Spremembe v naravi so vse bolj odvisne od človeka

Morje je danes mirno, tako da valovi šepetajo le od blizu. Vodo že vznemirjajo sardele in sardoni. V zalivu je vidnih kar nekaj manjših jat. Na gladini posedajo posamezni galebi in se dremaje predajajo jutranjemu jesenskemu soncu. Vlaga v zraku je zjutraj precej visoka, tako da je Italija vidna le skozi meglico. Starejši par sprehajalcev v glasnem pogovoru ugotavlja, ali je skoznjo še viden veliki tržiški dimnik. Po deblu malega jesena se s svojimi vednozelenimi, srčastimi listi plazi hrapavi oponec, predstavnik pravih sredozemskih rastlin. Te imajo glavno rastišče sicer južneje v Sredozemlju, na primer v Dalmaciji. Redki predstavniki te sredozemske združbe pri nas rastejo le na toplejših rastiščih ali na mestih, kamor jih je zasadil človek. Višanje temperature pa jim utegne tudi pri nas močneje odpreti vrata in lahko bi se začele bujneje razraščati. A nikoli se ne ve, saj temperatura ni edini dejavnik, ki odloča o tem. Na puhastem hrastu, prav tako enem od značilnih predstavnikov Slovenske Istre, so lepo vidne šiške. Njihovo rast so z izleganjem jajčec v tkivo hrasta povzročile ose šiškarice, ki prilezejo iz njih ravno v tem času. Šiške je človek včasih nabiral zaradi visoke vsebnosti taninov, kar je bil razlog za njihovo nepogrešljivost pri izdelavi kakovostnega naravnega črnila. Tudi naš Prešeren je z njim napisal Zdravljico. Ker pa kislina takšnega črnila s časom načne celulozna vlakna v papirju, imamo danes preglavice z ohranjanjem njegovih rokopisov.

Na dobršnem delu travniških rastlin šele sedaj dokončno dozorevajo semena, ki bodo omogočila nadaljnjo prisotnost teh vrst na travniku. Na žalost na intenzivnih travnikih, v nasadih oljk in sadovnjakih tega večinoma ne upoštevamo, kar je eden glavnih vzrokov, da je s teh območij izginilo veliko število vrst. Večini istrskih oljkarjev se žal oljčnik z “angleško travico” zdi lepši od vrstno pestrega, cvetočega travnika. Težek vonj medečega bršljana privablja roje žuželk. Če si vzamemo kakšno minuto časa, na njem zagotovo zagledamo sršena. Njegov močan strup lahko človek izkorišča kot pomoč pri zmanjševanju obsega brazgotin pri celjenju ran. Čebele na cvetovih postajajo redkejše, izlegla se je že zimska generacija delavk, ki so poleg matice najbolj dolgožive. Po letošnji vlažni poletni sezoni so njihove zimske zaloge hrane precej skromne. Ptičje oglašanje je presenetljivo pogosto, a veliko bolj umirjeno kot v vihravi pomladi, ko samci in samice še ne vedo, kdo pije in kdo plača. Med jadranjem po nebu se s kriki oglaša par kanj. Žuželke in kuščarice v senčnem gozdu tudi sredi dneva po tleh iščejo sončne lise, da ohranjajo delovno temperaturo. Ker zaradi ohlajanja postajajo počasnejše, so vse lažja tarča toplokrvnih plenilcev. Kot nalašč za nabiranje njihovega zimskega sala. Narava je jeseni radodarna s celo paleto dozorelih plodov. Saj poznate tisto ljudsko o jeseni: “Ježek teka, teka in se kotali, jabolka in hruške nabadati hiti ...”, pesem, ki generacije Slovencev napačno uči o prehranjevalnih navadah ježev.

Zaradi šibkejše jesenske svetlobe in nižjih temperatur se v listih listavcev ustavi proizvodnja zelenega barvila - klorofila. Z razpadom njegovih ostankov začno skozi celice presevati barve obstojnejših barvil in listom se spremeni barva. Letošnja vlažna poletje in jesen sta vzrok za manjši delež rdečih jesenskih barv. Ne le v listju rastlin, temveč tudi v jagodah refoška. Suha jesen s toplimi dnevi in hladnimi nočmi pričara veliko bolj živahen in pisan pogled, ko ruj, javorji, hrasti in mali jesen skupaj s številnimi drugimi rastlinami ustvarijo paleto ognjenih barv od rdečevijolične do svetlorumene. Listopadni listavci z milijardami ton odpadlega listja na leto pomembno prispevajo k nastajanju kakovostne prsti. Prilagojeni so na nekoliko hladnejše in bolj vlažno podnebje od sredozemskega.

In seveda, da ne pozabim, del narave je tudi človek. Veliko listja s seboj v prst odnese najrazličnejše pesticide in druge strupe. Oddaljene od obale pod mirno gladino morja koče češejo ali orjejo dno, ob izvleku mreže pa je vse bolj opazen izlov številnih vrst. Zaliv nežno vznemiri počasna turistična barka in s tem napove začetek novega delovnega dne tudi za turizem. Delfini se pomaknejo bliže obali šele, ko se plovba manjših plovil ob obali umiri. Z ohladitvijo se bomo zatekli h kurjenju in s tem sezonsko vplivali na povišane koncentracije žveplovega dioksida in dušikovih oksidov. Občutili jih bodo predvsem astmatiki. S kurjenjem se v zraku močno poviša tudi vsebnost trdnih delcev, ki se v Sloveniji še vedno povečuje in nas uvršča v sam vrh evropskih držav. Slabo vplivajo na dihala in krvožilje ter krajšajo življenjsko dobo. Ena redkih sezonskih stalnic so težke kovine, ki se skozi leta in desetletja kopičijo v naših tkivih, ko pa dosežejo dovolj visoko koncentracijo, na najrazličnejše načine prizadenejo praktično vse organske sisteme. Zaradi zmanjšane količine Sončevega sevanja se v zraku zmanjša količina strupenega prizemnega ozona. Ta v vročih in sončnih poletnih dneh nastaja zaradi našega onesnaževanja zraka. Njegova prisotnost prizadene dihala, posebno otrok in tistih, ki imajo z dihali že tako ali tako težave.

Z vsemi temi onesnažili pa seveda ne prizadenemo le sebe. Njihovo delovanje lahko močno občuti tudi ostala narava. Velikokrat predvsem rastline v občutljivi dobi rasti, vodni ekosistemi in prst. Škodljive snovi ovirajo fotosintezo ter s tem proizvodnjo in skladiščenje hrane, povečujejo občutljivost rastlin na bolezni ter jim poškodujejo različne dele. Krive so za kisel dež, zakisajo vodo in prst, povzročajo prekomerno kopičenje hranilnih snovi in zmanjšujejo vidljivost. Konec koncev pa vse organizme, vključno z živalmi, zastrupljajo na enake načine kakor tudi nas.

In tako Zemlja še naprej kroži okoli Sonca in iz vsakega kroga se vrne nekoliko spremenjena. V katero smer gredo te spremembe, pa je vse bolj odvisno od človeka.

DEJAN PUTRLE, biolog