“Stonesi so danes mrtvi. So samo še Antistonesi, lastna kopija.”

Drugi, povečini neozdravljivi koncertni povratniki, se mrščijo, nergajo in premišljujejo o večnem vračanju enakega in istega. Med prve je donedavna sodil tudi znani ortoped Neven Kruljac, a ga je doktorska disertacija pred kratkim pahnila k drugim - posvetil jo je najljubšemu bendu.

Znani ortoped, ki je donedavna služboval v Valdoltri, zdaj pa paciente sprejema v svoji ordinaciji v koprskem mestnem jedru, je na Fakulteti za humanistične študije v domačem mestu doktoriral z disertacijo Simptom spektakelske rock kulture na primeru skupine The Rolling Stones.

Indijanski ples okrog starega gramofona

“Mislim, da je marsikaj v naših življenjih določeno že ob spočetju,” pripoveduje. “Takrat dobimo svoj genski kod, v katerem so grobo zapisani naša biološka ura, bolezni, značaj, intenziteta prvinskih nagonov, nagnjenost k temu in tistemu.” Da je nagnjen, in to močno, k rocku, je odkril na gimnaziji v Bujah, v drugi polovici šestdesetih let: “Ko se je klasični rock še vzpenjal, sem se s štirimi, petimi sošolci zelo ogrel za to glasbo. Kakor so Indijanci poplesovali okrog ognja, tako smo mi obdali star gramofon in strmeli v vrteče se plošče. Paint it black Rolling Stonesov je za nas imela status relikvije.”

Vneto je bral glasbene revije, zlasti Melody Maker in Billboard, in prevajal besedila aktualnih rockovskih uspešnic, ki jih je poslušal na Radiu Luxembourg. “Spomnim se prerekanja s pokojnim očetom, ki je hotel poslušati poročila iz Washingtona Glas Amerike, medtem ko sem jaz trmoglavil z rockovsko hit lestvico na Radiu Luxembourg. On ni razumel mene, jaz sem še manj razumel njega. Da bi generacijski razkol ne prerasel v kaj hujšega, mi je obupani oče kupil tranzistor. Ta zgodba lepo prikazuje bistvo rockovske kulture: medgeneracijski spopad, upor, celo njeno politično razsežnost, če vemo, da so to kulturo sprejele milijonske množice in jo razglasile za svojo in samo svojo. Rock ni samo glasba. Je tudi način obnašanja, slog komunikacije in še kaj.”

Poslušal je Jimija Hendrixa, Doorse, Led Zeppeline, Franka Zappo, Creedence Clearwater Revival, Pink Floyde, Uriah Heep, najraje pa Stonese. Vendar se v profesionalnem življenju ni posvetil glasbi ali kaki drugi veji umetnosti, marveč medicini. “Ne iz kakih plemenitih vzgibov, ampak ker sem verjel, da je to najvišje področje, ki ga lahko doseže človek,” pravi. “Zdravnik, ki trdi, da je šel v ta poklic, ker si je že od malih nog želel pomagati sočloveku, se spreneveda.”

Ni mu žal, da se je odločil za zdravniško haljo: “Ortopedija je lepa znanost, čista, eksaktna, kakor matematika.”

Ko je pred petimi leti vpisal podiplomski študij na Filozofiji in teoriji vizualne kulture, kjer sta bila njegova mentorja dr. Vlado Kotnik in dr. Aleš Erjavec, so se mu tla pod nogami močno zamajala. Prestop iz eksaktnega naravoslovja v družboslovje, kjer druga ob drugo trkajo tudi diametralno nasprotne teorije in teze, je bil mučen, naporen, stresen. Uvodoma je moral opraviti dva izpita, ki sta mu približala zgodovino filozofije od antike do danes, in zatem zagristi v tono knjig.

