“Spolnost je v naši družbi hkrati precenjena in podcenjena”

Dasiravno gre za pisca, ki je bil vse do nagrade zmerno do pretežno nepoznan, kot zatrjuje sam, je pripoved o kastriranem moškem, ki skozi knjigo razpravlja o spolnosti, več kot le prepričala strokovno žirijo. “Roman Davorina Lenka Telesa v temi prinaša v sodobno književnost povsem izvirne konotacije, ki jih slovenska literatura še ni izpisala ... Gostobesedna govorica, ki z gladkimi prehodi med različnimi teksturami ustvarja tekoč ritem, svežo simboliko in čutno sinestezijo, nas prepričuje, da je največji (erotični) užitek še vedno besedilo ...” so v utemeljitvi med drugim zapisali člani žirije.

> Kresnik za literarni prvenec - pričakovan ali presenečenje?

“Potem ko je bila znana peterica finalistov, je bil pričakovan približno dvajsetodstotno. (smeh) Toda šalo na stran: sploh si nisem drznil misliti o tem. Bila je groza in bilo je sladko pričakovanje, pa tudi nekakšen mir, ki ga ne znam zares ubesediti. Že nominacija je presegla moja pričakovanja, da same nagrade niti ne omenjam ...”

> ... navsezadnje ste bili v družbi številnih literatov, ki tega prestižnega priznanja še niso prejeli.

“Drži. Evald Flisar je bil denimo nominiran že osemkrat - če se ne motim -, pa ga še ni prejel. S Telesi v temi mi je uspelo veliko več, kot sem se nadejal ... Prav lahko pa mi tudi ne bi. In ne govorim le o nagradah in podobnem, temveč tudi o samem besedilu. Včasih stvari delujejo, sporočajo - včasih pa pač ne. Tu zadaj - menim - ni kakšne posebne enačbe, sistema. Najbolje se je prepustiti toku, pisati, verjeti in poizkušati ohraniti trezno presojo lastnega dela. Verjamem pa, da je dogajanje okoli letošnjega kresnika verjetno marsikoga zbegalo, saj sem bil pred vsem tem kot pisec zmerno do pretežno nepoznan.”

> Sprašujem tudi zato, ker bi utegnili pomisliti, da postmodernistični pristop, ki ste ga uporabili pri pisanju romana, ni recept niti za širši krog bralstva, kaj šele za nagrado.

“To je že nekaj časa trajajoča dilema: ali je splošna berljivost kriterij za to (ali kakšno drugo) nagrado ali ne. In če je: v kolikšni meri? Kje potegniti črto? Sam odgovora na to nikakor ne morem podati, lahko pa povem nekaj drugega. Rad namreč verjamem, da je Telesa v temi nad 'status' zgolj nekakšne postmodernistične igre postavilo dvoje: preprostost fabule in človeška toplina. Preprostost fabule namreč dopušča razdrobljeno pripovedovanje, ne da bi se bralec povsem izgubil. Veliko dela in skrbi pa sem posvetil tudi temu, da besedilo ne bi izpadlo zgolj kot igra, lingvistična masturbacija, temveč da raje prikazuje telesa (seveda nepopolna) v vseh mogočih odtenkih njihovega bivanja. Gre za nekakšno poistovetenje. Oziroma vsaj jaz besedilo dojemam kot takšno. Toplo.”

> Kakšno je vaše mnenje o tovrstnem predalčkanju literarnih del?

“Takšne in drugačne oznake nam pomagajo pri začetni izbiri literature, pripomorejo, da si ustvarimo (pred)vtis, uskladimo pričakovanja. Na drugi strani pa lahko seveda nekemu umetniškemu delu delajo krivico s tem, ko ga pravzaprav zacementirajo v neki idejni okvir. Veliko ljudi mi je reklo, da so jih od Teles v temi sprva odbile oznake, kakršni sta 'postmodernizem' in 'fragmentacija'. Na to ni najbrž nihče povsem imun. Če mi denimo rečete 'ruski realizem', bom takoj pomislil na debele, res debele knjige z majhnimi črkami (logično, ker drugače bi bile še bolj debele), ki nedvomno imajo neko jezikovno, psihološko, družbeno in/ali zgodovinsko vrednost, a vendar ob prebiranju takšnih del ne morem prenehati misliti o tem, zakaj vendar, ljubi bog, ne more biti stvar bolj kompaktna in prijazna uporabniku. Sicer pa vse to predalčkanje, kategoriziranje in pod-kategoriziranje v literaturi po mojih izkušnjah ni niti približno tako ekstremno, moteče in nesmiselno, kot denimo pri glasbi. Tam so te stvari že davno tega prešle mejo zdravega razuma. Vsaj mojega, no.”

