Smo le navijači na betonskih tribunah
Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij je z včerajšnjim sporočilom, v katerem napoveduje prepoved dostopa do kaznilnice na Dobu in ukinitev dovoljenj za slikanje in snemanje, malo pokvarila za danes napovedan šov. To je moteče in politično nefunkcionalno. Združeni kandidati, ki so državo pognali do predčasnih državnozborskih volitev, bi jo brez slabe vesti potisnili še v kakšen bolj usoden, škodljiv in drag kaos. Da bi le vnaprej zatrli vsakršen poskus razmišljanja ali razprave o resničnih težavah.
V tem ni nič posebno novega ali specifično slovenskega. Strategija, ki po eni strani postavlja operativnost in učinkovitost kot najvišji vrednoti, po drugi strani pa prireja igre s srditostjo in vztrajnostjo, ki nimata primere v človeški zgodovini, se naglo širi po pokrajini 21. stoletja.
Ti dve skrajni točki dajeta idealni vzorec vsakdanjega življenja, ki od sodobnega posameznika zahteva, da najprej hitropotezno, rutinirano in disciplinirano opravi svoje delo. Nato pa gre uživat v neškodljivi zabavi: na sprehod s psom, peč pecivo, veslat stoje, všečkat sponzorirane objave, streljat vesoljce in nahranit virtualnega piščančka.
Politiki tekmujejo v tem, kdo bo glasneje zagovarjal jasne, odločne in k učinku usmerjene ukrepe. Kdo se bo spretneje izognil besedam o načelih in predpostavkah. Kot hudič križa se izogibajo nedorečenosti ali odprtosti, odpuščanju in dopuščanju.
“Kajti dve nagnjenji sta v človeku: h konkretnosti in k domišljiji. Danes skušajo drugo brutalno zatreti. Svet se namreč vedno bolj deli na dva dela: na tiste, ki hočejo ubiti domišljijo, in tiste, ki jo hočejo rešiti; na tiste, ki hočejo živeti, in tiste, ki hočejo umreti. Če pozabimo na drugo nagnjenje, na domišljijo, skušamo v sebi ubiti vsakršen občutek človečnosti, ustvariti človeka, robota, ki naj bi mislil na en sam način in težil h konkretnemu.”
Tako je napisal italijanski režiser Roberto Rossellini, ki je s svojimi filmi hotel reševati domišljijo, ohranjati sanjski svet in odpirati vrata v redko poseljene pokrajine človeške čutne zaznave in zavesti. Rossellini je to pisal pred nekaj desetletji, a so njegove besede danes še resničnejše kot takrat.
Medijski pozivi k igram in zabavi načelo domišljije zlorabljajo. Človek, ki se skuša zamotiti, nima ustvarjalnega potenciala. Nima želje po tem, da bi se zavedal sveta in sebe, temveč ravno nasprotno. Ne izkazuje hotenja po življenju, ampak potrebo po tem, da spregleda minevanje časa. Da zamiži in zadrema na poti.
Tako kot bi moral biti, pa ni, prosti čas obdobje, ko se človek polni z energijo in pusti mislim, da gradijo ideje in strategije za novo delo, bi morala biti predvolilna kampanja čas za trezen razmislek in demokratično razpravo o prihodnosti družbe in države. Pa ne bo. Že sama besedna zveza “demokratična razprava” zveni kot parodija. Nepopravljivo.
Politiki tekmujejo v tem, kdo bo glasneje zagovarjal jasne, odločne in k učinku usmerjene ukrepe. Kdo se bo spretneje izognil besedam o načelih in predpostavkah. Kot hudič križa se izogibajo nedorečenosti ali odprtosti, odpuščanju in dopuščanju. Politiki si ne predstavljajo, ne kolebajo, ne dvomijo, si ne premislijo, ne sanjajo. Politiki si zaupajo, verjamejo, so pozitivni, novi, ljudski, slovenski in socialni, torej konkretni.
Ta beseda izhaja iz latinskih besed “con” in “crescere”, kar pomeni “skupaj” in “rasti”. Konkretno je torej nekaj, kar utrjuje vezi in manjša prazen prostor. Zato je v angleščini “concrete” beseda za beton. Nepremakljivo, negnetljivo in neupogljivo snov. In zato je “demokratična razprava” dobila tisti nepopravljiv parodični prizvok.
Ker sta demokracija in razprava besedi, ki živita prav od gnetljivosti, upogljivosti in rahljanja vezi. Od praznih prostorov, v katerih človek in človeštvo z domišljijo prideta do misli in od misli k novim vezem in vzorcem. In ker so novi vzorci natanko tisto, kar svet potrebuje, da vsaj začne reševati težave v naravi in družbi, ki jih leto za letom, volitve za volitvami, z izpiljenimi metodami manipulacije potiskamo v območje neobstoja.
Ujeta v ta absurd, v to neusmiljeno, nenačelno in tiransko koalicijo betonske konkretnosti in načela neskončne igrivosti, bo torej predvolilna kampanja spet le neškodljiva zabava. Ukrojena za dolge poletne večere. Najprej soočenje, nato lahka večerja, nato druga in še polovica tretje nogometne tekme svetovnega prvenstva. Obe karavani se ustavita na isti dan, obe s ploskanjem, vzkliki in nagradami. Smisel obeh je, da navijači na tribunah za trenutek pozabijo na življenje. In pri obeh se zmagovalci in poraženci menjajo, pravila pa ostajajo ista.
VESNA HUMAR