Sodobni rasizem je zanikanje enakosti ljudi
Zakaj o procesih, ki jih ne moremo nadzorovati, raje nočemo ničesar slišati? Vlasta Jalušič meni, da je tako zato, ker vse manj verjamemo v svoje politične in mišljenjske sposobnosti, v to, da lahko presojamo in delujemo.
Prepuščamo se avtomatičnim procesom nekakšne imaginarne družbe, na tak način pa lahko kaj hitro postanemo tudi “banalni storilci” teh istih procesov, saj smo, kot pravi Jalušičeva, “organizirano nedolžni”. V Sloveniji smo se o tej nedolžnosti lahko prepričali v primeru “izbrisanih”, zgovorno pa je tudi ignoriranje pobojev v Srebrenici in genocida v Ruandi.
Vlasta Jalušič je doktorica političnih ved, feministka, veliko let se je kot aktivistka borila proti nestrpnosti in za enakost spolov. Je ustanoviteljica Mirovnega inštituta, napisala in prevedla pa je tudi več knjig in člankov na temo ženskega gibanja in feminizma, pojmovanja politike in Hannah Arendt, nasilja, vojne in razpada Jugoslavije. V Ruandi je v okviru Mirovnega inštituta vzpostavila projekt Ženski center Nyamirambo. Pred kratkim je izdala knjigo Zlo nemišljenja, med novembrom in majem pa bo v okviru Likeja, “alternativne mišljenjske oblike izobraževanja”, ki ga v prostorih koprskega MKSC organizirajo Društvo Likej, DPZN Koper in ŠOUP, na predavanjih in bralnih vajah govorila na temo Hannah Arendt in mesta mišljenja danes.
> Osrednja figura letošnjega cikla Likeja (prvo predavanje je bilo prejšnji teden, op. a.) je Hannah Arendt. Zakaj je Hannah Arendt danes aktualna?
“Razlogi za njeno aktualnost so številni. Denimo to, da je pred več kot pol stoletja načenjala teme, s katerimi se danes intenzivno ukvarjamo: kako razumeti pojave strašnih kolektivnih zločinov, pri katerih sodelujejo celi narodi? Kaj to pomeni za naše razumevanje politike? Kakšen je zahodni koncept politike in enakosti in kaj se zgodi z njim z globalno transformacijo? Raziskovala je ključne teme zgodovine zahodne politične filozofije in se spraševala po njeni odgovornosti za zločine 20. stoletja. Tu bi rada izpostavila predvsem dva razloga za današnjo pomembnost del Hannah Arendt. Prvi je, da je sposobna misliti politično, torej na 'političen' način. To pomeni, da jemlje resno našo sposobnost delovanja: namreč to, da smo edina živa bitja - če izključimo opcijo eksistence bogov kot bitij - ki so sposobna tako rekoč 'iz niča' skupno ustvariti politične zadeve. Denimo koncept politične enakosti ljudi, ali državo kot skupnost, ki bi naj takšno enakost varovala. Sposobni smo transcendirati neznanske razlike, ki obstajajo med ljudmi kot posamezniki in posameznicami ter med skupinami, in sprejeti enakost kot vrhovno vrednoto. Nobena druga živa bitja se niso domislila česa takega. A hkrati naša sposobnost delovanja lahko povzroči tudi neizmerno gorje. Ljudje smo sposobni dejanj, ki se zdijo nezamisljiva. Hannah Arendt jemlje sposobnost delovanja kot osnovo politike in naše odgovornosti za lastna dejanja resno in se glede tega ne pusti zapeljati nobeni pavšalni moderni ali postmoderni teoriji avtomatizma, nezavednega, principa organizacije ali česa drugega. Drugi je, da izpostavlja mišljenje in s tem povezano razsojanje kot človeški kapaciteti, ki sta danes ogroženi. Ob opazovanju 'fenomena Eichmann' je ugotovila, da je šlo za človeka, ki preprosto ni bil sposoben misliti in razsojati o svojih lastnih dejanjih in njihovih grozljivih posledicah in ki v tem smislu ni prevzemal nobene odgovornosti. Sledilo je vprašanje, ali ima zlo takšne banalne vrste kakšno zvezo z našo sposobnostjo mišljenja, oziroma, ali bi mišljenje lahko, če poenostavimo, 'preprečevalo zlo'.”
> Je zato naslov vaše nedavno izdane knjige Zlo nemišljenja? Zakaj je nemišljenje zlo?
