Svet desetletje po 11. septembru: Še bo razburljivo

11. september, simbolno začetek konca unipolarnega sveta in oblikovanja nepredvidljivega multipolarnega sveta, v katerem je predvidljivost redka in težko dosegljiva dobrina. Vsekakor je ena ključnih posledic, da so ZDA po dveh vojnah v okviru boja proti terorizmu ekonomsko in vojaško hudo izčrpane. Hkrati pa se vse bolj uveljavlja vloga novih velesil (BRIC), med katerimi izstopata Indija in Kitajska. Prav slednje pa je svetovno gospodarsko težišče, vsaj dokler se sedanja dolžniška kriza zahodnega sveta ne konča, preselilo na območje Azije. Vprašanje, ki se pri tem postavlja, je, ali bo temu sledilo tudi politično in posledično tudi vojaško težišče. Ne glede na verjetni ponovni vzpon Zahoda, da se je svet spremenil in da poti nazaj ni. Tako Kitajska kakor tudi Indija se namreč vse bolj preoblikujeta v polnokrvni globalni velesili in ekonomski sili, katerih razvoj ne temelji samo na poceni delovni sili in intelektualnem plagiatorstvu ter prenosu umazanih tehnologij iz razvitega sveta, ampak njun razvoj vedno bolj temelji na novih visokih, inovativnih tehnologijah ter hitrem tehnološkem razvoju, temelječem na lastnem znanju. Vzporedno z ekonomskim vzponom pa se krepijo tudi njuni vojaški potenciali. Pri tem ni nepomembno, da gre za razvoj vojaških potencialov v vse večji meri iz lastne tehnološke baze. Pri tem je fokus tega razvoja prav na zmogljivostih za projekcijo sil, kakršne so bile v preteklosti ekskluzivna last zahodnih držav, predvsem pa ZDA. Še posebej pri Kitajski postaja očitno, da razvija vojaške potenciale, katerih namen je neposredno soočenje z ZDA za prevlado v pacifiškem območju, če že ne na globalni ravni. Tako da je sedanje soočanje med ZDA in Kitajsko v raznih delih sveta samo uvod v mnogo resnejša merjenja moči.

Paradoksalno je vojna proti terorizmu, namesto da bi okrepila svetovni položaj ZDA kot globalne veselile, le-tega oslabila. Srednja Azija kljub ameriški prisotnosti v regiji ostaja pod posrednim ali neposrednim nadzorom Rusije in vse bolj tudi Kitajske. Kaj bo z Afganistanom, je popolna neznanka. Po desetih letih so talibani močnejši kot kadarkoli prej in koalicijske sile pod največjim pritiskom, medtem ko je Karzajeva vlada popoln fiasko v vseh pogledih. Pakistan je prestopil med države, za katere ne moremo ravno trditi, da so stabilne, predvsem pa je to država z jedrskim potencialom, ki se lahko notranjepolitično radikalizira. Radikalizacija Pakistana bi vsekakor pomenila velik strateški premik v regiji in svetu. Zato lahko le upamo, da do nje ne pride. Zaliv s svojimi zalogami nafte je sicer načeloma pod ameriškim okriljem, z izjemo Irana, a je položaj Savdske Arabije (SA) bistveno močnejši, kot je bil pred vojno v Iraku. SA postaja prava regionalna sila, ki tudi vojaško posreduje v sosednjih državah. Nazoren primer sta Bahrajn in Jemen. Iran sta bolj kot ameriški in zahodni pritiski oslabila notranjepolitična in gospodarska kriza, ki je posledica predvsem notranje iranske dinamike in v manjši meri tudi sankcij mednarodne skupnosti. Se pa je v tem letu odprlo novo žarišče - Severna Afrika, kjer naj bi se zgodila ljudstvo in nov demokratični revolucionarni val. Čeprav vse več podatkov kaže, da se ljudstvo ni zgodilo brez zunanje pomoči. Sam žal ob slikah iz libijske puščave dvomim o resni možnosti demokratizacije te dežele. Ne glede na vse je Severna Afrika postala območje resne nestabilnosti na pragu EU. V čigavem interesu je to, ostaja odprto vprašanje, še posebej v pogledu intervencije sil Nata v Libiji. Šele čas bo pokazal, kdo so pravi zmagovalci severnoafriških revolucij.

Nestabilnost se širi iz Iraka in Afganistana na Afriški rog in Arabski polotok, kjer strateško izstopa Jemen zaradi svojega globalnega pomorskega komunikacijskega pomena. Arabske množice se še naprej radikalizirajo, a hkrati zaradi naraščajoče socialne bede vse bolj pritiskajo na vrata Evrope. Procesi radikalizacije z idejami Al Kajde se je upočasnil, ni pa se ustavil. Še več, pojavljajo se nova, celo bolj radikalna in destruktivna gibanja. Je pa vojna proti terorizmu poudarila globalno ideološko dimenzijo religij, za katero smo mislili, da je bila z meščanskimi revolucijami presežena. Nasprotno, ne pojavlja se samo v arabskem, ampak paradoksalno tudi v razvitem svetu in se odraža v vse bolj intenzivnem kulturnem boju.

Svet zaradi vojne proti terorizmu ni nič bolj varen. Se pa na globalni ravni gibljemo proti točki iskanja novega, pri čemer je popolnoma neznano, kakšno bo to novo ravnovesje. Z vidika EU je več kot očitno, da si bo morala v tem novem ravnovesju šele poiskati lastno mesto, kar pa bo povezano z bolečimi in globokimi reformami na ravni skupnosti in na ravni nacionalnih držav. Predvsem slednje, vključno s Slovenijo, se bodo za uspeh na globalni ravni prisiljene odpovedati nekaterim gospodarskim prvinam nacionalne suverenosti v korist skupnosti. Hkrati pa se notranje preoblikovati na način, da bodo lahko evropske nacionalne države uspešneje zastopale lastne interese vis-a-vis centrom moči v EU.

Edino, kar lahko rečemo deset let po 11. septembru, je, da so pred nami razburljivi in dinamični časi.

KLEMEN GROŠELJ, obramboslovec

Svet zaradi vojne proti terorizmu ni nič bolj varen. Se pa na globalni ravni gibljemo proti točki iskanja novega, pri čemer je popolnoma neznano, kakšno bo to novo ravnovesje.Shannon Stapleton