v svojih Izpovedih obtožuje raznih pregreh in jih zatem vse tudi opravičuje. Cankar duhovito opiše njegovo početje in ga tudi zavrne. Potem obdela še Janeza Trdino, ki je o svojem življenju lepo pisal in prav tako navajal svoje številne grehe, vendar je po Cankarjevem mnenju preveč moraliziral. Potem ko sem spet prebral Moje življenje, sem se vprašal, kako sem se s svojo avtobiografijo odrezal po Cankarjevih kriterijih. Mislim, da kar v redu. Ničesar se ne obtožujem, le mirno povem, kaj sem čutil v določenih razmerah, prav tako nič ne podučujem. Kažem, kakšni smo bili in kakšni so bili drugi, samo nakažem, kaj mi je bilo pri kom všeč in kaj mi je bilo tuje, gledam se iz distance ...”

> Česa se boste lotili po avtobiografiji?

“Pri Slovenski matici leži moj rokopis Sociologija slovenske literature. To je poskus pregleda naše literature od začetka do danes skozi sociološke kategorije. Zanima me, kako je sociološke pojme mogoče prenesti na različna obdobja od Brižinskih spomenikov do Draga Jančarja. Že nekaj let se občasno ukvarjam tudi z rokopisom, iz katerega naj bi zrasel očrt primerjalne zgodovine svetovne literature. To ne bo obsežno delo, ampak sinteza duhovnozgodovinskih pogledov na svetovno literaturo.”

> Soroden vaši Primerjalni zgodovini slovenske literature ?

“Niti ne. Nemogoče je namreč na podoben način napisati Primerjalno zgodovino svetovne literature. Gradiva je preprosto veliko preveč. Pri svetovni literaturi je mogoče potegniti samo splošne linije razvoja posameznih literatur, česa več pa ne.”

ANDRAŽ GOMBAČ