Svoj uspeh vidi v - sreči

“Izrekam ti sožalje, ker se boš moral ukvarjati z mano,” je Sergio Tavčar napol hudomušno izrekel v telefonsko slušalko, ko sem ga poklical v sosednjo stavbo, kjer domuje TV Koper-Capodistria.

Spoznal sem ga, ko me je kot najstnika sredi osemdesetih let začel privlačiti radijski medij. Takrat je ob meji mlado in staro poslušalo zasebni radio Opčine, kjer je Sergio skupaj z bratom Lorisom sodeloval pri prenosih košarkarskih tekem Jadrana. Čeprav je slovenščina njegov materni jezik, mu je beseda veliko bolje tekla v italijanskih prenosih.

Kot otroka ga je oče vozil na nogometne tekme, a bolj ga je privlačila košarka, ki so jo v njegovem otroštvu nekateri imeli za bolj damski šport. Sergio je košarkarsko tekmo prvič videl pri stricu. Prek televizijskega sprejemnika, kar je bil za tiste čase kar velik privilegij. Leta 1960 je gledal tekmo med Jugoslavijo in Bolgarijo. Pritegnila sta ga metanje žoge na koš in domačnost. In priimek Daneu. Na Opčinah, kjer Sergio živi, je to pogost priimek, pa še sosed je bil Daneu. Seveda ne Ivo Daneu (tistega je namreč mali Sergio občudoval prek zaslona), ki še vedno pooseblja prve zlate čase jugoslovanske in slovenske košarke.

Košarka ga je pri 16. letih pritegnila v dvorano, kjer pa je na igrišču vztrajal le malo časa, bori dve leti. Ugotovil je, da igrišče ni zanj in da se bolje znajde v vlogi trenerja. Pri openskem Poletu je vzgojil nekaj generacij fantov, bil pa je tudi med pobudniki prvega projekta športnega združevanja med Slovenci v Italiji, združene košarkarske ekipe Jadran, ki obstaja še danes. Z ambicijami je treniral tja do začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja, potem pa le še, kot sam pravi, na rekreativni bazi. Moške košarke na Opčinah aktivno ne gojijo več, čeprav gre za enega večjih krajev, ki ga množično naseljujejo Slovenci. “Nekaj se sicer še dela z mladimi,” pravi Sergio, “toda v obup me spravlja, da pri društvu Polet ni pravega posluha za košarko. Tudi zato, ker imata v Jadranu vidno vlogo dva Openca: Saša Malalan in Peter Franco.”

Svoj poklic moraš imeti rad

Tri mesece pred uradno ustanovitvijo TV Koper je tam že začel delati in postal njen prvi športni reporter. Prvega televizijskega prenosa se spomni, kakor bi bil včeraj: “Konec februarja 1971 je bilo v svetovno prvenstvo v hokeju, prenašal sem tekmo Jugoslavija : Avstrija. Na malem ekranu je bolj kot ne snežilo, in ker nam ni uspelo dobiti postav ekip, sem poznal le ime vratarja gostov. Takrat sem v pol ure opravil srednjo šolo reporterstva.”

Sredi sedemdesetih let je nehal šteti prenose. To so bila pionirska leta koprske televizije in štiriperesne deteljice komentatorjev, ki so jo poleg njega sestavljali še Bruno Petrali, Ferdi Vidmar in Sandro Vidrih. Neprimerljivo obdobje z današnjimi časi, ko imaš informacijo na dlani že na vsakem koraku. Pred 44 leti je imel reporter na voljo le majhen zaslon, bolj slabo sliko in malo informacij s prizorišča. Pa še te so pretežno prihajale prek slušalk, ko je sledil prenosu ljubljanskega ali kakega drugega komentatorja JRT. “Predvsem moraš svoj poklic imeti rad. O športnem novinarstvu sem sanjal kot otrok. Ko sem v zanosu, kljub klasičnim težavam s podatki, komentiral finale pokala košarkarskih državnih prvakov 8. aprila 1971 med Ignisom in CSKA-jem, sem dokončno ugotovil, da sem primeren za to delo.”

