“Svojci se redko odločijo za uničenje zapuščine”

Vseh del iz zajetnega opusa dr. Mihaela Glavana, slavista in germanista, ki je doktoriral iz bibliotekarstva starejšega rokopisnega gradiva, tukajle ne gre naštevati, zadostovalo jih bo nekaj iz zadnje petletke: za natis je pripravil knjigo dnevniških zapisov Lojzeta KovačičaZrele reči, izdano pri Študentski založbi, in med platnice prav tako spravil dnevniško pisanje Janeza Menarta; knjigo je izdala Celjska Mohorjeva družba, a je bila na željo pesnikovih svojcev že nekaj dni po izidu umaknjena iz prodaje. Pri Mladinski knjigi je v zbirki Album izšla njegova monografija Romanje s Trubarjem, z Alešem Bergerjem je v isti zbirki izdal Zlato knjigo Simona Gregorčiča in pred nekaj dnevi z Borisom Paternujem še Edvardu Kocbeku posvečen Mesec s kolobarjem. Pred kratkim je pri Goriški knjižnici Franceta Bevka izšla Glavanova knjižica Popotovanje z Gregorčičem: med nebom in zemljo, nekakšen vodnik po poteh Goriškega slavčka, v katerem se pesnikova biografija prepleta s poezijo in slikovnim gradivom.

> Pred petimi leti ste v Kopru na predstavitvi Zlate knjige Simona Gregorčiča dejali, da boste kmalu izdali monografijo z razglednicami iz druge svetovne vojne, na katerih so Gasparijeve in Vavpotičeve slike pospremljene z Gregorčičevimi stihi.

“Res je, to je zelo zanimivo tako s kulturnozgodovinskega in dokumentarnega kakor s siceršnjega vidika. Tudi vojaška zgodovina se ukvarja s tem. Veliko časa mi je vzelo, da sem ugotovil, koliko sploh je takšnih kartic z Gregorčičevo podobo ali z njegovimi verzi ...”

> ... ali z obojim ...

“... ali z obojim in še s kakšnimi dodatki. Izkazalo se je, da jih je med vojno v treh letih nastalo triintrideset.”

> So vse ohranjene?

“Vse. Zanimivo pa je, da niti en zbiralec v Sloveniji nima čisto vseh. Tistemu, ki jih ima največ, manjka ena sama.”

> Od kod je zbiralec?

“Iz Ljubljane. Te kartice so ena najatraktivnejših zbirateljskih zadev. Gradivo, vezano na prvo svetovno vojno, je nasploh zelo privlačno: ljudje zbirajo ostanke orožja, knjige, kartice, pisma, zemljevide, predmete ... Pregledati sem moral vse časnike iz tistega časa, saj so kartice izhajale pri različnih. Narejene so bile v dobrodelne namene, za družine padlih vojakov, otroke, sirote in tako naprej. Zanimive so tudi, ker so jih tiskali v različnih tehnikah in so tudi barvno različne - so tudi po štiri barvne različice istega motiva, tako da je težava tudi zbiranje teh. V spremni besedi je vse pojasnjeno. To bo zelo prijetna zbirka ...”

> Knjiga je torej že izdelana?

“Je že pripravljena za tisk. Bo nekakšen paketek kartic z natančnim popisom in kratko spremno študijo. Razmišljamo, da bi zadevo izdali v dveh različnih izdajah, v popularni, cenejši in kot darilni paket, lepše oblikovan in bogateje opremljen. Sicer pa bralcem poleg obujanja spomina želimo ponuditi tudi pričevanje o takratnem razpoloženju ljudi. Podpore tem karticam namreč ni izkazala le Primorska, temveč celotna Slovenija. Izhajale so v Ljubljani. Seveda pa so bile najbolj namenjene primorskim ljudem, ki so zaradi fronte najbolj trpeli in bili obenem najbolj povezani z Gregorčičem. Akcija je segala širše, poleg Gregorčiča so bili še drugi motivi, na primer nabožni, ampak naša izdaja se bo nanašala samo na Gregorčiča. Naslovljena bo Gregorčič na fronti. Kartice z njegovimi stihi so krožile med vojaki, pošiljali so jih domov, dekletom, družinam.”

> Kje bo izšel Gregorčič na fronti?

“Prav tako pri Goriški knjižnici Franceta Bevka, najbrž v koprodukciji s še kom. In mogoče se bo zatem našlo še kaj Gregorčičevega, vrednega objave.”

