Spremeniti moramo svoj življenjski slog in vrednote
Dinozavri niso bili krivi za spremembe podnebja, a so zaradi njih izumrli, je na torkovem posvetu o podnebnih spremembah dejal podpredsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti Andrej Kranjc. In navrgel, da je to - gledano egoistično z vidika človeške vrste - tudi malce dobro, sicer nas danes verjetno ne bi bilo. Še bolj egoistično pa je bržčas današnje stanje: ljudje smo krivi za podnebne spremembe, vendar zaradi njih še zdaleč ne bomo izumrli prvi. Če bomo sploh.
Da smo ljudje glavni povzročitelj podnebnih sprememb, potrjuje tudi zadnje, peto poročilo Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC), ki sta ga leta 1988 ustanovili OZN in Svetovna meteorološka organizacija (WMO). Poročilo bo uradno sicer predstavljeno šele oktobra na podnebni konferenci v Københavnu, obsegalo bo več kot 5000 strani in pri njem je sodelovalo več kot 830 znanstvenikov z vsega sveta. Med soavtorji poročila je tudi dr. Michiel Schaeffer, znanstveni direktor neprofitne organizacije Climate Analytics iz Berlina, ki je v torek sodeloval tudi na posvetu o podnebnih spremembah v Ljubljani.
Posvet o podnebnih spremembah, ki sta v torek v Ljubljani pripravila Slovenska akademija znanosti in umetnosti in nevladna organizacija Umanotera, je potekal ne samo na dan jesenskega enakonočja, temveč tudi na dan, ko je v New Yorku potekal enodnevni podnebni vrh, ki ga je sklical generalni sekretar Združenih narodov Ban Ki Moon. Že dva dni prej, v nedeljo, pa so tisoči demonstrantov po svetu (pri nas le peščica v Ljubljani in Mariboru) izrazili podporo ukrepom proti segrevanju ozračja. Na torkovem vrhu so voditelji držav, med njimi tudi slovenski predsednik Borut Pahor, izražali odločenost za ohranitev Zemlje za prihodnje generacije. Pahor je napovedal, da bo Slovenija zmanjšala izpuste toplogrednih plinov do leta 2020 za 20 odstotkov in do leta 2030 za 40 odstotkov glede na ravni iz leta 1990. Ban Ki Moon je po koncu srečanja dejal, da je vrh izpolnil svoj namen in ga celo presegel s številnimi zavezami za ukrepanje, da se globalne temperature ne bi dvignile za več kot dve stopinji Celzija. Ali bo svet res šel v to smer, pa bo znano šele na podnebni konferenci prihodnje leto v Parizu, kjer se bodo države morda zavezale k novim zmanjšanjem toplogrednih plinov.
“Število dokazov o človekovem vplivu se je od četrtega poročila še povečalo, spremembe podnebja pa so imele posledice na vse človeške in naravne sisteme na vseh celinah in v vseh oceanih,” je Schaeffer povzel zaključke dveh od treh delovnih skupin, ki so pripravljale poročilo.
Toplejše morje potrebuje več prostora
“Vsako od zadnjih treh desetletij je bilo toplejše od tistega pred njim. Po letu 1950 beležimo na globalni ravni tudi več vročih in manj hladnih dni in noči ter večjo pogostost vročinskih valov v velikem delu Evrope, Azije in Avstralije. Gladina morja se je od sredine 19. stoletja dvignila bolj kot v dveh prejšnjih tisočletjih. Od leta 1901 do 2010 se je dvignila za 0,19 metra,” je še naštel Schaeffer in dodal: “Večina energije, dodana podnebnemu sistemu, je shranjena v oceanih, v obliki segrevanja oceanov.”
In kot je ugotovila prva delovna skupina, se bo morje še dvigalo. Če se bomo ljudje na vsem planetu disciplinirali in bistveno zmanjšali izpuste ter tako zajezili segrevanje ozračja do leta 2100 na največ dve stopinj Celzija, se bo morska gladina dvignila v povprečju “le” za 0,3 do 0,6 metra. Če bomo ostali razsipni in dovolili, da se ozračje do konca stoletja segreje za štiri stopinje, pa se bo morje dvignilo za najmanj pol metra, lahko pa tudi za cel meter. Pri tem je seveda že dolgo znano, da morske gladine ne dviguje povečana količina vode zaradi taljenja ledenikov, temveč višja temperatura vode, zaradi katere se morje “širi”.
Usodna meja dveh stopinj
Tretja delovna skupina IPCC, ki je preučevala trende emisij v zadnjem obdobju in možnosti, kako ohraniti segrevanje pod dvema stopinjama Celzija, je ugotovila, da je to možno samo, če omejimo izpuste ogljikovega dioksida na 630 do 1180 giga ton za obdobje 2011-2100.
