“Soočeni smo z zločinom, ki ga lahko opredelimo za okoljsko katastrofo”

Zaslužki, povezani z odstranjevanjem strupenih, za ljudi in naravo nevarnih snovi, so se v zadnjih desetletjih zaradi strožje zakonodaje in s tem povezanih stroškov izjemno povečali. V posel so stopile kriminalne združbe, včasih povezane celo z ekonomskimi in političnimi centri moči; razkrivanje divjih odlagališč je zato postalo težje in bolj tvegano. A Giurastante zaradi tega ne odneha.

“Ko sem se začel ukvarjati s problemom onesnaževanja v Trstu, sem odkril sistem, ki so ga uporabljali v tržaški pokrajini za ilegalno odlaganje odpadkov. Ta praksa se je začela leta 1954, torej po priključitvi tedanje cone A Svobodnega tržaškega ozemlja Italiji, in traja vse do danes. Na koncu mi je uspelo sestaviti vse elemente mozaika, ki mu lahko rečemo državno onesnaževanje, z namenom, da bi tržaško pokrajino zakopali pod preprogo odpadkov.”

> Gre res za ilegalno odlaganje odpadkov?

“Seveda. Danes lahko po zaslugi evropske zakonodaje ta odlagališča odpadkov povsem upravičeno imamo za ilegalna in zločinska. V šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja sicer še ni bilo ustrezne zakonodaje, ki bi to preprečevala, pa vendar to nikakor ne opravičuje institucij, ki so takšno prakso dopuščale. Recimo odlaganje odpadnih snovi iz predelave nafte v kraške jame, ali pa izlivanja industrijskega blata neposredno v morje, ali pa ustvarjanje podvodnih odlagališč odpadkov. Italija je onesnažila celoten Tržaški zaliv in njegovo obalo, potem pa je dopustila, da so na teh območjih gradili javna kopališča. To se je dogajalo samo tu, v tržaški pokrajini.”

> Zakaj prav v tržaški pokrajini?

“Zato, ker Italija tega območja ni obravnavala kot povsem italijansko, pa čeprav ga je na ves glas razglašala za najbolj italijansko v Italiji. V tržaški pokrajini je videla zgolj ozemeljski tampon, ki naj bi preprečil prodor z vzhoda. To območje so uporabljali zgolj v funkciji hladne vojne. Strategija je bila sila preprosta: ustvariti zid narejen iz odpadkov, ki naj bi tudi simbolično pokazal, da se tu ob meji začenja drugorazredni, sovražni svet komunističnega bloka. Načrtno sta bila onesnažena tako Tržaški zaliv kot tudi kopensko območje tik ob meji. Tudi Tržaški kras so onesnažili. Nekje vmes je tržaško pristanišče, ki so ga tudi uničili zato, da so lahko izpeljali ta projekt. Degradirali so ga v navadno pristanišče za goriva. Trst je postal strateško pomemben samo v luči hladne vojne. Spremenili so ga v vojaško območje, zato je bil skoraj povsem izven nadzora civilne družbe in povsem pod nadzorom italijanske države. Tržaško pristanišče, ki je bilo mednarodno, so morali degradirati. Če bi namreč obdržalo svoj nekdanji status prostega pristanišča, bi verjetno nikoli ne dobili terminala za nafto in naftne derivate.”

> Se ta politika nadaljuje z načrtovano gradnjo plinskih terminalov v Tržaškem zalivu?

“Prav gotovo.”

> Doslej ste odkrili veliko nečednosti. Kakšno ceno na osebni ravni zato plačujete?

“Povedal vam bom samo en primer. Javnost sem opozoril na odlagališče nevarnih odpadkov na območju marine Sv. Roka (Porto San Rocco) v Miljah. Tu so namreč med gradnjo z zemljo in kamenjem prekrili 18.000 kubičnih metrov nevarnih industrijskih odplak, nad njimi je zrasel umeten griček, kjer so uredili otroško igrišče.”

> Od kod so pripeljali nevarne odpadke?

“Z gradbišča same marine. Porto San Rocco je tudi sicer zelo onesnaženo območje. Da bi se izognili stroškom odvoza na za to urejena odlagališča industrijskih odpadkov, so jih preprosto zasuli na gradbišču samem. Jaz sem na to javno opozoril. Opozoril sem, da strupene snovi uhajajo izpod umetnega grička in onesnažujejo bližnje morje, kjer so uredili kopališče. O tej nevarnosti sem obvestil tudi sodne oblasti. In kaj so te storile? Namesto da bi dela zaustavili in od investitorja zahtevali, da območje sanira, so sodni postopek sprožili proti meni.”

> Zakaj?