> Ampak pesmi so baje že vse objavljene.

“Drži, poezija je zbrana. Mogoče bi bilo objaviti še kaj pisem in podobnega gradiva. Pri posameznikih se je pozneje še kaj našlo, tako da Gregorčičeva zgodba ni dokončana.”

> Še zdaleč ni dokončana niti Kocbekova. Dr. Andrej Inkret je maja v našem časniku optimistično pripovedoval, da bo Kocbekova Zbrana dela po novem izdajal ZRC SAZU in da imata prvo knjigo dnevnikov tako rekoč že pripravljeno.

“Kocbekov projekt je drugačen, veliko obsežnejši od Gregorčičevega. Gre za enega največjih avtorjev 20. stoletja, o tem ni dvoma. Velik je kot pesnik, kot prozaist in seveda kot prerok, pričevalec, mislec, deloma tudi politik, ki je zelo močno zaznamoval naš čas. In še kar odkrivamo nove reči! Eno njegovih najpomembnejših ustvarjalnih področij je prav dnevniško pisanje. Kar ni slučaj. S Kocbekom se ukvarjam že kakšnih trideset let, zadnjih dvajset intenzivneje ...”

> Trideset let? Torej vse od njegove smrti?

“Tako je.”

> Ste ga tudi osebno poznali?

“Poznal sem ga samo z dveh javnih nastopov, tudi s tistega literarnega večera v Klubu književnikov ob izidu Zbranih pesmi v dveh knjigah leta 1977. Tam so bili še Svetlana Makarovič, Niko Grafenauer, Andrej Inkret in drugi. Nepozaben večer, na katerem je Kocbek nastopal kot nekakšen duhovni mentor mladim pesnikom. Bil je že zelo zadržan, poznala se mu ni samo starost, ampak tudi pešanje, ki so mu botrovali začetki Alzheimerjeve bolezni. Za nas mlade, ki smo imeli komaj nekaj čez dvajset let, je bilo to vseeno posebno doživetje. Sicer pa sem bil premlad, da bi k njemu hodil na obiske ali kaj podobnega, medtem ko je kolega Inkret to počel, ker se je s Kocbekovo poezijo začel ukvarjati že kot študent. Pozneje, v osemdesetih letih, sem od Kocbekove družine sprejel ogromno zapuščino in se vanjo čedalje bolj poglabljal. Zbiral sem tudi gradivo drugih darovalcev, opus je samo rasel in rasel. Zlasti je obsežen njegov dnevnik: to je zanj temeljno pisateljsko delovno področje, kakor je zapisal sam. Pisanje dnevnika je imel za literarno in siceršnjo duhovno delavnico. Bil je izjemno angažiran človek, prepričan, da mora biti pisec, odgovoren mislec in dejaven kristjan neprestano v akciji. On je akciji lepše rekel - dejanje! Do konca se je vedel tako. Prepričan je bil, da ima človek etično dolžnost, ne samo krščansko, ampak tudi širšo, da odgovorno deluje do sočloveka, do svojega naroda, do kulture in do celotnega človeštva. To je lepo videti že v prvem ohranjenem dnevniku iz leta 1932, medtem ko se še dva meseca starejši zapiski žal niso ohranili. Zmeraj je možnost, da se kje najdejo, ampak najbrž majhna. Skratka, Kocbek ohranja duhovno kondicijo in mora pisati vsak dan. In to ne marginalnih stvari, ki se začnejo pojavljati šele v kasnejših letih. V mlajših opisuje predvsem svoja miselna in čustvena stanja, daje vpoglede v okolje - leta 1932 živi v Lyonu, kjer piše, kako živijo Francozi, kaj berejo, kakšne so družinske razmere ... Človek ga je namreč zanimal najprej kot posameznik, zatem kot član družine, s partnerjem, z otroki, s starši, pa še v šoli, na univerzi, v politiki ... Zanimalo ga je tudi slovensko izseljenstvo. V Lyonu je srečal kup Slovencev, med njimi precej Primorcev, zlasti ubogih deklet, ki so bile natakarice, sobarice, kuharice, napol prostitutke, vse mogoče - skratka delavski razred, ki se je selil na vse konce. Bili so seveda tudi intelektualci, študentje in podobni. Kocbek, ki je takrat za sabo že imel diplomo in eno leto profesorskih izkušenj, je v Franciji sistematično poglabljal svoje znanje: poglabljal je znanje francoščine in poznavanje francoske književnosti, blizu so mu bili Mauriac, Gide in drugi moderni avtorji. Brezhibno je obvladal tudi nemščino in spremljal nemško književnost, vse pa zmeraj v povezavi z družbenimi gibanji in s politiko. Takrat je že zelo dobro videl, kako prodira fašizem, kako francoski desničarji občudujejo nemško nacionalsocialistično gibanje in podobno. Z enim pramenom pa je zmeraj spremljal kulturno dogajanje doma.”