A zajezitev ogrevanja na manj kot dve stopinji ni ravno zelo verjetna. Znanstveniki so z modeli preračunavali več možnih scenarijev in razen enega, izjemno optimističnega, ki nakazuje možnost dviga temperature za manj kot poldrugo stopinjo, vsi ostali napovedujejo bolj vročo in s tem za človeštvo in naravo bolj črno prihodnost. Po najbolj črnem scenariju bi lahko imeli proti koncu stoletja (v obdobju 2081-2100) za 2,5 do kar 5,6 stopinj Celzija toplejše podnebje kot sto let prej (v obdobju 1986-2005). Razlika od predindustrijskih časov pa bi bila še večja, za 3,1 do 6,2 stopinje Celzija.
Sredozemlje na udaru
Pri teh navidez majhnih številkah, ki pa povzročajo izjemno velike posledice, je dodatno zastrašujoča napoved, da se temperatura seveda ne bo dvignila povsod enako. Podobno velja za spremembe vodnih tokov. “Zato se bodo razlike med sušnimi in bolj vodnatimi območji še povečale, pa tudi razkorak med sušnimi in bolj mokrimi letnimi časi se bo ponekod zelo povečal,” je opozoril Schaeffer.
Takšna, zelo neugodna slika se napoveduje tudi Evropi. V obdobju 2046-2065 naj bi se zimske temperature najbolj dvignile v severovzhodni Evropi, poleti pa v vzhodni Evropi in Sredozemlju. Padavin bo pozimi več v severnem Sredozemlju, poleti pa manj na območju celotnega Sredozemlja. Tako bodo s spremembami najbolj prizadeta večinoma območja, ki so zanje najbolj ranljiva, za povrh pa ima Sredozemlje zaradi različnih kulturnih in gospodarskih vzorcev tudi najmanjšo zmožnost, da se prilagodi na posledice teh sprememb.
Slovenija se ogreva in “suši”
Usodna odstopanja od povprečij veljajo tudi za Slovenijo, znotraj katere imamo že zdaj velike razlike med sušnimi poletji in namočenimi jesenmi, oba letna časa pa bosta postala v prihodnje še bolj ekstremna, je na posvetu globalnim trendom pritrdila Mojca Dolinar z Agencije RS za okolje.
V Sloveniji se sicer od leta 1961 vsako desetletje povprečna temperatura dvigne za 0,33 stopinje Celzija, trajanje sončnega obsevanja podaljša za dva odstotka, po drugi strani se količina padavin vsako desetletje zmanjša za dva odstotka, višina snežne odeje pa kar za 15 odstotkov. Da se tudi Slovenija ogreva in v povprečju “suši”, torej ni dvoma. V petih desetletjih smo tako nabrali kar za 1,7 stopinje Celzija višje temperature, največ v pomladih in poletjih in največ na vzhodu države. Izhlapevanje pa se je najbolj, kar za 20 odstotkov, v zadnjih 40 letih povečalo prav na območjih, kjer smo že doslej imeli največ težav z vodo: na Primorskem in na severovzhodu.
In kakšne so napovedi za Slovenijo?
“Predvideno je segrevanje v vseh letnih časih,” modelske napovedi povzema Dolinarjeva. In dodaja: “Poleti lahko pričakujemo še več vročih dni, vročinski valovi bodo še daljši in bolj ekstremni, temperature in padavine še bolj spremenljive, več bo močnih padavinskih dogodkov. Zdajšnje stoletne poplave se bodo lahko dogajale na deset let, povečala se bo pogostost poletnih suš, po drugi strani bo več tudi poletnih neurij.”
Glede številk so scenariji različni. V obdobju 2046-2065 bo povprečna temperatura višja, kot je bila v dvajsetletnem obdobju 1986-2005 za 1,5 do 3 stopinje Celzija poleti in za eno do dve stopinji pozimi, vendar bi po najugodnejšem scenariju lahko do 2100 narasla samo za dve stopinji, po najslabšem pa bi se poletje ogrelo za več kot štiri stopinje Celzija. “Že tako vroči del leta se bo še bolj ogrel,” opozarja Dolinarjeva. Napovedi za padavine so manj zanesljive, verjetno pa jih bo več pozimi in manj poleti.
Ne boj proti, ampak prilagoditev
“Podnebne spremembe so dejstvo. Vsako leto dobimo o tem nekaj lekcij. Zato je nesmiselno, da govorimo o boju proti podnebnim spremembam. Moramo se jim prilagoditi,” je na posvetu poudarila naša priznana strokovnjakinja dr. Lučka Kajfež Bogataj.