Duhovit, inteligenten, briljanten ...

Lep del Italije je v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja obračal antene, da bi se jim pokazala slika z napisom Koper-Capodistria. Mama RAI je svojim odjemalcem še predvajala črno-bele slike, ko je mala postaja izza železne zavese (takšno je bilo italijansko pojmovanje TV KC) gledalce na škornju že opijala z barvami, s pomanjkljivo oblečenimi tovarišicami (hm, gospodičnami) in ... s športnimi prenosi. V soboto popoldne ob 17. uri je bil na vrsti prenos tekem jugoslovanskega košarkarskega prvenstva, ki je bilo brez Američanov, tujcev in denarja, a kakovostno najmočnejše na stari celini. In Sergio Tavčar. Njegove prenose so označevali za duhovite, inteligentne in briljantne.

Berlusconijevo obdobje v Kopru med letoma 1987 in 1990, ko je postaja z okrepljeno ekipo, poslano iz Milana, dnevno oddajala 24 ur športnih dogodkov, je bilo zadnje zlato obdobje koprske televizije. Tavčar je tvoril košarkarski komentatorski par z Američanom Danom Petersonom. V ušesih še vedno marsikomu odzvanja njegova reklama za čaje in pa znameniti stavek z ameriškim naglasom nekaj minut pred koncem že odločenih tekem: “Mamma butta la pasta, qui e tutto finito, torniamo presto a casa (mama, vrzi pašto v lonec, tu je vsega konec, prihajamo domov).” A bolj priljubljen med gledalci je bil Tavčar. Na EP v košarki v Zagrebu leta 1989 je med italijanskimi navijači v Domu sportova doživljal prave ovacije, postavljali so mu celo transparente s hvalnicami. Česar Peterson, ki ga je vedno in povsod spremljala osebna tajnica, ni najbolje sprejel. Ko je vlogo športne postaje Berlusconijevega Fininvesta po prekinitvi sodelovanja s Koprom prevzela postaja Tele+, so tam Tavčarju ponudili službo. “Z njimi sem nekaj časa honorarno sodeloval,” se spominja. “V Kopru sem se dobro počutil, ampak zadnji trenutek sem se odločil, da bi odšel, seveda za res višjo plačo, ker sem se želel materialno preskrbeti za starost. Prijatelji, ki so poznali razmere, so mi svetovali, naj bom previden v zahtevah. Sam se jim nisem imel kaj dokazovati. Ne vem, morda so mislili, da se jim bom kar vrgel v objem in jih prosil. Povedal sem znesek, rekli so, da se bomo slišali. Nikoli me niso poklicali.”

Pohvalne besede je za sodobno košarko le našel. In to leta 2006 v našem časniku, ko so na svetovnem prvenstvu ZDA ostale brez finala, v katerem je Španija brez najboljšega igralca nadigrala Grčijo. “Zmagala je košarka! Pravzaprav ni pomembno, da mi sistem igre, ki ga goji Španija, ni prav pri srcu. Je namreč filozofsko na drugi strani brega od tistega, kar so igrali Jugoslovani. Važno je le, da so Španci točno vedeli, kaj hočejo, in prilagodili igro svojim in nasprotnikovim sposobnostim. Igrali so naravnost navdušujočo obrambo. Tisto, kar so Španci pokazali v obrambi v prvih 15 minutah finala, je treba posneti in predvajati na vseh trenerskih tečajih po svetu. V njej vsak igralec zaseda v vsakem trenutku točno določeno mesto, zapira prodore, skoke, neusmiljeno podvaja na bočni črti ... In vse to brez svojega najboljšega igralca. Vrhunsko, česa takega v vsej svoji karieri še nisem videl. In videlo se je, kako Španci uživajo. Kako vsi dihajo drug z drugim, kako je skupina razposajenih fantov, ki je pred sedmimi leti osvojila svetovno mladinsko prvenstvo, dozorela v vrhunske, a hkrati še vedno skromne in delavne igralce,” je zapisal.

