Svoboda je vprašanje poguma

Dramo Helverjeva noč je režiser Dino Mustafić na oder sarajevskega Kamernega teatra 55 postavil leta 2004. Od takrat sta Mirjana Karanović v vlogi rejnice Karle in Ermin Bravo kot duševno prizadeti Helver nastopila več kot 130-krat in za svoji igralski kreaciji prejela nagrade na številnih festivalih - od Nikšića, sarajevskega Messa do reškega festivala Male scene ...

Ne zgodi se pogosto, da občinstvo iz dvorane odhaja tako brez besed. V tišini, v kateri se zdi, da je vse, kar tisti hip leže na jezik ... pregrobo, preohlapno, preveč površno. Drama, ki jo je Mustafić zrežiral po drami Ingmarja Vilkvista (psevdonim sodobnega poljskega dramatika Jaroslawa Swierszcza), gledalca - vsaj zdi se tako - pelje v Nemčijo, v čas vzpona nacizma.

“Fašizem ni stvar preteklosti. In ne določenih držav. Vsepovsod je - pri vas, pri nas, na Hrvaškem, v Bosni ... kjer želite, ga najdete. Ni geografsko pogojen. In ni ga težko prepoznati, ima povsem enake vzorce, kot jih je imel pred sedemdesetimi in več leti,” pove Mirjana Karanović jutro po predstavi. Prepričana je, da je njihova Helverjeva noč tako dolgo živa, ker je metafora, simbol: “Karlin in Helverjev odnos ima vzpone in padce - od popolne nežnosti se stopnjuje do surove agresije. A ta agresija ne pripada svetu in odnosu, v katerem živita, vsiljena je, vanj vdre od zunaj,” pripoveduje skorajda tiho in med prsti vrti skodelico čaja. Ležerno in pozorno obenem. Zdi se, da tako - z rahločutnostjo in občutljivostjo - gradi tudi svoje vloge. Različne so, velikokrat pa upodobi ženske s težkimi, tragičnimi usodami. “Strašno radovedna sem,” pravi in pripoveduje, da jo zanima tisto, kar je skrito, kar tekst, naj bo drama ali scenarij, le nakazuje: “Tekst je samo vrh ledene gore, tisto, kar vidim s prostim očesom.” Težke usode so večplastne, zato takšne vloge rada igra. V vloge vstopa prek čustev, emocij in domišljije. “Na odru ali na filmu vidimo, kar je pomembno za zgodbo, mene kot igralko pa zanima vse tisto, česar ni videti: kakšen je bil lik, ki ga igram, kot otrok, kaj je imel rad, kaj ga je prestrašilo, kaj veselilo ... Čustva so zame najboljše sredstvo komunikacije, vse drugo je okvir. Kot pri sliki.”

Ko je kot študentka igre, pri 22 letih, nastopila v vlogi Petrije v filmu Srđana KaranovićaPetrijin venac in za svojo vlogo dobila zlato areno na puljskem filmskem festivalu, so ji mnogi napovedovali, da tako zmagoslaven začetek za igralca pomeni le hiter in zanesljiv konec. “Vsega tega, kar mi je prinesla Petrija, nisem jemala kot breme. Ne vem zakaj, mislim, da me to ni zanimalo. Je pa res, da sem potem nekaj let dobivala vloge, ki so bile podobne Petriji, a sem zaslutila, da gre za nekakšen stereotipen pogled režiserjev. In se nisem pustila ujeti vanj. Saj ne vem, ali je šlo za racionalno odločitev, prej bi rekla, da intuitivno.” Tako je tudi vstopila v vlogo nepismene ženske s srbskega podeželja, ki ji življenje ne prizanaša z bolečino, trpljenjem in razočaranji. “V Petrijo nisem vlagala kakšnih velikih intelektualnih naporov, ker se mi dejansko ni sanjalo, kakšen lik to sploh je. Odigrala sem jo intuitivno. Oprla sem se na nekaj, čemur rečem duhovna genetika - prepričana sem namreč, da vsak človek nosi v sebi čustveno nasledstvo svojih prednikov. Zato se lahko povežemo s preteklostjo, razumemo, kako so ljudje razmišljali, se počutili. Vsak od nas ima v sebi arhetipe, le raziskati jih moramo,” o svoji prvi vlogi pripoveduje Karanovićeva.

Svetovno prepoznavnost ji je prinesla Senja, lik matere v filmu Oče na službenem potovanju. Režiser Emir Kusturica je v nekem intervjuju dejal, da je Mirjani Karanović zaupal lik matere. Ona pa je iz tega naredila vlogo. In dobila svojo drugo zlato areno.

