Sočutje je premalo. Ukrepati je treba!

Obiskovalcu razkaže posestvo, na katerem živi zadnje leto: tisto na desni je hišica, ki jo je “gazdi”, možakarju iz Trbovelj, pomagal zgraditi z lastnimi rokami, tisto na levi pa prikolica, ki mu jo je odstopil lastnik. “Dobro sem delal zanj,” pravi Ljubomir. “Tudi nekaj mi je plačal in mi obljubil, da bom lahko stanoval v kleti hiše. Potem pa me je preselil v to prikolico, ki jo je premaknil na sosednjo parcelo, na tuje zemljišče. Septembra je odšel, mi izključil vodo in elektriko, zdaj pa prihaja in mi govori, da se moram izseliti še iz prikolice.”

Postavil mu je datum, 15. marec, in ga po pretečenem roku nekajkrat obiskal. Ljubomir pripoveduje, da so bila srečanja vse prej kot prijetna.

Kakor je mogoče razbrati iz njegovega pripovedovanja, je že poprej živel v nekakšnih sužnjelastniških odnosih. V zameno za streho nad glavo je moral delati za gospodarja: v Piranu, Fjesi, tu in tam, dokler mu niso odrekli “gostoljubja”. Rodno Bosno je zapustil že pri osemnajstih letih, šel s trebuhom za kruhom v Slovenijo, v Piran pa prišel - datum izstreli brez tuhtanja - 13. marca 1963. “Tu živim že 48 let, vmes sem le nekaj mesecev delal v tujini,” pove in pojasni, da prošnje za državljanstvo leta 1991 ni vložil. “To pa zato, ker mi je gospa Barbara na občini dejala, da imam v Piranu že prijavljeno stalno bivališče in da zato ni potrebna nobena druga prošnja.”

Zagato je pozneje skušal rešiti s pravno pomočjo, a je bilo že prepozno. Dokumente so mu na občini razveljavili, uničili. Po izbrisu je bil kot pešec udeležen v prometni nesreči, a zaradi svojega statusa ni mogel tožiti povzročitelja, voznika. Tako med tedanjim kakor med kasnejšim zdravljenjem v bolnišnici - leta 2002 mu je odpovedalo levo pljučno krilo - so mu izstavili račun, pa četudi je nujna medicinska pomoč pri nas brezplačna. Računov ni mogel poravnati, dolgovi so se kopičili.

Pravi, da danes težko pride do kakršnekoli pomoči, saj so ljudje čedalje manj sočutni, naša socialna politika pa je najpogosteje pogojena z državljanstvom, ki ga on nima in ga tudi ne more dobiti, saj nima niti dovolj visokih rednih prihodkov niti zadostne delovne dobe, da bi šel lahko v pokoj in prejemal pokojnino. Edini redni mesečni dohodek je nekaj več kot dvesto evrov socialne podpore. Tu in tam kaj zasluži še s priložnostnimi deli. “Ampak je kriza, ni dela,” skomigne.

Bodo zaradi tržne privlačnosti stanovanj brezdomni ostali brezdomni?

Zadnjih pet let ob pomoči raziskovalke in aktivistke Uršule Lipovec Čebron in pravnice Mirovnega inštituta Katarine Vučko skuša priti do bivališča, vsaj skromne sobice, v kateri bi živel. Pravi, da mu je podžupan Gašpar Gašpar Mišič že konec januarja obljubil, da jo bo dobil v enem tednu. Pa iz vsega skupaj ni bilo nič. Pred kratkim mu je podžupan spet obljubil isto. “Ampak ga ne dobim na telefon,” pravi. “Dlje od tajnice ne pridem.”

Zato pa brez težav pride do Aljoše Golubiča in Braneta Vodenika, kipod okriljem Centra za socialno delo Piran pomagata tamkajšnjim brezdomcem. “Z Ljubomirjem sem se spoznal pred štirimi leti, ko je bilo videti, da se bo z izbrisanimi le začelo ravnati drugače,” se spominja Vodenik. “Resno sem se zagnal v to, si rekel, da bom rešil tako Ljubomirja kakor tudi danes že pokojnega, prav tako izbrisanega Milana Makuca. Bil sem idealist, res sem si domišljal, da bom kar sam rešil vse.” Trpko se nasmehne. Ne, ni prišel daleč.