Najpomembnejša je bistrost

Športni novinarji, ki bi menda vnaprej morali poznati zmagovalca tekme, vedno znova slišimo butasto vprašanje: “Kdo bo zmagal? Pa ti bi že moral vedeti, saj se ukvarjaš s tem!” Sergio Tavčar nanj imenitno odgovarja: “Kako naj vem! Če bi vedel, bi na hitro obogatel pri športnih stavah. Na tako vprašanje bi moral vsak razumen človek odgovoriti: Če bo ekipa A igrala tako, kot je doslej, če se bodo igralci držali discipline, kot so se je doslej, če bodo tako zadevali kot doslej, potem je povsem možno, da bodo zmagali. Kar je - v bistvu neumen odgovor. To je tako, kot da bi rekli: kadar dežuje, je čisto možno, da je po tleh mokro. Kdo bo zmagal? Boljši od obeh!”

Pred skoraj petimi leti je izdal knjigo v italijanščini La Jugoslavia, il basket e un telecronista, v kateri obuja spomine na zlato obdobje jugoslovanske košarke. Kritičen je do sodobne košarke, ligo NBA naravnost prezira. Enkrat jo je nič kaj galantno označil za gojišče borne in primitivne košarke. “Kdaj se je igrala najboljša košarka? Verjetno je to odvisno od osebnega pogleda na svet. V začetku sedemdesetih let se je začel velik preskok, tekaški, v tehniki, v telesni pripravi. Najboljša je bila jugoslovanska generacija, ki je malo igrala skupaj. Jaz ji pravim generacija, ki ni igrala. Petrović, Kukoć, Paspalj, Radja, Danilović in drugi s konca osemdesetih let zaradi propada Jugoslavije niso mogli pokazati svojega znanja. Potem je tragično umrl Dražen Petrović. Prepričan sem, da bi, če bi jim bila usoda mila, na OI leta 1996 v Atlanti premagali ZDA brez Michaela Jordana, ki je bil nedvomno najpopolnejši igralec v zgodovini. Navijal sem za Larryja Birda. Res je počasi tekel in malo skakal, ampak je bil izjemno bister košarkar. In bistrost je zame v vsakem športu najpomembnejša stvar.”

Znano je, da so za Tavčarja najboljši igralci iz bivše SFRJ bili Krešimir Čosić, Mirza Delibašić in Dražen Petrović. Njihovega naslednika vidi v Mariu Hezonji, mladem Hrvatu v dresu Barcelone. Danes so po Tavčarjevem mnenju košarkarji bolj roboti kot igralci.

Noče se še upokojiti

Leta 2006 je Sergio Tavčar prejel Bloudkovo priznanje za življenjsko delo in prispevek k razvoju in popularizaciji košarke. Ob dopolnjenem 65-letu mu je njegov delodajalec, RTV Slovenija, podelil nagrado za življenjsko delo. Ki je v bistvu napoved odhoda v penzijo. “Upam, da ne,” pravi. “Ko dobiš tako priznanje, se ne počutiš več prav mladega. Da ne bo pomote, priznanje mi veliko pomeni. Nočem pa v pokoj, pa tudi nimam še dovolj delovne dobe. K sreči. Ampak pri nas nikoli ne veš. Manjka samo še, da mi postavijo nagrobni spomenik, sem rekel direktorju centra.”

Skrivnost svoje uspešne reporterske kariere vidi v - sreči: “Imel sem veliko srečo, da sem delal na TV Koper. Komentiral sem jugoslovanski šport v italijanščini. Pri nas so redki razumeli jezik, zato me niso omejevali pri delu in so me pustili pri miru.”

ROK MAVER