“Zato, ker naj bi bil blatil ugled onesnaževalcev. Griček v miljski marini tako še zmeraj stoji, sam pa sem se moral na sodišču zagovarjati, ker sem opozoril na onesnaženje. Kasneje so me sicer oprostili, vendar pa investitorjem niso skrivili niti lasu. Tako deluje sodstvo pri nas. Tudi zaradi takšne prakse ni mogoče nikoli razkriti ozadij vrste drugih onesnaževanj. Tistega, ki opozori na onesnaženje, v najboljšem primeru pošljejo na sodišče.”

> Zakaj civilna družba, vsaj tista, ki je občutljiva za okoljska vprašanja, ne protestira?

“Zato, ker ni ustrezno informirana. Niso kriva samo sodišča, celotna družba je vpletena v te posle. Lokalni mediji ne poročajo o teh odlagališčih, zato ljudje ne vedo ničesar. Zato ne morejo protestirati. Cel sistem je tak, da minimizira zločine nad okoljem.”

> Očitno so v ozadju zelo močni interesi ...

“Logično. Poglejte Barkovlje. Gozdiček pinij ob morju, kjer je kopališko območje, raste na dveh odlagališčih odpadkov. To je bilo eno prvih odlagališč v 'sistemu Trst'. Obalno območje Barkovelj je bilo eno prvih odlagališč pepela iz tržaške sežigalnice. Gre za izjemno hudo onesnaževanje, saj gre za prisotnost dioksina v zemlji in na morskem dnu. Tu so tudi kopališča. Glavno tržaško kopališče je v bistvu odlagališče odpadkov. To je del 'sistema Trst'. Odlagališča se od tu, torej iz Barkovelj, skoraj neprekinjeno nizajo vse do meje s Slovenijo. Odprli so jih tudi v tržaškem pristanišču.”

> Toda območje tržaške občine je majhno, gostota poselitve velika, zato se tudi vprašanje odlagališč pojavlja v bolj radikalni obliki...

“Res je, toda nikoli in nikjer se ni dogajalo, da bi kako območje na milost in nemilost prepuščali nenadzorovanemu odlaganju odpadkov. To se dogaja v Trstu. Veliko se govori o neapeljskih smeteh, toda argumentirane raziskave kažejo, da je skupna površina vseh v Kampanji registriranih nelegalnih odlagališč skoraj enako obsežna kot največje odlagališče odpadkov na Tržaškem.”

> O kakšnem odlagališču govorite?

“O ravnici pri Orehu, na območju izliva reke Osp. To je zanesljivo največje odlagališče strupenih odpadkov v tržaški pokrajini.”

> Govorimo torej o območju, ki naj bi po eni od številnih različic razmejitve pripadlo Jugoslaviji?

“Točno. Gre za območje ob spodnjem toku reke Osp. To območje so prekrili s približno pet metrov debelo plastjo nevarnih odpadkov, v prvi vrsti z industrijskim blatom. Zgoraj pa so kasneje zgradili tržaško industrijsko cono. V tem je vsa perverznost 'tržaškega sistema', ki pa ni samo tržaška posebnost. Onesnaženo območje prekrijem in nanj postavim produktivno dejavnost. S tem preprečim, da bi kdaj raziskovali, kaj je zakopano globoko pod temelji stavb. Na območju Oreha so, na primer, zakopali celo ladjo z odpadnimi snovmi vred.”

> Ladja? In kakšen je bil njen tovor?

“Ne vemo. To je težko odkriti, saj so mnoge operacije, povezane z odpadnim materialom, pod nadzorom italijanskih tajnih služb. Ko so na območju Oreha, ki je tik ob meji s Slovenijo, kopali temelje za zgradbe, ki zdaj tam stojijo, so odkrili čudne reči.”

> Kakšne?

“Če ste se kdaj peljali skozi tržaško industrijsko cono ste verjetno opazili veliko stavbo z napisom Pasta Zara. V njej je eden največjih obratov za proizvodnjo testenin v Italiji. 98 odstotkov testenin, ki jih tu naredijo, izvozijo, med drugim menda tudi v Slovenijo. No, ta obrat stoji prav na območju, kjer so zakopani strupeni odpadki; tu je velika koncentracija težkih kovin, lahko najdemo tudi sledi dioksina, saj so na tem območju odlagali pepel iz bližnje sežigalnice smeti. No, ko so začeli kopati temelje za obrat, so odkrili tudi protipehotne mine.”

> Mine? Kako je to možno?

“Po vsej verjetnosti so naleteli na eno od skrivnih skladišč orožja, ki jih je veliko na območju tržaške pokrajine. Služila naj bi v primeru jugoslovanskega napada na Italijo. Orožje so tajne službe skrivale tudi na drugih območjih, kjer so bila odlagališča nevarnih snovi. Odlagališča so velikokrat zgolj krinka, pod katero se v resnici skrivajo skladišča orožja. Zato Sistem že na samem začetku zaustavi razkrivanje resnice javnosti. Javnost ne sme izvedeti ne za onesnaževanje ne za skladišča orožja. Zato je zelo tvegano ukvarjati se z razkrivanjem ilegalnih odlagališč, saj nikoli ne veš, na kakšne interese boš trčil.”