Danes 58-letna v Beogradu rojena igralka ni nikoli dopustila, da bi v njeno življenjsko držo in stališča vdrlo karkoli, kar ji je tuje. V devetdesetih letih se je “uprla in bila jasno in glasno” kritična do srbskega nacionalizma. Takrat je slišala opazko, češ, kaj se vam je treba mešati v politiko, lahko bi bili naša največja igralka. In je odgovorila, da se ne meša nikamor, da se politika vtika v njeno življenje. Prepričana je, da ob rožljanju z orožjem in teptanju pravic, še zlasti manjšin, človek ne sme biti tiho. Da to ni stvar politike, ampak človeškega dostojanstva in dostojnosti. Leta 2008 so njeno zavzemanje za človekove pravice nagradili s priznanjem Osvajanje slobode, dve leti kasneje je prejela še Konstatina Obradovića.

Je prva srbska igralka, ki je po razpadu Jugoslavije nastopila v hrvaškem filmu. V celovečercu Vinka BrešanaPriče (Svejedoci) je odigrala vdovo hrvaškega branitelja, lani je v vlogi novinarke Marije nastopila v filmu Tri vodve in obešanje (Tri udovice i vješanje), kosovskem kandidatu za tujejezičnega oskarja. Leta 2006 je Grbavica, film, v katerem ji je sarajevska režiserka Jasmila Žbanić zaupala vlogo Esme, Bošnjakinje, ki jo med vojno v Bosni posilijo srbski vojaki, prejel srebrnega medveda na Berlinalu. “Ko sem se pripravljala na to vlogo, sem se srečala z ženskami, ki so bile posiljene med vojno v Bosni ... Nisem jih spraševala o tem. Pogovarjale smo se o drugih stvareh. O njihovi izkušnji sem govorila s terapevti in psihiatri, ki so jim pomagali,” pripoveduje, premolkne in nekaj časa zre proti stropu. “Veste, zdi se mi, da nas besede lahko velikokrat ogoljufajo. Poznam sicer precej ljudi, ki ves čas govorijo o svojih težavah. Pa ne zmorem verjeti, da jim je res hudo, se mi zdi, da želijo predvsem pritegniti pozornost. Ko je nevzdržno težko, človek ne more govoriti. Obmolkne in se zapre.”

V Sarajevu, reče mu “moje drugo mesto”, so jo za svojo vzeli z vlogo Senje, ki jo je odigrala filmu Oče na službenem potovanju. Takrat je za Sarajlije postala Sarajka: “To mesto in njegovi ljudje me navdihujejo. V Sarajevu dobivam veliko ljubezni, zelo radi me imajo tam, vsaj tisti, ki mi to povedo, izrazijo. Trudila sem bom, da bom še veliko delala tam.”

Trenutno montira film Dobra žena; o svojem prvem avtorskem projektu, v katerem je igrala, zanj napisala scenarij in ga režirala, še ne želi govoriti. Medtem ko po torbici tipa za avtomobilskimi ključi, pove le to, da je film zdaj v montaži.

Nič več. Namenjena je v Beograd. Tam živi, poučuje igro in je dekanja na Akademiji umetnosti. Trudi se, da bi študente po najboljših močeh pripravila na to, česar še ne vedo. “Biti igralec je strašno naporno. Predvsem v čustvenem smislu je to zelo zahteven poklic. Kajti ena največjih težav tega poklica ne nastopi na odru, marveč ko nimaš dela, ko te nihče ne pokliče, ne angažira, ko imaš občutek, da si nepomemben, da te nihče ne potrebuje.”

Mirjana Karanović velja za človeka, ki si ni nikoli v življenju dopustil vzeti pravice do izbire. In posledic, ki taki drži sledijo, ne jemlje kot breme. “Zaradi tega nisem bila nikoli nesrečna. Enako pomembno kot to, s kom delaš, je tudi, s kom ne delaš. Če me ljudje, ki jih ne cenim, ne vabijo k sodelovanju, mi je to ok. V svojih stališčih sem vedno tako jasna in glasna, da me tisti, ki ne odobravajo moje življenjske drže, sploh ne pokličejo. To je znano. In s tem nimam težav. Malo je režiserjev, s katerimi delam, tistih in takšnih, ki imajo dovolj poguma, da delajo z mano,” reče med smehom in doda, da naj se je taki kar bojijo. Nič nima proti.

In ja, v Srbiji, “revni deželi, ki nima denarja za kulturo”, se počuti svobodno. “Kako? Ker sem se tako odločila! Vem, obstajajo različna merila, a mislim, da je svoboda stvar osebne odločitve. In vprašanje poguma.”

MAKSIMILJANA IPAVEC

Mirjana Karanović: “Enako pomembno kot to, s kom delaš, je tudi, s kom ne delaš.”Tomaž Primožič/Fpa