Soline so bile generator razvoja. Ali lahko to spet postanejo?
Na soli so zrasla številna mesta, pomorščakom je zagotavljala ohranjanje živil pri njihovem odkrivanju sveta, prinašala je zaslužek tisočem ljudi, pridelovalcem, trgovcem, kontrabantarjem ... Sol je bila nekdaj generator razvoja. To vlogo lahko odigra še enkrat, so prepričani tisti, ki spodbujajo vpis Sečoveljskih in Strunjanskih solin na Unescov seznam svetovne naravne in kulturne dediščine. Ker pa ta pot terja tudi odrekanje in predvsem strpno ravnanje s prostorom, bodo morali o smiselnosti prepričati še druge.
“Sem podpornik zamisli, da soline vpišemo na seznam Unesca, a to je proces, v katerem bomo morali delati vsi. In imeli bomo hude nasprotnike,” meni piranski župan Peter Bossman. “Vsi se strinjamo, da moramo varovati območje solin in da tam ne smemo graditi. A Unesco prinaša tudi širše varovano območje - kaj bomo z letališčem, kaj bomo z že sprejetim načrtom za gradnjo termalnega centra, kaj z rudnikom v Sečovljah,” je izpostavil nekaj dilem, ki jih bo v procesu približevanja Unescu treba premagati.
“Ko si na seznamu Unesco, postaneš blagovna znamka. To prinese tudi preskok v kakovosti, z njim pridejo kulturni obiskovalci, ki gledajo na prostor nekoliko drugače. S tem pa pridejo tudi obveznosti. In tu lahko pride do konflikta - s kapitalom, posamezniki, okoljem, razmišljanjem občanov, ki ne vedo, da je sol lahko tudi generator razvoja,” meni. Odgovora, kako preseči ta nasprotja, pa nima.
Občina naj ustanovi odbor za dediščino in prostor
Ena od možnosti, kako razrešiti dileme, je ustanovitev odbora za dediščino in prostor na piranski občini, predlaga Mitja Guštin, direktor Inštituta za dediščino Sredozemlja, ki deluje v okviru Znanstveno raziskovalnega središča Univerza na Primorskem. Ta je v 20. letu svojega delovanja zagrizel v pripravo kandidature za vpis na nacionalni poskusni seznam, ki je prva stopnica pred vpisom na Unescov seznam.
V tem postopku bodo morali med drugim dokazati, zakaj je območje solin tako izjemno v primerjavi z vsemi drugimi po svetu, da si zasluži predstavitev mednarodni javnosti in njeno zaščito. Nekaj kriterijev so v sodelovanju z ministrstvom za kulturo že preverili. “Težave imamo pri vplivnem območju okoli solin. Meje krajinskega parka so določene, vplivi nanj pa so bistveno širši; tu govorimo o vseh okoliških storitvah, industriji, poselitvi ... O tem se moramo pogovarjati in na podlagi tega bo verjetno padla odločitev, ali je projekt solin primeren, da se ga lotimo,” pravi Špela Spanžel, generalna direktorica direktorata za kulturno dediščino na ministrstvu za kulturo.
“Prizadevanja za to, da bomo zreli za Unesco, nam bodo zagotovila tudi kakovostnejše življenje in ohranitev kulturne dediščine, ki je lahko tudi poslovna priložnost,” je prepričan Guštin. O konkretnih zahtevah in projektih, ki bi se jim morali odpovedati, pa še nihče ne želi govoriti.
“Že pred 2000 leti je Horacij ugotavljal, da bo na obali tako tesno, da še ribe ne bodo imele prostora. Zdaj se lahko vprašamo, ali imamo prostor za stolpnice, kakršne rišejo v Kopru, ali imamo prostor za marine, ki bi zadovoljile slehernega Slovenca in gosta,” razmišljanje spodbuja Guštin. Sam meni, da se je takšnim projektom mogoče odpovedati, in da je namesto njih Unescova nominacija priložnost za gospodarstvo, gospodarjenje s prostorom, produkte, predvsem pa turizem, ki je glavna dejavnost v piranski občini. Nenazadnje je že zdaj v sečoveljskem krajinskem parku in tamkajšnjem podjetju za pridelavo soli zaposlenih 90 ljudi.