“Gre mi za dedemonizacijo 'zla': knjiga je usmerjena proti teologizaciji in demonizaciji zla, ki se dogaja v današnjem govoru o zlu. Gre za njegovo prizemljitev - v smislu tistega, kar je mogoče misliti. Demoniziranega 'zla' namreč ni mogoče misliti, ampak ga je treba izkorenititi, izničiti. Prav zato zlo 'prevedem' v vsakdanjost. Pri tem si pomagam s tezo o banalnosti zla in tako imenovano eichmannovsko 'mentaliteto'. Hkrati poskušam usmeriti pozornost proč od samih nasilnih 'grozodejstev', saj nam lahko zgolj koncentracija na njih zamegli sposobnost razumevanja. To seveda ne pomeni, da zanikam grozodejstva, gre za to, da jih poskušamo razstaviti in premisliti njihove elemente, jih torej narediti za misljive.”
> In kaj sploh je to, “mišljenje”?
“Enostavno rečeno, ljudje imamo nastavke za to, da mislimo. To pomeni, da smo sposobni še česa drugega kot avtomatičnih možganskih operacij, ki nam jih sprožijo zunanji ali notranji dražljaji. V tem klasičnem smislu smo mi sami bitja 'transcendence'. Zato je svoboda res nekakšno izvirno prekletstvo ali obsodba in hkrati obljuba, ki nas spremlja: to, da smo sposobni dobrega in zlega in da smo oboje sposobni misliti. Hkrati postajamo ljudje v vse bolj vseobsežni družbi in njenih procesih tako rekoč 'zastareli', kot bi to opisal Günther Anders, sicer prvi soprog Hannah Arendt. Vse bolj verjamemo v vsemogočnost nekakšne imaginarne 'družbe'. Vse manj verjamemo v svoje lastne politične in mišljenjske sposobnosti, v to, da lahko delujemo in presojamo, zato se raje prepuščamo avtomatičnim procesom in 'procesorjem', ki smo jih sami ustvarili. V tem smislu smo seveda vsi 'Eichmannovi' sinovi in hčere. V tem je nevarnost nastopa banalnosti zla, oziroma mi lahko mimogrede postanemo 'banalni' storilci. Seveda je kdaj pa kdaj dobro vključiti 'avtomatskega pilota' v možganih. Ko pa to postane načelo, potem imamo velik problem. Ljudje sodelujejo v procesih, ki jih ne morejo nadzorovati, spričo katerih se zdijo nemočni in so zato o njih prenehali misliti. Še več, o njih nočejo nič slišati: bolje, da ne vemo, pravijo. Sama to imenujem pojav 'organizirane nedolžnosti'. In ravno to je tisto, zaradi česar smo dolžni misliti o tem, kaj počnemo, kje smo in kaj je to, kar danes je.”
> V napovedi enega izmed predavanj v Likeju zapišete, da “mesta mišljenja” ni mogoče najti, ker ga ni nikjer. Kaj ste mislili s tem?
“Da ni nikogar pod soncem, ki nam bi bil sposoben povedati, kaj je tista prava tema, prava filozofska podlaga ali metoda, po kateri se da misliti. V tem smislu smo takrat, ko mislimo, tako rekoč 'nikjer', v neki 'vmesnosti', ko ne moremo početi nič drugega in ko se na neki način oddaljimo od ostalih zadev. Da je mišljenje treba preprosto 'vaditi', saj ne gre za nekaj, kar nam je dano kar tako. In da je treba 'mesto' političnega mišljenja najti vedno na novo. Iz enih dogodkov ne moremo preprosto 'sklepati' na druge, v smislu, da nek A zmeraj povzroči B - prav zaradi tega, ker smo ljudje politična bitja in ker je politična dejavnost nepredvidljiva. Saj poznate pravljico o fantu, ki mora ubiti zmaja, da bi se lahko poročil s princesko. V pravljici je zmaj v zmeraj že znani luknji, in problem je samo, kako ga prelisičiti. Pri mišljenju gre za vprašanje, da šele ugotovimo, kje je zmaj in kako izgleda. Saj lahko tisto, kar se zdi zmaj, ali vsi mislijo, da je, nekaj čisto drugega. Morda v naši zgodbi 'zmaja' sploh ni treba ubiti. In fant v pravljici je morebiti dekle.”
> Kaj menite o povezavi med Arendtovo in Heideggrom, ki je bil velik filozof, a je podprl Hitlerja?
“Hannah Arendt je bila, tako kot številni njeni kolegi 20. stoletja, Heideggrova učenka. V uvodu v njeno zadnje delo Življenje duha ima napisan njegov moto o mišljenju kot dejavnosti, ki nima nobene koristi in ni sposobno reševati problemov. Heidegger je paradoks: ima enormne zasluge za ponovno odpiranje ključnih vprašanj mišljenja, a je kljub temu podprl Hitlerja. Hannah Arendt je bila ena redkih, če ne celo edina, sposobna iz 'lekcije Heidegger' potegniti konsekvence in pokazati, da obstaja nekaj, kar imata Heidegger kot izjemen mislec in Eichmann kot nesposoben mišljenja skupnega: to, da sta nesposobna misliti in razsojati o svetu, v katerem živita. Heidegger je seveda bil sposoben misliti o vprašanju biti in resnice v filozofskem smislu.”