> Ostaniva še nekoliko pri romanu. Kaj se torej po vašem mnenju dogaja s t. i. veliko zgodbo?

“Velike zgodbe so bolj ali manj umrle, vendar v tem ne vidim nobene posebne tragedije. Pravzaprav menim, da so umirale že dolgo, dolgo časa. Njihovo umiranje se je začelo z zapisovanjem. Nekaj časa je sicer trajalo, da je človeštvo izčrpalo vse kombinatorične možnosti velikih zgodb, a stvar je bila povsem neizbežna. Še enkrat poudarjam, da v tem ne vidim nobene tragedije, temveč možnost. Brez krize, takšne in drugačne, ni motivacije za spremembe. Kriza, ki je v literaturo zašla ob zavedanju smrti velike zgodbe, je rodila postmodernizem, in najprej sta bila otroški jok in igra, preizkušanje meja. Potem pa so se strasti malo umirile, nastopilo je obdobje avtorefleksije. Ta doba je polna napol dograjenih mostov, sem nekoč nekje zapisal, in menim, da je izjava v tem kontekstu smotrna. Čeprav v postmoderni dobi mogoče res ne vemo, kdo natanko smo, je neizpodbitno dejstvo, da vendarle smo. Pa čeprav nekdo drug. To so naša življenja, to so naša besedila, naši užitki. Če se najdeš s tem, da se izgubiš ... Kaj si - najden ali izgubljen?”

> Ali vam je bilo znanje, ki ste ga pridobili kot diplomant Filozofske fakultete oziroma primerjalne književnosti in literarne teorije, v breme ali pa je bila to prednost pri pisanju?

“Breme bi predstavljalo, če bi denimo želel napisati povsem klasičen, mogoče celo žanrski roman, saj v tem primeru ne sebe ne besedila ne bi mogel jemati (dovolj) resno. No, vsaj trenutno delujem na tak način. Vse to zapeljevanje, dvorjenje mi je tuje, napol neumno in napol nespodobno, nespoštljivo. Študij mi je tako odprl oči v marsikaterem pogledu. Sicer bi osebno povsem lahko preživel brez nekaterih tem, ki me niso zanimale, a to so neizbežne neprijetnosti, na katere naletimo povsod. Gre torej za absolutno prednost, čeprav sam raje uporabljam besedo 'možnost'.”

> Od kod ste črpali zamisel za roman?

“Avtobiografsko dejstvo je, da sta me v obdobju, ko se je gradivo za Telesa v temi razvijalo v mojem psihološkem inkubatorju, pestili dve stvari: impotenca in maničen strah pred rakom na modih. Ne morem točno reči, kako sta bili ti dve stvari povezani, a brez tega se v meni verjetno nikdar ne bi mogel razviti diskurz o kastriranem pisatelju.”

> Po romanu sodeč bi lahko zaključili, da so vam lingvistične teze Rolanda Barthesa blizu. Se motim?

“Barthes mi je blizu, seveda. Njegova teza o smrti avtorja in rojstvu bralca je pravi led na rano pišočega človeka. Oziroma: led na rano pisca, ki ga v to početje žene še kaj drugega kot zgolj ego. To je bil začetek konca diktature avtorja. Središče diskurza o tem ali onem tekstu se je premaknilo med bralce, v sfero javnega. Teksti v najširšem pomenu besede živijo svoje življenje, ravno tako kot ideje. Tudi naša življenja je v tem pogledu moč dojemati kot tekst; sklicujemo se na že napisano, že živeto, ustvarjamo nove pomene, nove korelacije med njimi ... Tako se neumorno pletejo kompleksne mreže pomenov pa tudi paradoksov, vendar pa obstoj teh ne ustavlja procesa pletenja - prej nasprotno. Prek takšne tekstualizacije lahko vsi postanemo del vseh. Kot Borg v Zvezdnih stezah, le manj osvajalski in bolj ... No, ker ne najdem prave besede, bom rekel preprosto - humanistični.”