Včerajšnji uporniki danes segajo po kapitalističnih trikih

Sprva je nameraval teoretsko obdelati sloviti hipijevski festival v Woodstocku, pa si je premislil in se odločil, da bo raje raziskal, kako je v rockovski kulturi prišlo do “drastične transformacije od njene začetne uporniške, subverzivne forme v spektakelsko formo megazvezdništva v potrošniški družbi”. Preprosteje rečeno: pokazati je želel, kako je izvirna rockovska kultura postala navaden industrijski produkt kapitalističnega sveta.

Oprl se je na Louisa Althusserja, Rolanda Barthesa, Theodorja W. Adorna, Guyja Deborda, Jeana Baudrillarda in druge.

“Stonese in rockovsko kulturo nasploh sem preučil zlasti skozi teorijo spektakla,” pojasnjuje. “Prej sem spektakel povezoval z ognjemetom, olimpijskimi igrami in podobnim, a v teoriji pod to ime sodijo mehanizmi, ki nas spremenijo v nekritičnega potrošnika blaga, predstav in montiranih podob. Na primer, greš v nakupovalno središče, kupiš nekaj drobnarij, vidiš, da tam prodajajo tudi srečke za loto, jih nekaj vplačaš, žena gre k frizerju, srečaš znance, greš z njimi na kavo, potem tam še kosiš, otroci gredo v kino ... In zvečer ugotoviš, da si ostal brez denarja. Postal si žrtev spektakla.”

Po tovrstnih pretkanih trikih sega tudi stonesovska mašinerija: “Poglejte samo, kako oglašujejo turneje! Najprej zaokrožijo govorice, da bo turneja. Kmalu zatem iz uradnih krogov pride demanti: ne, turneje ne bo. A vse to je programirano, načrtovano. Da bi ljudi streslo, povzročilo rahel sunek, sprožilo spraševanje: bo turneja, je ne bo, bo, je ne bo ...? Končno sledi rockovski urbi et orbi: turneja bo!!! Objavijo mesta, kjer bodo nastopili, nizajo podatke: koliko kamionov je potrebnih za opremo, koliko dni postavljajo oder in koliko dni ga razstavljajo, koliko je kablov, koliko reflektorjev ... Sistematično ustvarjajo vtis megadogodka, ki ga preprosto ne smeš zamuditi.”

Nedavna smrt Jaggerjeve partnerke L'Wren Scott je pevca in njegove tovariše seveda pretresla, a Kruljac je opazil, da so izkoristili tudi tole tragedijo: “In sicer v čisto spektakelskem smislu! Ob prekinitvi avstralske turneje so poudarili Jaggerjevo humano plat: je človek, trpi, od žalosti ne more peti. Take reči množico ganejo, zato bodo Stonesi brez težav nadoknadili zamujeno. Oktobra bodo zlahka prodali vstopnice za nadomestne koncerte.”

Osvajajo nove generacije

Oboževalec, ki vse od leta 1976 ni zamudil nobene turneje ljubljenega benda in ki je tudi v našem časniku ognjevito polemiziral s kritiki Stonesov, se je po pisanju 200-stranske disertacije ohladil, se distanciral od objekta malikovanja: “Ko sem šel junija 1976 v Zagreb na svoj prvi koncert Rolling Stonesov, tistega dne zaradi evforije nisem mogel jesti. In kako sem božal vstopnico za koncert, jo varoval, hranil kot svetinjo! Novembra 2012 pa sem na njihovem nastopu v Londonu komaj čakal, da se ta cirkus konča,” se nasmehne. “Vse je bilo predvidljivo. Vedel sem: zdaj bo ta pesem, potem tista ... Vzorci se ponavljajo. Pred tem koncertom sem pet let študiral, pripravljal doktorsko nalogo, prebral dvesto knjig in na tisoče člankov, Stonese preučil skozi najrazličnejše teorije. Prej sem hodil na koncerte neobremenjeno, se prepustil užitku, bil eden tistih, ki so bili razočarani, če Stonesi na koncertu niso zaigrali Satisfaction ali kakega drugega hita. Spoznanja, ki sem jih nabral med pisanjem disertacije, pa so me streznila. Na Dunaj ne grem.”

