Slovo slavista z La Sapienze

V začetku maja je v Ljubljani umrl slavist in romanist Srečko Renko. Rodil se je na domačiji pri Lunju v dolini reke Reke, nedaleč od Kettejevega Prema, mlinarju in žagarju Pavlu in mami Ivanki, sestri pesnika, pisatelja in publicista Iva Grahorja (1902-1944) iz prav tako bližnje Dolnje Bitnje (Klepčarjevi), tudi Kosovelovega prijatelja.

Srečko Renko je bil najmlajši izmed šestih otrok - najstarejši, Pavel, je bil univerzitetni profesor mikrobiologije in “oče” italijanskega sirarstva, drugi je bil Stanislav, po poklicu gozdar, dolgoletni urednik in publicist pri Primorskem dnevniku in ustanovitelj Narodnega inštituta v Trstu, tretji, Jožko, je prevzel domače gospodarstvo, četrti, Rado, je bil ekonomist in po drugi svetovni vojni ustanovitelj Ekonomske fakultete na Univerzi v Zagrebu, peta pa je bila sestra Ladka.

Srečkova otroška in mladostna leta so močno zaznamovali domačija z žago in mlinom ter okoliški kraji. Italijansko osnovno šolo je obiskoval na Premu (za to šolo so se, po pripovedovanju Ivanke Perenič s Prema, Lunjevi otroci zato, da se ne bi razlikovali od revnejših in bosonogih sošolcev, pogosto sezuli), nato pa ob podpori staršev odšel na škofijsko in zatem državno gimnazijo na Reko.

Pot ga je nato peljala v Trst, kjer je na liceju Dante Alighieri maturiral v letu italijanske okupacije 1943. V pozni jeseni istega leta je postal partizanski učitelj, ki je poučeval osnovnošolce v Šmihelu, na Kalu pri Pivki in Košani do konca vojne leta 1945, kar izpričuje njegovo nepopustljivo narodno zavednost. To je mogoče pripisati tudi njegovi povezanosti z rodnimi kraji, s starši, pri katerih je med šolskimi počitnicami delal kot vajenec v mlinu in na žagi, ter starejšimi brati in sestro Ladko, s katerimi so se pri Lunju redno srečevali.

Iz Trsta je odšel v Ljubljano, kjer je 1953 diplomiral iz slavistike in romanistike. Pot službovanja, ki je pestra in plodovita, se je začela v Kopru, kjer je bil najprej gimnazijski učitelj slovenščine in italijanščine. Ob koncu 50. in na začetku 60. let prejšnjega stoletja ga najdemo v kulturnem uredništvu Radia Ljubljana, hkrati je vodil poljudno-znanstveno izobraževanje na Delavski univerzi. Odtod pa na tuje: najprej na Dunaj (Berlitz School, Volksschule Urania) in nato 1965 v Italijo, kar je gotovo najveličastnejši del njegove službene poti.

Delo je nastopil kot asistent-prostovoljec in štipendist italijanskega zunanjega ministrstva dve leti po tem, ko je bil na podlagi meddržavne pogodbe o sodelovanju na področju znanosti, umetnosti in kulture med Italijo in Jugoslavijo ustanovljen lektorat, ki je tedaj deloval v širšem okviru slovanske filologije. Leta 1967 je postal lektor. V tej zvezi je treba omeniti njegova prizadevanja, da se uredi formalnopravni (in s tem gmotni) položaj bodočih lektorjev, saj je vladama obeh držav pisno predlagal, da za lektorje namesto štipendije uvedejo redno plačilo. Leta 1971 je postal poverjeni profesor za slovenski jezik in književnost ad personam. Z veliko prizadevnosti in požrtvovalnosti, tudi z Renkovo pogumno in uspešno tožbo na Ustavnem sodišču Republike Italije, je študij slovenščine leta 1974 postal redni študijski in diplomski predmet na La Sapienzi v Rimu, kar je ostalo neizbrisno zapisano tudi za bodoče rodove. To je bila njegova največja zmaga in upravičeno je bil ponosen na osebni domoljubni dosežek. Rektor pa ga je imenoval za dosmrtnega profesorja. Razen tega je bil od 1969 dvanajst let požrtvovalno in pedagoško razpet med neapeljskim Inštitutom za orientalistiko, kjer je predaval slovenščino, in delovanjem na rimskem Inštitutu za slovansko filologijo.

Bogato je tudi Renkovo strokovno, prevajalsko in organizacijsko delo. Omenimo slavistično razpravo o Starogorskem rokopisu (1975-76), leksikografsko delo pri italijansko-srbskohrvaško-slovenskem in srbohrvaško-italijansko, slovensko-italijanskem slovarju (1969), sodelovanje pri italijanskem lingvističnem društvu, pripravo simpozija o književnosti slovenskih manjšin v Avstriji, Italiji in na Madžarskem, pisanje enciklopedičnih prispevkov o slovenski književnosti za italijanske publikacije ter osnovanje knjižničnega fonda slovenistične strokovne in leposlovne literature v Rimu, kjer je poučeval trideset let, katedro za slovenščino pa (več let tudi zastonj) vodil vse do upokojitve leta 1995.

Srečko Renko za zasluge pri ohranjanju slovenskega jezika, literature in kulture v Italiji in mednarodnem prostoru s strani Republike Slovenije ni nikoli prejel nikakršnega odlikovanja. A dejanja govorijo zase. Sam pa je zasluge za ustanovitev katedre za slovenščino in status slovenščine na italijanskih univerzah skromno pripisoval ne samo svojemu požrtvovalnemu in vztrajnemu delu, ampak tudi razumevanju vodilnih italijanskih slavistov (Ettore Lo Gatto, Giovanni Maver, Ricardo Picchio, Nullo Minissi, Angelo Maria Ripellino) in Slovencem.

Svoje delo predavatelja slovenščine na največji evropski univerzi je razumel predvsem kot poslanstvo. Pred dvajsetimi leti je za časopis Delo med drugim povedal: “Posvečal sem mu ves svoj čas in veliko truda, da sem ga lahko opravljal v skladu z lastnimi visoko postavljenimi merili.” Katedra za slovenski jezik in književnost na univerzi La Sapienza v bolj ali manj podobnih okvirih deluje tudi danes.

URŠKA PERENIČ,VLADIMIR OSOLNIK, JANEZ RENKO

Srečko Renko