Srečno tudi na urgenci, na zavodu za zaposlovanje in drugod!

Je pa res, da je bil ta naš “Srečno!”, izrečen ali zapisan na oboku vstopa v novo leto, velikokrat precej retoričen, saj se je zdelo, da prav veliko sreče na sončni strani Alp dejansko ne potrebujemo. Posebej potem, ko smo se končno osamosvojili in rešili zaostalega, goljufivega in neevropskega juga in smo ponosno zrli v svetlo, z evropskimi zvezdami posuto prihodnost. Imeli smo sonce in morje, hribe in doline, potoke in reke, gozdove in rudna bogastva. In seveda štiri milijone pridnih rok. Kdo bi pri vsem tem dejansko še potreboval srečo! Razen rudarjev seveda.

Tisti “Srečno!”, zapisan na vhodu v rudniško jamo, velja za vsak dan, ne le ob novem letu. In tudi ni prav nič retoričen, ampak presneto resničen. In vse kaže, da je ta resničnost počasi prilezla iz rudniških rovov in se naselila tudi na površju. Tudi tu, pod milim nebom, je vedno več takih, ki potrebujejo zvrhano mero hrabrosti, da lahko računajo tudi na kanček sreče pri vsakodnevnem spopadanju s težavami in tegobami, za katere nič ne kaže, da bi jih bilo lahko konec v prihajajočem letu. In za večino katerih seveda niso sami krivi. Lahko se sicer tolažimo, čeprav je to bolj slaba tolažba, da je marsikje še precej huje kot tukaj, na dosanjani in kmalu zatem prevarani strani Alp. Ja, nedvomno prevarani.

To potrjuje med drugim nabor spominov, izjav in obljub s konca osemdesetih in začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja, ki smo jih v minulih dneh obujali s pomočjo medijev ali brez njih. O tem govori anketa med naključnimi sprehajalci, ki nam jo je oni dan pokazala teve Slovenija, in nenazadnje o tem jasno in glasno govorijo ankete javnega mnenja. Govorijo, da nam je nekdo ukradel sanje. Govorijo, da je bilo med štirimi milijoni pridnih rok več kot očitno kar nekaj tako imenovanih levih in desnih in tistih vmes, ki so bile pridne predvsem v skrbi za lastno brado, da ne uporabim kakšnega drugega, bolj skritega in menda manj primernega, sicer pa zelo koristnega dela telesa. Slednjega bi sicer z lahkoto uporabili tudi pri opisovanju drže najvišjih izvoljencev ljudstva na odvisni strani Alp do Bruslja, Washingtona in seveda do fantomskih finančnih trgov. Ti so kot eden, korak za korakom, dodobra oklestili dosanjano samostojnost in vse, kar je bilo z njo povezano, ter nam izpred nosu speljali državo.

Kar je od nje ostalo, pa počasi prodajajo najboljšemu ponudniku. Če prva licitacija ne uspe, malo počakajo, znižajo ceno in poskusijo ponovno ter postopek večkrat ponovijo. Vzorec je popolnoma enak, naj bo to ob morju, kjer prodajamo hotele in ladjedelnico, ali v gorah, kjer prodajamo eno od dveh smučišč, ki lahko kolikor toliko uspešno kljubujeta klimatskim spremembam; te snežno mejo nezadržno potiskajo više in više. Koliko lahko na tak način ob “prodaji” iztržimo, je jasno tudi tistim, ki smo imeli računstvo dva do tri. Da o gospodarskih temeljih države v naslednjih desetletjih niti ne govorimo. Pa smo jih imeli, in to dobre, a smo - tako kot so včasih peli pri Lačnem Franzu, “zabelili vse, kar se je zabelit dalo”. Pa se najbrž nismo za to borili. A s sanjami je pač tako. Naj bodo še tako sladke in lepe, prej ko slej se zbudiš in začneš nov dan, teden in leto. In če se je včasih zdelo, da je na tem svetu za vse poskrbljeno in da človek pravzaprav potrebuje srečo le v igralnici, pri tomboli in pri lotu, je danes tako, da potrebuješ precej sreče, če moraš slučajno na urgenco, k specialistu, na zavod za zaposlovanje ali po avtocesti v Ljubljano. A tako je. Bogovi so padli na glavo in celo vreme ni več, kar je bilo. In ker je sreča vsakega od nas prepomembna, da bi jo prepustili državi in tisti stotini izvoljencev, ki sedijo v ljubljanskem in bruseljskem parlamentu ter zvesto sledijo diktatu kapitala in njegovih finančnih špekulantov, je najbolje, da tudi v novem letu zanjo poskrbimo sami, jo poiščemo v sebi in med svojimi bližnjimi, v vsakdanjih malenkostih in daleč stran od svetlečih srnjačkov, božičkov in smrečic.

Srečno torej in obilo korajže v novem letu!

ROBERT TURK