Čez deset let solinarskih hiš ne bo več
V Portorožu pa ni niti ene table, ki bi obiskovalce usmerjala proti Sečoveljskim ali Strunjanskim solinam, do muzeja solinarstva pa je mogoče priti le tako, da prečkamo mejo in ob majhni tablici zavijemo na makadamsko pot. Tudi zaradi takšnih malenkosti bo nominacija za Unesco terjala veliko truda, meni Franco Juri, direktor Pomorskega muzeja Sergej Mašera Piran. Pod njegovo okrilje sodi muzej solinarstva, ki stoji na enem najbolj nedostopnih delov solin, Fontaniggah. “Odprli so ga leta 1991, ko so iz popolne degradacije in naturalizacije območja naredili živi muzej. Bil je tudi nagrajen, ker je bilo v njem mogoče videti, kako so solinarji tradicionalno pridelovali sol. Tako je bilo do leta 2011, dokler smo imeli svoj solni fond, svoje polje. Nato se je spremenil načrt upravljanja, in ker nimamo rudarske pravice, nismo smeli več pridelovati soli. To pomeni, da nismo smeli več početi tistega, kar je ustvarjalo življenje muzeja,” težave opisuje Franco Juri. Pred desetimi leti je muzej solinarstva naštel 16.000 obiskovalcev, lani jih je vstopnico plačalo pol manj.
Še večja težava pa je propadanje kulturne dediščine, ki je ostanek sezonskega bivanja na solinah: “Imeli smo nekaj sto hiš, v katerih so še do sredine 60. let bivali solinarji. Zdaj, ko smo dokumentirali stanje hiš v Fontaniggah in popisali njihovo stanje, smo ugotovili, da v nekaj letih ne bo več niti ruševin niti znamenj kulturne krajine, če ne bomo takoj ukrepali.”
Muzej je v preteklih letih obnovil štiri hišice. Cena obnove ene znaša približno 100.000 evrov. Toliko bi morali nameniti tudi zaščiti ruševin, če bi želeli preprečiti propadanje 32 hiš, ki so jih popisali. Gradbeno dovoljenje za obnovo ene že imajo, denarja pa ne; od države muzej solinarstva dobi 19.800 evrov na leto. Kljub temu želijo ustaviti degradacijo in urediti sprehajalne poti, ki bi vodile mimo ostankov hiš. “A zdaj to ni mogoče, saj je sprehajanje ob hišah nevarno, skupaj s Krajinskim parkom Sečoveljske soline smo bili primorani omejevati in celo zapreti določene poti,” pravi Juri.
Pobude naj pridejo od ljudi
Da soline pred vpisom na Unescov seznam čaka še veliko dela, meni tudi Robert Turk, vodja piranske enote Zavoda RS za varstvo narave: “Pogledal sem, kakšen je potek nominacije, in ugotovil, da je kar nekaj kriterijev, ki jih je treba izpolniti. Ključni točki sta, da mora biti dediščina ohranjena v vsej svoji avtentičnosti in v originalnem okolju, poskrbljeno pa mora biti tudi za njen nadaljnji razvoj. Pri tem vsi vemo, kje stojijo soline in kakšno je njihovo okolje.” Izgovorov, kdo mora poskrbeti zanje, je veliko, a pobuda mora priti od spodaj, od ljudi, sicer se stvari dogajajo prepočasi, meni Turk.
“Naj se vrnem v 90. leta, ko sem bil tisti, ki je napisal odloka o razglasitvi krajinskega parka Sečoveljske soline in strunjanskega parka. Mislil sem, da smo naredili vse. Seveda ni tako. Letos decembra bo minilo 25 let, odkar je tedanja skupščina občine Piran razglasila soline, Dragonjo, steno v dolini Dragonje, park pred hotelom Palace, piransko Punto in še kaj za zavarovana območja. V tem četrt stoletja se ni niti enkrat zgodilo - če odmislim uredbo o sečoveljskih in strunjanskih solinah - da bi nas poklical kdorkoli z občine Piran ali z države in vprašal, kaj bi bilo treba storiti, da ustavimo propadanje teh zavarovanih območij.” Zato poziva, naj pri ohranjanju dediščine pomaga vsakdo, ki lahko. In dodaja, da imajo soline kljub vsemu srečo, da imajo upravljalca (krajinski park) in urejene protipoplavne nasipe: “Če jih ne bi bilo, se ne bi imeli o čem pogovarjati.”