Stonesi že devet let niso izdali pravega studijskega albuma. Jim ga očitno niti ni treba, ugotavlja Kruljac, saj množice vseeno prihajajo na njihove nastope, kupujejo ponatise starih plošč, koncertne albume, takšne in drugačne spominke ... “Prvih deset let kariere, nekako do albuma Exile on Main Street iz leta 1972, so bili v ustvarjalnem obdobju, na katerega se močno opirajo še danes, ko manipulirajo z nami. Spektakel popači naše dojemanje in množici onemogoči, da bi spoznala resnico: Stonesi niso več kakovostni ustvarjalci. Postali so Antistones, lastna simulacija, avtosimulacija. Simulirajo same sebe pred 40 leti. Ta hipoteza ima oporo tudi v statistiki. Analiziral sem pet njihovih velikih turnej v letih 1989-2007, 643 koncertov, 13.400 odigranih skladb. Dobil sem razmerje 75:25 - tri četrtine zaigranih skladb je iz zgodnje kreativne faze, samo ena četrtina pa iz kasnejših obdobij. To je nesporen matematični dokaz, da današnji glamur sloni na stari slavi. Vsebinsko so Stonesi danes mrtvi. So kloni svoje vrhunske faze, lastna kopija.”

A vseeno osvajajo nove in nove generacije! “Najprej sem jih poslušal jaz,” prikima Kruljac, “potem sem na njihov koncert peljal starejšo hčer, zatem še mlajšo ... Ko sem hčer pred leti spremljal na koncert Eminema v San Diegu, je bila to zame zanimiva, a precej boleča izkušnja. Nisem za rap, trpel sem. Stonesi pa so res mojstri svoje obrti - mladi na njihovih koncertih uživajo!”

Kam je izginila medicinska aristokratska kultura?

Pred osmimi leti je Kruljac v našem časniku zapisal: “Če bi pravi fan ujel zlato ribico, bi jo poprosil za VIP vstopnico za koncert svojega idola. Jaz osebno bi jo zaprosil, da mi omogoči popiti whiskey s Keithom Richardsom v koprski Loggii in da me vsi vidijo, v čigavi družbi sem!”

Tale želja kljub vsemu še ni usahnila, prizna: “Bi, še zmeraj bi se zelo rad seznanil z Richardsom. Zame je faca, velika osebnost. Veliko bližje mi je kot Jagger, ki je narcisoiden. Pravijo pa, da je siva eminenca v skupini bobnar Charlie Watts. Vedno je umirjal konflikte, deloval kot nekakšen amortizer, ki pa sicer ostaja v ozadju.”

Stari mački se bodo že zavoljo svojih let počasi morali umakniti s svetovnega odra, ugotavlja Kruljac, ki prav tako ne namerava več raziskovati njihovega vesolja. “Doktorat bom še nadgradil v knjigo, ki jo bom poskusil spraviti na globalni elektronski trg, jeseni pa bom na univerzi v Kopru vpisal še en doktorat,” pravi. “A tokrat bom nekoliko bližje svoji stroki. Poskušal bom raziskati, zakaj se je v medicini nedavna aristokratska kultura spoštovanja ponekod sprevrgla v rušilno turbokulturo egocentričnega belega narcizma.”

ANDRAŽ GOMBAČ

Rolling Stones v londonskem klubu Marquee 26. marca 1971, v ustvarjalnem obdobju. Leto pozneje so izdali album Exile on Main Street, ki med poznavalci velja za njihov zadnji veliki album. J. Maum

Koncert Rolling Stonesov: spektakel, ki presega ognjene zublje in poskakovanje po odru, poslušalca - in gledalca! - očara, ga prikuje nase, mu s svojo karizmo prazni žepe