Piranskim izbrisanim že več let skušata pomagati tako Mirovni inštitut iz Ljubljane kakor center za socialno delo, prvi bolj v pravnih vodah, drugi na terenu. “Recimo,” nadaljuje Vodenik, “dosegel sem, da so Ljubomirju zbrisali 800 evrov dolga, ki se mu je nabral na Zavodu za zdravstveno zavarovanje. Zdaj bi mu rad na banki odprl trajnik, kar bi bil korak k ureditvi rednega zavarovanja. Potem bi ga lahko sprejeli v dom za starejše občane.”

A tu se zatakne. Tja Ljubomir namreč noče. “Spoštujem njegovo svobodno voljo,” poudarja Vodenik, “a kaj če dovolj hitro ne bo dobil stanovanja, kakršnega si želi? Privoščim mu, da bi ga dobil, pripravljen sem mu pomagati, a mu ga sam ne morem zagotoviti.”

Golubič in Vodenik opozarjata, da center za socialno delo lahko le predlaga, kdo stanovanje potrebuje nujneje kakor drugi, zadnjo besedo pa ima občina. In dodajata, da bo kmalu jasneje, kakšna se piše socialno ogroženim. Nadejata se, da bo sedanja občinska oblast bolj socialno čuteča kakor prejšnja.

“Nekdo iz prejšnje, ne bom ga imenoval, je pred nama rekel, da brezdomcev tukaj ne potrebujemo. Ven iz Pirana z njimi, je govoril,” se spominja Golubič. “Zdaj se resnično nadejam, da bo podžupan Gašpar Gašpar Mišič izpolnil svojo obljubo: kratkoročna rešitev stanovanjskih težav štirih oseb.”

Kakor pravi, sam ve za nekaj stanovanjskih hiš v Piranu, ki bi jih lahko naselili. “Tu so recimo nova stanovanja na Krogu nad Sečovljami, ki so bila že namenjena za brezdomne, pa so pozneje sporočili, da so predvidena za žrtve sečoveljskih poplav. To je bedarija. Spet bo kdo naredil uslugo kolegu ...” ... in brezdomni bodo ostali brezdomni. Vodenik prikima: “Prva težava je prav v tržni privlačnosti stanovanj. Brezdomnih ne bo nič manj, dokler bomo imeli opravka s takim mišljenjem.”

“S problemom smo seznanjeni in razumemo stisko”

Podžupanu Gašparju Gašparju Mišiču smo v torek poslali nekaj vprašanj: kaj je doslej za Ljubomirja Petreša storila Občina Piran in kaj še bo ter zakaj doslej še ni bilo uspešnih rešitev? Omenili smo mu še očitek, da prav on, podžupan, že dvakrat ni izpolnil dane obljube ...

Namesto njega je odgovorila tiskovna predstavnica Občine Piran Slavica Tucakov: “S problemom smo seznanjeni in razumemo stisko gospoda Ljubomirja Petreša, zato smo že posredovali dopis na center za socialno delo in jih obvestili o perečem problemu gospoda, ki nima nastanitve. Začasne nastanitve, s katerimi občina razpolaga, so žal zasedene, zato nastanitve ni mogoče urediti v tako kratkem času. Tako na centru za socialno delo kot tudi na občini imamo čedalje več takih urgentnih primerov, a žal nastanitev ni toliko, da bi jih vsem lahko zagotovili. Trenutno čakamo odgovor od centra za socialno delo, da povedo svoje stališče, saj je potrebno tudi za začasne nastanitve narediti nekakšno prioritetno listo, ker je, kot že rečeno, takih problemov vsak dan več. Vsekakor si prizadevamo take primere reševati v čim večji meri in s sočutjem do naših občanov.”

ANDRAŽ GOMBAČ