Špela Kovačič: “Nisem imela visokoletečih ciljev”
Špela Kovačič, rojena leta 1993, je med šolo vstajala ob 5.30, da je iz Grudnice, kjer živi, prišla do novogoriške Srednje ekonomske in trgovske šole. Domov je šla velikokrat kar na štop. Večer pred maturo je še plesala na Mostu na Soči, naslednji dan pa ... zbrala vse možne točke, ker je uspelo redkim.
> Je bila matura hud zalogaj?
“Pripravljala sem se že sproti. Ko sem se začela zares učiti za maturo, sem vsak predmet že imela pripravljen v svoji mapi, brala sem zapiske in rešila vse stare pole, ki so dostopne na internetu. V bistvu sem samo ponavljala, nisem se učila na novo.”
> Ste pričakovali, da boste zbrali vse možne točke?
“Ne, pri slovenščini sem imela zelo slab občutek. V zadnjih petih minutah sem ogromno popravila in si mislila, to bo katastrofa. Tudi pri eseju nisem vedela, ali sem zadela ali ne.”
> Kateri predmeti so bili na maturi?
“Matematika, slovenščina in projektna naloga, v okviru katere smo si sami izbrali temo. Izbrala sem računovodstvo samostojnih podjetnikov.”
> Vas računovodstvo zelo veseli?
“Ja, zelo me veselijo logične stvari, tudi matematika. Ni mi bilo pa všeč, če sem se morala učiti na pamet.”
> Pa ste kljub temu imeli vse predmete zaključene s petico.
“Vse sem se naučila, a ene stvari so mi bile pač bolj fajn od drugih.”
> V Grudnici ste znani po sirih in skuti, kajne?
“Ja, pri sosedih imajo to.”
> Kako sicer poteka življenje v vasi, kjer sta samo dve družini?
“Smo na samem, Grudnica leži kakšnih deset kilometrov od Čepovana, a je v bližini vas Lokovec. Tam imam veliko prijateljev, tako da se veliko družimo. Imamo mladinski klub, vedno ima kdo rojstni dan, zbere se nas dvajset, trideset, in se imamo fajn. Vsak vikend se skupaj zabavamo, včasih večerjamo, plešemo, hodimo na krajevne praznike.”
KLAVDIJA FIGELJ
Celoten pogovor lahko preberete v prilogi 7. val v petkovi tiskani izdaji Primorskih novic.