> Podobno bi lahko trdili tudi za psihoanalizo in morda teorijo Michela Foucaulta.

“Psihoanaliza mi je sicer zanimiva, mogoče celo zabavna, vendar se nikoli nisem pretirano naslanjal nanjo. Na drugi strani pa je Foucault, predvsem z Zgodovino seksualnosti, nedvomno imel name velik vpliv. Njegove teze o delovanju mehanizmov oblasti (pa ne zgolj v spolnosti) so me, si drznem reči, zaznamovale tudi na povsem osebni ravni. Takšne stvari pa se seveda odražajo tudi v tekstih, ki jih pišem(o). Na neki način sem tako Barthesa kot Foucaulta posvojil, oziroma sta onadva mene. Ne poznam vseh njunih del in tez, vendar so se me tiste ključne dotaknile najgloblje. Recimo, da gre za razliko med kvantiteto in kvantiteto. Po Barthesu pa bi lahko denimo rekli, da poizkušam biti dober tekst.”

> Spolnost lahko označimo kot osnovni lajtmotiv vašega teksta. Zakaj ravno seks?

“Zakaj ne? Spolnost je v naši družbi hkrati precenjena in podcenjena. Podcenjena, ker jo množicam vsiljujejo na vsakem koraku in je zaradi tega izgubila svojo vrednost, precenjena pa, ker jo postavljajo na piedestal kot eno največjih vrednot, celo norm - vendar pa je ta spolnost (v okviru podcenjenosti, izgube tržne vrednosti) oropana globljih substanc; zato gre v tem primeru za čaščenje nekakšne prazne množice. Enačba, ki je mogoče res lepa in simetrična in idealna, vendar pa si z njo ne moremo prav nič pomagati. Zanima me narativ spolnosti. Tisto, kar povemo s svojo seksualnostjo. Ne nujno zgolj v smislu neposredne telesne spolnosti, temveč tudi naši vedenjski, miselni vzorci. Verjamem, da je človeška spolnost veliko več kot zgolj penetracija ali masturbacija, zaporedje sle in orgazma. Preveva nas na vsakem koraku, kar je lahko frustrirajoče ali pa osvobajajoče, odvisno od tega, kako si jo bomo interpretirali.”

> Kot ugotavljate, pa je ta v romanu le pogojno prisotna kot spolna praksa, bolj pa ga zaznamuje kot način “govorjenja o spolnosti”, kot recimo novodobno nasledstvo srednjeveško-katoliške spovedne metodike, kot reprezentant zahodne scientia sexualis, kot govor o spolnosti ...

“Dolgo me je ta 'kavelj 22' precej frustriral: če ne govorimo o spolnosti, priznamo nekakšen poraz, dokažemo, da smo klonili, da spoštujemo in vzdržujemo neki tabu, pa čeprav mogoče ne znamo točno utemeljiti in argumentirati, zakaj vendar to sploh počnemo. Če pa, na drugi strani, govorimo o spolnosti, pravzaprav zgolj potrjujemo moč institucij, ki so ji v zavetjih svojih neder dale ventil, da vendar ne bi popokale vse cevi: cerkvi in medicini. Ne osebno ne kot 'avtor' nisem hotel pristati ne v prvem ne v drugem mehanizmu. Hotel sem tretjo plat kovanca, tretjo tableto, če se spet sklicujem na Žižka in njegovo interpretacijo filma Matrica. Teza, antiteza - sinteza. Sintezo je moč doseči le z upoštevanjem in priznavanjem obeh njenih ključnih sestavnih delov. Ozavestiti jih moramo. Šele potem bo sinteza res to, kar bi naj bila: več kot zgolj vsota delcev, ki jo sestavljajo. V to rad verjamem. Ni pa na meni, da bi sodil ali ocenjeval, v kolikšni meri mi je to 'uspelo' (če uporabim ta neprijeten pojem) izpeljati v samem romanu. Z objavo je besedilo prešlo v javni diskurz, in s tem je onkraj dosega moje diktature.”

> Kje je tu mesto užitka?