> Tržaški kras je bil še bolj militariziran kot tržaško obalno območje. Kakšno stanje je tam?

“Na Krasu je težko odkriti vsa odlagališča odpadkov, saj so za ta umazan posel uporabljali jame in vrtače. Slednje so preprosto prekrili in pustili, da vegetacija zakrije sledi zločina. Odkriti takšna odlagališča zato terja temeljito raziskovalno delo: odkriti, če so na nekem območju bile vrtače, ki jih zdaj ni več, in potem ugotoviti, kaj se je zgodilo z njimi. Pred leti smo tako v devinsko-nabrežinski občini odkrili jamo, ki so jo skoraj do vrha napolnili z odpadki. Uradno naj bi šlo za nenevaren gradbeni material, zemljo in kamenje. Domačini pa so nam povedali, da so jo uporabljali podnevi in ponoči. Podnevi so v jamo res vozili odkopano zemljo, ponoči pa so tovornjaki vozili sode z neznano vsebino. Raziskovali smo dejavnost podjetja, ki je upravljajo to odlagališče, in odkrili, da je preneslo upravljanje odlagališča na tržaško občino. Podjetje se je imenovalo Ecormed in je bilo eno od desetih italijanskih podjetij, ki se je ukvarjalo z odstranjevanjem jedrskih odpadkov. To nas je navdalo s skrbjo, zato smo preverili stopnjo radioaktivnosti na tem območju. Zabeležili smo povečano radioaktivnost. Nato smo skupaj s tržaško univerzo poskušali ugotoviti, kakšna vrsta odpadkov je v jami. Če bi ugotovili, da je v jami tudi železo, bi dokazali, da vanjo ne odlagajo samo zemlje in kamenja, temveč tudi drug material, torej tudi sode z neznano vsebino. Pri pregledu smo res ugotovili, da so v jami tudi sodi.”

> Kaj ste potem naredili?

“Stvar smo prijavili tržaškemu tožilstvu, ki pa je zadevo arhiviralo brez preiskave.”

> S kakšno razlago?

“Zastarelost prekrška, ker se je to dogajalo v devetdesetih letih.”

> Se je kdaj zgodilo, da bi na osnovi vaše prijave odprli kakšno odlagališče?

“Ne. Nikoli. Očitno obstaja navodilo, ki preprečuje odpiranje zakritih odlagališč in pregled njihove vsebine. Sodnim oblastem smo prijavili tudi odlagališče pri Orehu, zlasti območje pod obratom Pasta Zara, saj smo na površini zaznali sledi za zdravje nevarnih snovi. Šlo naj bi za približno 34.000 ton odpadkov. Tudi v tem primeru so zadevo arhivirali brez kake preiskave. Zato smo primer odlagališča na območju obrata Pasta Zara prijavili evropski komisiji, saj menimo, da gre za hudo grožnjo zdravju ljudi. Komisija je ugodila naši zahtevi, in sprožila postopek proti Italiji. Naložila ji je, naj sanira območje v bližini obrata. Vendar je sledil tudi protiudarec. Družba Pasta Zara nas je namreč tožila zaradi povzročene škode. Na koncu bi se za nas lahko zelo slabo izšlo. Praksa je namreč takšna, da tisti, ki javnost opozarja na takšne nečednosti, potegne krajšo. Vendar nas je pred kaznijo rešila evropska komisija s svojo odločbo.”

> Zadeva okrog plinskega termina je torej nadaljevanje te zgodbe o onesnaževanju tržaške pokrajine ...

“Seveda, terminal v Žavljah bi zgradili na območju enega od številnih obalnih odlagališč v tržaški občini, torej na območju bivše rafinerije Esso. To je eno najbolj onesnaženih območij na Tržaškem. Gre za naftne derivate, ki so jih spuščali tudi v morje. Te obrate za skladiščenje in predelavo nafte so zgradili brez vsakršnega zaščitnega zidu, zato je marsikaj odteklo v morje. Na že onesnaženem so postavljali prav tako onesnažujočo dejavnost, vse to je ustvarilo plaz strupenih snovi, ki so na koncu drsele v morje in se nalagale na morsko dno. Onesnaženo območje je obsežnejše, kot je videti na kopnem. Celotna obala od pristanišča do škedenjske železarne in do izliva Ospa je posejana z največjimi obalnimi odlagališči. Morje je tu praktično mrtvo. Soočeni smo s sistemom, ki je celotno ozemlje tržaške pokrajine uporabljal kot veliko odlagališče odpadkov. Soočeni smo z okoljskim zločinom, ki ga lahko opredelimo za okoljsko katastrofo. Katastrofa pa ne zastara. Zato je potrebno razkrinkati in kaznovati avtorje tega zločina.” ROBERT ŠKRLJ