> V knjigi postavite vprašanje, kaj imajo skupnega poboji v Srebrenici, izbris stalnih prebivalcev Slovenije in genocid v Ruandi. Zakaj lahko te dogodke primerjamo in kaj imajo skupnega?
“Njihova skupna osnova je najprej sodobni rasizem: ključno pri njem je, da gre za osnovno zanikanje enakosti ljudi, kar spodnese vse moderne politične standarde in omogoči pot v eksterminacijo. Sodobni rasizem ni preprosta diskriminacija na temelju barve kože. Je veliko radikalnejše zanikanje enakosti. Rasna osnova genocidov v Bosni in Ruandi ni bila barva kože … Skupna tem pojavom je organizirana nedolžnost: rasno-narodnjaški kolektivi, ki so videli v svojem lastnem 'samovzpostavljanju' opravičilo za kakršno koli dejanje. To je ideologija, s katero si posamezniki zamegljujejo dejstvo, da dejansko sodelujejo v zločinih ali podpirajo nesprejemljiva dejanja svoje skupine ali politične elite na oblasti.”
> Pravite, da imamo danes opravka s posttotalitarnimi formami (globalne) vladavine. Za kaj gre pri takem načinu vladavine in kje se nahaja?
“Njihova ključna poteza je prav to, da uničujejo naše sposobnosti za delovanje, mišljenje in razsojanje. Uničujejo institucije, predvsem državo, pa tudi druge: tako kot je kolonializem uničil vse najdene forme političnosti v koloniziranih državah in ustvaril hibride, ki so služili zgolj vsakovrstni eksploataciji. To se vrne vsem, tudi Evropi in transatlantski povezavi, kot navidezno nova forma 'države'. Je pa dobesedno negacija tistega, kar je denimo Hegel razumel kot absolutno pri državi: biti garant človekove 'absolutne pravice imeti pravice'. Razgrajujejo mehanizme, ki so bili ustvarjani stoletja, da bi zagotavljali politično enakost, ki je sicer iznajdba gnilega zahoda. Sama ne vidim, da bi bilo z njo kot tako kaj narobe. Narobe je to, da zahod te iznajdbe ni prakticiral splošno, ampak samo za nekatere. To je seveda imelo vsestranske posledice.”
> Obiskali ste Ruando, nato ste v okviru dejavnosti Mirovnega inštituta vzpostavili projekt Ženski center Nyamirambo. Kaj so vam povedale ženske, ki ste jih tam spoznali, in kakšen je namen oziroma dejavnost centra, ki ste ga pomagali ustanoviti?
“Ta projekt je nastal paralelno z raziskovalnim delom. Ruanda je resnica današnje globalne vladavine v vseh pogledih: od nastanka nove, postkolonialne forme vladavine, do vpletenosti zahoda v genocid. Pogled na njeno sedanjost in preteklost vas 'ozdravi' predsodkov in iluzij. Nyamirambo je rastoča, vendar revna četrt Kigalija, kjer lahko srečate 'svetovnega duha'. Tokrat ne jaha na konju, ampak pripoveduje zgodbo o genocidu kot utemeljitveno zgodbo države. Ruanda je po svoje podobna nekdanji Jugoslaviji, le da tam ni sledu o socialni enakosti, ki smo jo mi poznali. Ravno nasprotno. Pri projektu mi je šlo predvsem za poskus, razumeti ljudi, vzpostaviti trajne vezi med ljudmi tam in tukaj, zbijati predsodke. V osnovi mi je šlo za poskus spodbuditi skupno delovanje nas tukaj in skupine žensk, ki so izrazile željo, da v svoji skupnosti nekaj naredijo zase in za svojo okolico. In biti osebno angažirana. Po svojem formiranju sem feministka. Projekt zdaj poteka kot 'razvojni projekt' in ga financira tudi Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije. To je po eni strani izjemno dobrodošlo. A hkrati so s tovrstnim okvirjem 'razvojne pomoči' težave, ker tičita za njim določena ideologija razvoja in logika upravljanja, ki ni nujno ravno tisto, kar si sama predstavljam kot vzpodbujanje enakosti.”
> Kaj pa se vam v življenju zdi najbolj pomembno, za kaj si prizadevate?
“Živeti tako, kot hočem, dokler to zmorem, torej živeti dobro, s primerno mero skromnosti. Biti skupaj z ljudmi, ki me lahko razumejo, oziroma ustvarjati skupni prostor razumevanja. To je ključno.”
REKA ŠAV