“Užitek je povsod, v vsakem bivanju, v vsakem kontekstu. Vendar pa je to užitek, ki ga ne gre enačiti z naslado, zgolj s pozitivnimi konotacijami oziroma konotacijami, ki jih dojemamo kot pozitivne: dobra hrana, udobna postelja, optimalna spolna potešitev ... Ta užitek, ki izvira iz pisanja Barthesa, ni kvantitativen, ampak kvalitativen. Gre za poistovetenje, za 'biti nekdo drug' in biti pristen (najpristnejši) v tem bivanju - trenutek, ko nam tekst spregovori in ko živimo sami in v tem še sami postanemo tekst. To gre dlje od zgolj literature. Posega v vse oblike umetnosti in onkraj nje, v sama življenja drugih ljudi ... V poistovetenju, v-tekstenju, se vsako občutje pojmuje kot užitek.”

> Poleg spolnosti pa je v romanu močno prisotna tudi glasba. Kako močno vas zaznamuje?

“Glasba mi predstavlja močan spoznavni medij. Veliko osebnih izkustev in dognanj lahko vežem na glasbo, ta izkustva pa segajo od povsem racionalnih, intelektualnih, pa vse do sfer, ki bi jih še najbolje lahko opisal z besedo mistične. V Telesih v temi glasba nastopa - kot to vidim sam - v vlogi orodja. Sporoča oziroma pomaga sporočati. Navezovanje na glasbena dela je v romanu hkrati ključno in naključno. Ključno, ker navezovanje, citiranje ni samo sebi namen, temveč služi kot pripovedno sredstvo, naključno v tem, da bi denimo namesto citata Leonarda Cohena povsem lahko uporabil kak drug citat, ki bi sporočal bolj ali manj isto. V tem pogledu ni nihče nepogrešljiv.”

> Če sva najin pogovor že začela z nagrado, ga z njo še zaključiva. Kaj vam prinaša kresnik?

“Kresnik nedvomno prinaša veliko - oziroma precejšnjo - medijsko izpostavljenost. To je faktor, ki se ga nisem nadejal ali ga pričakoval ... In ki me navsezadnje niti ne moti, da ne bo pomote. Zanimanje za knjigo in pisatelja sunkovito, vsaj za naše razmere, naraste. Pravzaprav sem zelo vesel, da je bil takšne izpostavljenosti deležen tekst, ki verjetno ni tipičen za naš prostor, tekst, ki se ukvarja s spolnostjo, z obrobnimi zadevami. Kar pa se tiče izpostavljenosti ... Dlje časa sem deloval kot glasbeni kritik oziroma novinar, in moram priznati, da se bolje počutim na tej strani mikrofona kot pa na oni. Nedvomno pa kresnik prinaša tudi pritisk. Vsak nadaljnji roman, ki se bo, oziroma bi se, - potencialno - izlil, razlil iz mene, prek mene, bo primerjan s tem. To me mogoče nekoliko skrbi, zato se ne smem na vrat na nos zagnati v nov projekt, ampak si vzeti čas za premislek.”

> Kaj pa prevodi v tuje jezike, promocija v tujini ...?

“Kakšnih konkretnih ponudb še ni bilo, zaradi svoje vsesplošne zasedenosti pa tudi sam nisem bil ravno aktiven v tej smeri. Si pa seveda želim denimo prevod, promocijo izven meja Slovenije. In nagrada kresnik je navsezadnje, kar zadeva to, verjetno ena boljših popotnic.”

> Kaj pa vaše nadaljnje literarno delo?

“Količinsko gledano imam dovolj gradiva tako za zbirko poezije kakor za zbirko kratke proze, vendar imam pomisleke glede kakovosti teh besedil. Sicer pa nastaja tudi daljše prozno besedilo, vendar se mi zdi, da o tem tekstu zadnje čase veliko govorim, vanj pa ne vlagam nobenega resnejšega dela. Mogoče se zgolj psihično pripravljam na intenzivnejše pisanje, zbiram vtise, mogoče pa bo vsa stvar zamrla, kar se mi tudi ne bi prvič zgodilo. Vem le, da ne bom silil v to besedilo. Če se ne bova povezala, bova pač odšla vsak svojo pot. Upam, da brez zamer.”

ROBI ŠABEC

Letos je rožniški kres na kresno noč prižgal Davorin Lenko STA