Stare zamisli, novi album Leonarda Cohena
Še preden sploh sliši prvi takt novega, dvanajstega studijskega albuma Leonarda Cohena Old Ideas (Columbia/Menart), se poslušalec vpraša, kako resno jemati njegov naslov - Stare zamisli. So zamisli, ki jih je umetnik nekoč zavrgel in zdaj spet vpoklical? So zamisli, ki so že od nekdaj tu, med nami, on pa jih je samo zbral in objavil? Ali pa so stare zamisli zgolj zamisli starega moža? So pravilni vsi odgovori? Nam mojster sporoča kaj globokega ali se iz nas norčuje? Ali oboje?
Prav takšnale vprašanja, ki si jih poslušalec zastavlja ob marsikaterem Cohenovem stihu, njegovi podobi, metafori, bogatijo in zaljšajo druženje z danes 77-letnim kanadsko-judovsko-budističnim kantavtorjem, ki se je sredi devetdesetih let umaknil v budistični samostan v Kaliforniji, se konec tisočletja vrnil v studio, pred štirimi leti pa vstal iz pepela, iz ruševin bankrota, kamor ga je pahnila nevestna menedžerka, in se namesto v dom starejših občanov odpravil na svetovno turnejo po velikih športnih dvoranah. In začel nizati svoje prve koncerte po petnajstih letih počitka. Neki slovenski neoliberalni ekonomist je v časniku takrat celo zarobantil: evo, naši dragi upokojenci, glejte ga, Cohena, kako tudi na stara leta dela za ljubi kruhek. Ne jadikujte, raje se zgledujte po njem!
Turneja in dober odziv oboževalcev - “Hvala, da ste vsa ta leta skrbeli za moje pesmi,” se jim je zahvaljeval na koncertih - sta ga, Cohena, tolikanj napolnila z močjo, da je že med popotovanjem sem ter tja pisal nove pesmi, jih nekaj tudi premierno zapel, letos pa povil v Stare zamisli. Med desetimi dokaj kratkimi umetninami sam mrmrajoče prepeva in brenka na kitaro, spremlja ga tovarišija, ki ga je tudi na triletni turneji, produkcijo pa podpisujejo njegova življenjska družica, pevka Anjani Thomas, Ed Sanders,mojster za trobila in pihala Dino Soldo, tako pri produkciji kakor pri pisanju nekaterih pesmi pa je kantavtorju pomagal Patrick Leonard, najbolj znan po sodelovanju z Madonno.
Slednji podatek naj nikogar ne zavede - Cohen se ni vrgel v načrtno ustvarjanje tržno zanimivih viž. Ravno nasprotno, z novimi bo le stežka osvojil radijske valove. Je pa zato toliko bolj navdušil sladokusce, ki jim gredo v nos sintetizatorji, s katerimi je dolga desetletja betoniral temelje mnogih pesmi.
Njegov globoki glas, ki še globlje zveni, ko ga ovije kontrastno angelsko prepevanje sester Hattie in Charley Webb,je tokrat podprt z minimalističnimi, bolj zračnimi aranžmaji, polnimi premolkov. Stare zamisli so eden tistih albumov, ki jih je treba poslušati umirjeno, v udobnem fotelju, z dobrimi slušalkami. Slišati je treba tako krhke, komaj slišne zvoke kakor tišino, s katero so pretkane globokoumne, pogostoma ne zlahka doumljive modrosti. In obešenjaški humor, s katerim Cohen poslušalca pozdravi že kar takojci, v uvodni Going Home (Iti domov), avtopoetični pesmi, kjer o sebi spregovori v tretji osebi, skozi glas gospodarja, ki mu tale hecni konstrukt, imenovan Leonard Cohen, služi kot voljna marioneta, kot uslužno trobilo. Že konec osemdesetih se je pevec v Tower of Song (Stolp pesmi) izpovedal: “Rodil sem se takle, nisem imel izbire: rodil sem se z darom zlatega glasu.” Je nemočno orodje v rokah višjih sil, najsi bo to stvarnik, ki se mu izroča v psalmu Show Me the Place (Pokaži mi kraj), njegovo veličanstvo Poezija ali pa - kakor bi dejal Doc iz trilogije Nazaj v prihodnost - ena najveličastnejših skrivnosti vesolja: ženska.
Svojevrstno umetniško delo je tudi lična, z besedili in Cohenovimi ilustracijami napolnjena spremna knjižica, sorodna tisti, ki je pred osmimi leti - mati božja, kako čas beži! - spremljala njegov prejšnji album Dear Heather (Draga Heather). Kakor tamkaj tako tudi tule Cohen še posebej strastno nagovarja žensko, se pred njo razgalja, dokler se ji ne pokaže ves “nag in umazan”, kot prepeva v pesmi Anyhow (Vseeno).
Ljubezen do ženske in zavedanje skorajšnjega izteka življenja se v eno zlijeta v mogočni Darkness (Tèma), ki jo je zapel tudi na predlanskem ljubljanskem koncertu. Primerno temačno, nekako zadržano kitarsko brenkanje v spomin prikliče staro mojstrovino Avalanche (Plaz), v Crazy to Love You (sodeč po vsebini pesmi je najzvestejši prevod Da bi te ljubil, sem moral znoreti) pa se Cohen vrne v slog z začetka glasbene poti: odigra jo zgolj s klasično kitaro, takole z najlonskimi strunami.
Pomirjajoča harmonija prežema miniaturko Lullaby (Uspavanka), v sklepni, hudomušni,melodično najživahnejši Different Sides (Različni strani) pa pesnik ugotavlja, da stvarnik mogoče res pozna zgolj enost, a na zemlji sta moški in ženska še zmeraj dve bitji, med katerima vlada napetost. Napetost, brez katere bi bila poezija siromašna, hudo nezanimiva reč.
Na novi zbirki manjkata vsaj še neposneti Born in Chains (Rojen v okovih) in Feels So Good (Tako dobro se zdi), ki ju je Cohen zapel tudi v Ljubljani. Nista slabi, sploh ne, in grešil bi, če bi ju zavrgel. Kdo ve, morda ju je prihranil za novi album, ki ga ima baje že pripravljenega. Gospod, usmili se nas čim prej.
ANDRAŽ GOMBAČ
