Šum, šum, šum

In dokler Sava šumi, tako kot je pred mnogimi leti vselej šumela Dekameronom, je vse v redu, ko pa se šumenje Bohinjke in Dolinke spremeni v hrumenje, postane zadeva lahko tudi nevarna. A pustimo to za prihodnje poplave. Te bodo slej ko prej tu in glede na “intenzivnost” odpravljanja vzrokov zanje bodo tu tudi posledice.

In takrat bo tu najverjetneje tudi nova vlada. Kdo ve, ali bo ta tista, ki bo končno odpravila šum, zaradi katerega ne slišimo opozoril o nesprejemljivosti gradenj na poplavnih območjih, o nujnosti rednega in sonaravnega vzdrževanja vodotokov in podobnem. Najbrž je malo verjetno, a človek nikoli ne ve. Pač pa zelo dobro vemo, da lahko zaradi šumenja marsikaj preslišimo ali pa narobe razumemo.

S težavami, ki jih pri razumevanju govora povzroča šum ali celo hrup v ozadju, se baje soočajo tudi tisti, ki raziskujejo možnosti strojnega prevajanja govora iz jezika v jezik. Prevajanje? Ja, res je, običajno to počnejo prevajalke in prevajalci iz mesa in kosti in še česa. Tudi v Bruslju, kjer enakopravnost štiriindvajsetih jezikov držav članic zaposluje celo armado prevajalk in prevajalcev. S pomočnicami in pomočniki vred jih je samo v evropskem parlamentu zaposlenih skoraj tisoč, sicer pa menda znašajo stroški za prevajalske storitve na ravni celotne Evropske unije kar dobro milijardo evrov na leto. Veliko, posebej v časih suhih krav. Ja, nedolgo tega so bile debele, pred tem nore, edina stalnica so tiste vijoličaste, ki slišijo na ime Milka. Kakorkoli. Strojno prevajanje bi najbrž prihranilo veliko sredstev (in na cesto pahnilo veliko število ljudi), a tehnologija (na srečo) še ni tako daleč, da bi to omogočila. In ne, kakor bi morda kdo zmotno mislil, ker ne bi mogli računalnika naučiti prepoznavanja zvokov, ki jih povzroča govor v enem jeziku, in zatem oblikovanja zvokov, da nam bi isto povedal v drugem jeziku. To je menda dokaj preprosto. Seveda za tiste, ki so imeli pri tehničnem pouku kaj več kot dva do tri. Težava strojnega prevajanja je v tem, da bi morali računalniku zagotavljati okolje brez šumov in brez hrupa, sicer bo poskušal ob zvokih, ki jih povzroči govor in ki jih seveda zazna njegov mikrofon, razumeti in prevesti tudi vse tiste, ki so pravzaprav šum ali hrup. Težava zato, ker okolja brez šuma in hrupa v našem urbaniziranem, delovnem okolju ni več. In ne le v takšnih ali drugačnih proizvodnih obratih, pač pa tudi v pisarnah, na hodnikih, na cesti, v avtomobilu, na avtobusu, doma, skratka, povsod je en sam hrup. Ta velikokrat onemogoča komunikacijo in popači zaznavanje okolja tudi nam samim, pa čeprav smo v ločevanju govora od šuma bistveno boljši od računalnikov.

Zaradi šuma lahko preslišimo obvestilo o ugodni ponudbi hrane, opozorilo o preteči nevarnosti, povabilo na zmenek in še marsikaj drugega bi se našlo. A to se ne dogaja samo nam. Živali okoli nas niso nič na boljšem. Kdo ve, koliko življenjsko pomembnih obvestil preslišijo ptice v Škocjanskem zatoku in na ankaranski bonifiki, da o ribah in ostalih prebivalcih Tržaškega zaliva niti ne govorimo. Vsak, ki je dal glavo pod morsko gladino ali se je celo potapljal, dobro ve, kako zelo se v vodi sliši zvok ladijskega vijaka, revolucionarne iznajdbe gozdarskega podmojstra Josefa Ressla. A kakor je res, da se dobro sliši, tako je tudi res, da zelo težko določimo oddaljenost in smer, iz katere prihaja. In res je tudi, da preglasi, prekrije ali popači naravne zvoke morskega okolja, od katerih so odvisni prebivalci velike modrine, bodisi pri iskanju ustreznega življenjskega prostora, pri prehranjevanju, pri izogibanju nevarnostim bodisi pri medsebojni komunikaciji. Zadeva je približno taka kot poskus pogovora v lokalu, katerega lastnik meni, da je glasno predvajanje glasbe njegova življenjska naloga. Misija nemogoče. Ali se ne pogovarjaš ali pa odideš.

Tako kot iz Piranskega zaliva in njegove bližnje okolice odidejo ali, bolje, odplavajo delfini (in najbrž ne le oni), takoj ko se začne sezona ladijskih vijakov, vodnih curkov in kaj vem še česa. Mislim, da letos ne bodo imeli težav z odločitvijo, kdaj naj se odpravijo na pot. Vse namreč kaže, da bomo vstop v sezono hrupa v Piranskem zalivu posebej obeležili z aktiviranjem bojnega sredstva, ki je tu ostalo še iz časov druge svetovne vojne ali, prosto po Kurtu Vonnegutu ml., iz časov drugega poskusa kolektivnega samomora človeštva. To bo šumelo po ušesih! In zaliv nam zagotovo ne bo hvaležen.

ROBERT TURK