Stavkajoče delavce kaznujejo

Po vojni, leta 1999, sem se vrnil v Slovenijo. Imel sem lepe spomine na te kraje, tu se je dalo dobro živeti in čutil sem spoštovanje med ljudmi. A ko sem se vrnil, sem ugotovil, da se je vse spremenilo. To sem opazil predvsem v podjetjih, v katerih sem delal. Najprej sem se zaposlil v Ljubljani, kjer mi delodajalec v letu in pol ni nikoli plačal pokojninskih prispevkov. Ko sem to ugotovil, sem hotel oditi iz podjetja, a je delodajalec od mene zahteval, naj mu najprej plačam 1500 nemških mark, sicer bo razveljavil moj delovni vizum, zaradi česar bi moral takoj zapustiti Slovenijo. Tem grožnjam nisem podlegel, zato sem se obrnil na nevladno organizacijo, ki mi je uredila nov vizum.

Potem sem prišel v Koper. Tu je bila situacija podobna. Delodajalec, pri katerem sem dve leti delal, ponovno ni plačeval nobenih pokojninskih prispevkov. Odšel sem v novo podjetje, a se je tudi tu kmalu začelo goljufanje: vsak mesec so mi plačali veliko manj ur, kot sem jih dejansko opravil, obenem pa mi spet niso plačali prispevkov. Proti direktorju tega podjetja sem vložil tožbo in jo tudi dobil, a kljub temu še vedno nisem prejel nobenega denarja in verjetno ga tudi nikoli ne bom.

Po vseh teh izkušnjah sem si želel delati v podjetju, ki bi svoje delavce spoštovalo. Zato sem pred štirimi leti prišel v Luko Koper. Hitro pa sem ugotovil, da sem se zmotil. V Luki Koper obstaja več kot 40 podizvajalskih podjetij, ki delavcem na različne načine ves čas kršijo pravice. To se vidi povsod. Začne se že pri delovni opremi, ki je za večino delavcev neprimerna. Sam imam srečo, da moj delodajalec zanjo dobro poskrbi, za mnoge druge ni tako. Delodajalci jim zamenjajo delovno obleko enkrat na leto ali leto in pol, delovne čevlje pa na vsaki dve leti. Če se delavcem delovna oprema uniči, ne dobijo nove, zato veliko delavcev po Luki Koper hodi v običajnih supergah in domačih oblačilih. Pozimi so pogosto cel delavnik mokri do kože. Mnogi potem zbolijo, a o bolniški seveda ni govora, saj ti jo delodajalec ne plača ali pa plača minimalno. Sodelavca, ki je bil tako bolan, da ni mogel več delati in je vseeno vzel bolniško, je njegov delodajalec po dveh dnevih poklical in mu zagrozil, da bo odpuščen, če takoj ne pride v Luko. In je šel z vročino, tako kot mnogi drugi.

Tudi o kakšnih prostih dnevih ni govora. Živimo kot vojaki, ki morajo biti dan in noč v stalni pripravljenosti, da te delodajalec pokliče na delo. Tako imamo vedno prižgane telefone in ne moremo načrtovati nobenega prostega dneva. Pri tem pa ne vemo niti, kdaj bomo delali, saj nimamo nobenega delovnega urnika. V pogodbi imamo napisano, da delamo le 40 ur na teden. Seveda nihče od nas ne dela samo 40 ur.

Dogajalo se je, da me je delodajalec zjutraj poklical na prvo izmeno, ki je od 6. do 13. ali do 14. ure. Malo pred koncem izmene, ob 12., me je spet poklical in mi naročil, naj delam še eno izmeno. Ko se je ura približevala 21. in sem komaj čakal, da bom delo končal, me je ponovno poklical in zahteval, naj opravim še tretjo izmeno. Zjutraj pa mi je rekel, naj podaljšam v četrto. Ko sem mu poskusil razložiti, da ne morem, mi je odgovoril, da nima nobene zamenjave zame. Čim sem dokončal tudi četrto izmeno, mi je ponovno javil, naj podaljšam do pete izmene. Tako sem delal 36 ur, s polurnim odmorom za malico, ki so mi ga dovolili le vsakih 8 ur. Nekaj časa sem zdržal, potem pa so me začele boleti kosti, ves čas sem se tresel, zato sem se delodajalcu uprl. A veliko drugih delavcev tako dela skoraj ves čas, saj se bojijo upreti, bojijo se izgubiti službo. Nekateri po tri dni ne gredo iz Luke Koper. Ko končno pridejo ven, niso več podobni človeku.

Stanje se je iz meseca v mesec slabšalo. Razmere za delo so bile vse težje, delodajalci so od nas zahtevali vse več, hkrati pa nam plačevali vse manj. Ugotovili smo, da moramo sami ukrepati in začeli smo razmišljati o sindikatu. Na začetku nas je bilo le kakšnih deset, vsi drugi so bili nezaupljivi, saj niso verjeli, da lahko kaj dosežemo. Rekli so: “Kaj nam bo sindikat, to je samo še en strošek več.” A jaz sem jim odgovarjal: “Tudi jaz plačujem dodatno zdravstveno zavarovanje, pa ne vem, če bom zbolel. A če bom zbolel, ga bom rabil. Tudi sindikat nam je v tem smislu potreben.” Nobenega nisem manipuliral, le želel sem jim razložiti, da nimamo nobene zaščite in smo prepuščeni sami sebi. Skrbelo me je za vse te mlade ljudi, za katere sem vedel, da se jim položaj lahko le še poslabša, če ne bomo ukrepali.

Kmalu se nam je pridružilo še več delavcev, ker so ugotovili, da vsi iščemo isto: resnico in pravico. Tako smo februarja letos ustanovili svoj sindikat - Sindikat izvajalcev pristaniških storitev (SIPS). Slišali smo, da žerjavisti organizirajo stavko in želeli smo se jim pridružiti. Voda nam je prišla do grla in nismo imeli več kaj izgubiti - takšno stanje je bilo nevzdržno.

Resnica pa je, da tudi po stavki ni nič boljše. Še več, delavci, ki smo stavkali, imamo zdaj še večje probleme, čeprav so delodajalci obljubljali, da zaradi stavke ne bomo trpeli posledic. Dejstvo pa je, da nas od stavke dalje ves čas kaznujejo. Ena od kazni je ta, da nam onemogočajo delo: delodajalci delavcev po cele tedne ne pokličejo na delo, zaradi česar imajo zdaj tako majhne plače, da ne morejo preživeti. Nekateri med njimi so že na robu obupa in razmišljajo o tem, da se bodo vrnili v Bosno.

Drug način kaznovanja pa je premeščanje s prejšnjih delovnih mest na druga, ki so težja in slabše plačana. Na naša prejšnja delovna mesta so namestili nove delavce, ki so jih na hitro zaposlili med stavko, nas pa poslali na najtežja dela. To so pakiranje lesa ali t.i. vitlanje - zlaganje lesa za sušenje, kjer dobimo največ 10 evrov na dan, saj tam delavci nismo plačani po uri, ampak po kubiku. Če želimo zaslužiti 10 evrov na dan, moramo zapakirati približno 50 kubikov dnevno, kar je zelo naporno.

Na ta način hočejo delodajalci zatreti naš sindikat in delavce prestrašiti, da se bodo v prihodnje bali stavkati. Upam, da jim ne bo uspelo.