Na voljo imamo tri možnosti: blaženje podnebnih sprememb, prilagajanje in trpljenje. In če mora pri blaženju sodelovati ves svet, učinki pa se pokažejo šele čez dolgo obdobje, se moramo prilagajati lokalno, celo od kraja do kraja različno, učinki pa se pokažejo takoj. “Idealno pa je, če lahko dosežemo sinergije med blaženjem in prilagajanjem. V tem primeru ubijemo dve muhi na en mah. Na nekaterih področjih pa lahko ubijemo kar štiri muhe na mah. Pri energetski sanaciji stavb zmanjšamo porabo energije, zmanjšamo izpuste toplogrednih plinov, zagotovimo nova delovna mesta in dobimo ugodnejše bivalne pogoje,” je navedla svetel zgled. Lahko pa počnemo tudi obratno: da zasnežujemo z umetnim snegom ali hladimo s klimatskimi napravami, s čimer se sicer prilagajamo trenutnim posledicam, a dolgoročno povzročamo še več škode podnebju, kratkoročno pa povečamo rabo energije in izpuste.
Učinkovite ukrepe poznamo, a jih premalo izvajamo
Da je energetska sanacija stavb večplastno koristna in učinkovita, je s številkami potrdila tudi mag. Mojca Vendramin z ministrstva za infrastrukturo in prostor: “En milijon investicij v energetsko sanacijo stavb ustvari 12 delovnih mest, enaka investicija v izvozne dejavnosti ustvari le šest delovnih mest, v zasebno potrošnjo pa samo štiri,” je pojasnila Vendraminova.
Poleg tega ima energetska sanacija stavb še nekaj koristi: na vsak evro javnih sredstev dobi država dva evra prihodkov v proračun. Znižajo se tudi stroški za zdravje, pozitivnih učinkov pa je še nekaj. A kljub temu naša država iz leta v leto namenja energetski sanaciji zasebnih stavb tako malo denarja, da ga zmanjka že na polovici leta. Več vlaganj je, tudi s pomočjo evropskega denarja, zadnja leta v energetsko sanacijo javnih stavb.
Kljub temu Slovenija zaostaja pri doseganju ciljev blaženja in prilagajanja na podnebne spremembe in tudi napovedi niso dobre, še zlasti ne za izpuste v prometu.
Vse to je tudi posledica dejstva, da Slovenija še nima državne strategije prilagajanja na podnebne spremembe, čeprav je EU že leta 2007 pozvala vse članice, naj jih pripravijo in sprejmejo. Doslej je to storilo enajst držav.
Slovenija ima veliko kapitala
Da je učinkovito prilagajanje na podnebne spremembe ključno, je na posvetu poudarila tudi Kajfež Bogatajeva in to podkrepila z dvema skupinama podatkov: ogroženostjo posameznih predelov Evrope zaradi podnebnih sprememb in njihovo zmožnostjo za prilagajanje: “Največjo sposobnost prilagajanja imajo skandinavske države, najmanjšo pa Grčija, Italija in malo manj vsa ostala južna Evropa. Ko to dvoje primerjamo, vidimo, da je končni učinek podnebnih sprememb na Skandinavijo zelo majhen, na Grčijo in Italijo pa zelo velik,” je opozorila Kajfež Bogatajeva na dejstvo, da je prihodnost v veliki meri v naših rokah.
Slovenija je po sposobnosti prilagajanja nekoliko boljša od Grčije in Italije, z malo več modrosti pa bi se lahko hitro približala Skandinaviji. Dr. Dušan Plut je namreč predstavil vrsto “strateških sonaravnih in nizkoogljičnih kapitalov Slovenije”, ki bi nas lahko popeljali v nizkoogljično družbo, manj občutljivo na podnebne spremembe. “Raznovrstni in bogati vodni viri, lepo ohranjeni in količinsko bogati gozdni ekosistemi, večinoma ohranjene in pestre 'sonaravne' podeželske pokrajine, regionalne mavrice obnovljivih virov energije, obstoječe in potencialne kmetijske površine,” je naštel Plut, so temelj, s katerim bi poleg podnebnih učinkov dosegli tudi do 250.000 zelenih delovnih mest.
Ključno vprašanje za znanost in etiko ob tem je, je dejal Plut, “ali se lahko živi človeško dostojno in medgeneracijsko odgovorno v nizkoogljični, materialno zmerni družbi količinske gospodarske ne-rasti.” In odgovor? Po njegovem trdnem prepričanju je to možno, a le ob dveh predpogojih: “Na osebni ravni moramo pravočasno spremeniti svoj življenjski slog in vrednote (torej živeti bolj zmerno), kot družba pa začrtati trajnostno vizijo razvoja ter sprejeti znanstveno podprto sonaravno- nizkoogljično strategijo.”
MARICA URŠIČ ZUPAN
