Smrt ne sme biti osamljen dogodek, ampak del življenjskega krogotoka

Mateja Lopuh velja za eno najizkušenejših zdravnic na področju paliativne oskrbe pri nas. Vodi Center za interdisciplinarno zdravljenje bolečine in paliativno oskrbo v Splošni bolnišnici Jesenice. A njena pot se je začela v anesteziologiji, kjer so jo pacienti z neozdravljivimi boleznimi hitro naučili, da medicina nima odgovorov na vsa vprašanja. Spoznala je koncept “totalne bolečine” - to je tista točka, kjer protibolečinske tablete, čeprav še tako močne, ne delujejo, kjer se pokaže, da ne boli več telo, temveč duša. Takrat je pozornost od napredne medicine preusmerila k človeku. Namesto v receptorje zdaj gleda tudi v oči posameznika, ki pred njo odlaga svoje zadnje “balastne vreče” življenja in skrbno pazi, da umirajočega “pripeljemo do brega reke, vse naredimo zanj, a čez vodo mora stopiti sam,” pravi. Včasih svojce celo prosi, naj zapustijo sobo in mu pustijo prostor, da lahko v miru odide. Preveč tesno oklepanje tistih, ki ostajajo, lahko deluje kot sidro, ki človeku preprečuje zadnji korak.

V današnjem hitrem življenjskem tempu, ko nenehno krmarimo med številnimi obveznostmi, se zdi, da nam zmanjka časa za globok premislek o našem življenju nasploh. Koliko časa si v resnici vzamemo za takšno refleksijo?

“To se sprašujem tudi sama. Celo v redkih trenutkih zatišja se je težko ustaviti in se vprašati, ali sploh zmoremo ponotranjiti vse to, kar nosimo s seboj. Predvsem pa, ali se zares zavedamo svoje minljivosti. Pri svojem delu si zato nenehno prizadevam ljudi opominjati, da je treba notranjo energijo in življenjsko bogastvo, ki ga nosimo v sebi, pravočasno predati naprej. Če vemo, da se stvari ne bodo izšle po naših načrtih, je ključno, da to energijo zapustimo zanamcem. Tako poskrbimo, da se življenjski krog ne prekine.”