Sončni dan se prevesi v spokojno noč
Tako sončen teden je bil kot nalašč za predstavitev Pomladnih sanj, novega albuma, ki sta ga družno spletla Brina Vogelnik in Janez Dovč ter se v torek skozenj vnovič sprehodila v lepo zapolnjenem klubu Cankarjevega doma.
Imenitno ubran dvojec je prvič zazvenel maja lani na ljubljanskem gradu, ko je harmonikar, klaviaturist, kontrabasist in še kaj Janez Dovč pevko Brino Vogelnik gostil v glasbenem ciklu Gost z gosti, nekaj mesecev zatem pa sta glasbenika družno nastopila tudi v Istri, na poletnem festivalu Histeria v Gračišču.
“Poznava se seveda že od prej, saj sodelujeva pri projektu Sounds of Slovenia, kjer preigravamo in poustvarjamo slovenske ljudske pesmi,” se je na klubskem odru spominjal Dovč. “Brino sem vprašal, ali bi napisala kakšno novo besedilo, da bi bil najin nastop zabavnejši. Pravijo, da imam dober občutek za to, kaj ljudje zmorejo. Dotlej namreč nisem vedel, da Brina tudi piše. Mojo ponudbo je vzela resno in kake tri tedne kasneje k meni prišla s šopom besedil. Izziv sem moral sprejeti in se hitro lotiti dela. Sodelovala sva zelo lepo, vse je šlo gladko.”
Pred občinstvom, v katerem so sedeli tudi pevkini starši - ilustratorka, lutkarica, pisateljica, scenografinja in še kaj Eka Vogelnik in sinolog Mitja Saje -, sta Brina in Dovč nanizala vseh enajst skladb z lične zbirke, izdane pri založbi Celinka.
Med avtorske pesmi sta vtkala tudi znamenito Pesem o zvezdahToneta Pavčka. “Vsak človek je zase svet, čuden, svetal in lep kot zvezda na nebu,” se je zanosno pridušala Brina in visoko stegovala roko, v nebo dvigovala drobno lučko, zvezdico, žareč simbol življenja, ki ga v svojih pesmih slavita oba, tako Pavček kakor Brina. Tudi njene pesmi so svetle, vedre, radožive. V njih se dotika svojih želja na nebu, se čudi čudežu življenja, v Tivoliju ganjena opazuje mame, očete, babice, dedke, fantke in punčke, fine gospodiče, skoraj že ženske, kužke in kužice ... V prvem singlu nove zbirke Raj prepeva, da nadvse uživa že med tekom po travi in ob drobnih vsakdanjih opravilih, kakršno je kuhanje kave. Že res, radijski poslušalci, ki niso skregani s slovnico, bržkone nič kaj ne uživajo, ko v refrenu nadvse prikupne pesmi vsakič znova zaslišijo “brez da se mudi”, a je pevka na koncertu odpravila tudi to napako in pravilno prepevala “ne da se mudi”, kakor je tudi natisnjeno v spremni knjižici z besedili.
Njene pesmi bi bile neokusno osladne, ko bi vanje tu in tam ne kanila kaplja pelina, ko bi pevka ne priznala, da sončne žarke občasno zastrejo srčne bolečine in da jo tiho grizejo stari spomini, ko bi poslušalcu ne pripovedovala, kako je za domačo omaro nekega dne na lepem našla posušeno rožo iz že pozabljenega herbarija, star pomnik davne, a ne nujno že usahle ljubezni.
Spominov in občutij je nešteto in komaj kaj manj je glasbenikov na odru, bi porekel, kdor bi sredi te ali one pesmi zaprl oči in zaupal zgolj ušesom. Dovč, ki je tokrat manj raztegoval harmoniko in se s prsti bolj sprehajal po črnih in belih tipkah fender rhodesa, poprijel pa tudi za kontrabas, je s tisoč in enim zvočnim trikom večkrat korenito predrugačil tako zvok svojih glasbil kakor “semplan” pevkin glas; ta je zdaj odmeval iz mračnih globin, že hip zatem pa hecno zavijal nekje v višavah. Nežna pesem Srce se je prelila v večminutni eksperiment, v igro jezika in glasbe, med katero so po labirintu nevidnih zrcal švigali čudaški zvoki in lovili besede “dišiš”, “spet dolgi so dnevi”, “se srečujemo v parkih”, “obrazi, obrazi, obrazi se preiskujemo, tle guba je več in novi dojenčki jokajo” ...
Med hvalnico življenja V pesku je Brina zabrenkala na ukulele, med avtorske pesmi je vtkala še švedsko ljudsko I himmelen (Med zvezdami), s katero jo je seznanila pevka Emma Härdelin, v dodatku pa je z Dovčem lepo sklenila krog - koncert sta pričela z ljubezensko Sredi noči, ob uri slovesa pa sta na oder povabila Chrisa Eckmana, ki je v studiu poskrbel za obdelavo zvoka, na odru pa Brino in Dovča pospremil z električno kitaro in s svojim mehkobno mračnim glasom zapel nekaj verzov uvodne pesmi, prepesnjene v angleško The still of the night. In sončni dan se je lepo prevesil v spokojno noč.
ANDRAŽ GOMBAČ