V New Yorku solijo s piransko soljo
Srečo so soline imele tudi s podjetjem Mobitel, ki je kot lastnik podjetja za pridelavo soli, ustvarilo njegovo blagovno znamko. Ta zdaj prodira tudi v svet. “V New Yorku, kjer ima restavracijo angleški kuhar Peter Kelly na vratih piše, da vse jedi solijo s soljo in solnim cvetom iz piranskih solin. Ko to prebereš, dobiš dober občutek. Sprašujem pa se, koliko restavracij in hotelov v piranski občini ima napisano kaj takega na vratih ali na jedilnih listih,” je razmišljanje o solnem cvetu kot blagovni znamki Slovenije začel etnolog Janez Bogataj. Ugotavlja, da je solni cvet v gastronomski kulturi sveta zelo cenjen in med najbolj okusnimi in primernimi za začinjanje jedi. A Slovenija tega ne izkorišča dovolj, predvsem pri trženju turizma bi lahko piransko sol in solni cvet bolje izkoristila. To pravi tudi na podlagi izkušenj trgovine s soljo in solnim cvetom v Ljubljani; ta je med tistimi, ki jo turisti najpogosteje obiskujejo.
Pri tem Špela Spanžel opaža paradoks v Strategiji razvoja slovenskega turizma, ki Unesca ne omenja niti z eno besedo, čeprav je Unesco globalno najbolj prepoznavna blagovna znamka, v Sloveniji pa se z njo ponašajo tri lokacije (Škocjanske jame, kolišča na Ljubljanskem barju in rudnik živega srebra v Idriji).
V znanju solinarjev je skrita prava dediščina
“Sol in solni cvet si zaslužita vso pozornost, saj ju spremlja tudi veliko znanja, ki me kot etnologa še posebej zanima. Gre za ohranjanje nesnovne kulturne dediščine, in prav to je tisto, kar si v okviru Unesca prizadeva za zaščito,” še pravi Bogataj.
Prav znanje, kako na naravni mineralni podlagi petoli pridelati najbolj bele kristale soli z orodjem, kakršno so uporabljali pred več stoletji, je najvrednejša dediščina Sečoveljskih in Strunjanskih solin. Te izkušnje, ki se že stoletja prenašajo iz roda v rod, so edinstvene v Jadranu, Sredozemlju in svetu. Ohranil pa se je le njihov drobec.
“V letih okoli 1500, 1600 je bilo v piranskih solinah 2100 kavedinov (pravokotnih polj, na katerih so pridelovali sol, op. a.), v 18. stoletju so jih našteli 2700, v letih od 1824 do 1908 pa je bilo v solinah 526 fondov, 514 hiš in 7054 kavedinov,” našteva Flavij Bonin, kustos v pomorskem muzeju.
V solinah je takrat delalo od 3800 do 4200 ljudi. “Od tega je bilo 470 solinarjev s patentom, to je izpitom. Otroci so začeli delati, ko so imeli osem let, pri desetih letih so jih šteli med odrasle. V solinah je delalo tudi približno 1150 žensk,” povzema zgodovinske statistične podatke. Stotine ton pridelane soli so prodajali v Benetke, približno polovica pa jo je končala v Dalmaciji, kjer so jo uporabljali predvsem za shranjevanje rib in sira.
“Ko je bila letina soli dobra, so na območju Istre prodali tudi več vina in kupili več žita,” ugotavlja Bonin na podlagi primerjave različnih statističnih podatkov iz piranskega arhiva in tako pritrjuje izhodiščni trditvi njegove razprave, da je sol denar. Ugotovil pa je tudi, da je letu, ko so soline prizadele poplave in niso pobrali nič soli, sledilo še nekaj kriznih let tudi v vinarstvu in oljkarstvtu. “Tudi letos v solinah niso pobrali niti ščepca soli, slaba pa je bila tudi vinska letina, oljkarji so pobrali le malo oljk. V zgodovini so se takšni ciklusi običajno ponavljali vsakih 30 let in kriza je trajala tri ali štiri leta. Če se zgodovina res ponavlja, nam statistika napoveduje slabo vreme tudi prihodnje leto,” zaključuje Bonin.
HELENA RACE