> Po katerih kanalih?

“Redno je dobival vse osrednje slovenske revije, Dom in svet, Zvon, Čas, dopisoval si je z Antonom Trstenjakom, s Pinom Mlakarjem, Ruda Jurčec je bil itak v Franciji ... O letu 1932 toliko pripovedujem, ker je tipično in prvo leto njegovega kontinuiranega dnevniškega pisanja. Vse njegove temeljne lastnosti je ohranil do konca.”

> Dnevnik je pisal skoraj pol stoletja, mar ne?

“Seveda, od konca leta 1931 do prvih dni leta 1980. In njegov dnevnik je vseskozi dobro formuliran. Ob njem je imel še beležnice, nekakšne rokovnike, v katere je zapisoval samo drobce, manj tehtne, sprotne.”

> Torej je imel v zavesti, da bodo njegovi dnevniki nekega dne najbrž objavljeni?

“Vsekakor. To je bila zanj prava ustvarjalnost, namenjena objavi. Že sam je objavil dve knjigi medvojnih dnevnikov, so pa tudi drugi dokazi, da je dnevnike nameraval objaviti. Na primer: zapiske iz leta 1932 je intenzivno ponovno prebiral leta 1961. Na robovih je pustil sledove, zapisal datum ...”

> Je tudi kaj popravljal?

“Podčrtoval je. In označeval. Najbrž je nameraval pripraviti še dodatno knjigo, ki bi bila napol esejistična in napol dnevniška, zato si je podčrtoval dele, ki bi jih uporabil tam.”

> Še druga dva književnika sta najbrž imela podobne načrte, pa jima je življenje ušlo iz rok, nakar ste njune dnevniške zapise v knjigo povezali vi: Janez Menart in Lojze Kovačič.

“V tem pogledu so si res sorodni, a je med njimi tudi velika razlika. Tudi Kovačič, ki je Kocbeka izjemno cenil, je svoj dnevnik pisal z literarno ambicijo, imel ga je za niz esejističnih besedil, ki nastajajo sproti, vendar premišljeno, poglobljeno. Govoril je celo, da je to edina prava literatura. Da imajo romani in druge zvrsti načrtovano, premišljeno zgradbo, medtem ko so krvavo resna in prava doživetja literature tista, na katera naletiš sproti in jih sproti tudi zapišeš. V tem pogledu sta si Kovačič in Kocbek zelo blizu. Tudi Menart je dnevnik pisal z namenom objave, ampak bolj kot pripravo. Zapisoval si je gradivo, dogodke, pripovedi, ki so mu jih prinašali drugi, svoje razmisleke o branju knjig in člankov, o politiki ... Za objavo so nekateri deli že dokaj dobro formulirani, nekateri pa ne. Pri knjigi, ki sem jo pripravil, sem opravil strogo redakcijo. Tam je objavljena približno polovica celotnega gradiva. Mnogo je vsakdanjih zapiskov, ki bi jih Menart seveda drugače dopolnil in obdelal.”

> Četudi je bil Dnevnik že nekaj dni po izidu umaknjen iz prodaje, smo ga nekateri vendarle prebrali. Bi se strinjali, da je dragocen portret dobe, v kateri je živel in ustvarjal Menart, portret s podatki, ki jih sicer ne bi poznali? Je pa nekatere očitno zmotilo, da se Menart v zasebnih zapiskih pokaže kot človek iz mesa in krvi. Zna zameriti, se ujeziti ...

“Povedanemu lahko v celoti pritrdim. Mene taka predstavitev pesnika ne moti. Celo nasprotno, zdi se mi, da ga prizemlji, da je Menart predstavljen kot človek, s čimer se moč njegove poezije prav nič ne zmanjšuje. Se pa zmanjšuje mit oziroma idealizirana podoba, ki jo dobimo o pesniku. Imate prav, Menart se je izrazito močno odzival na pragmatični del življenja. Sproti je skušal spremljati politiko, gospodarstvo, tehnologijo, znanost, ni bil pa človek, ki bi reflektiral globlje, filozofske zadeve kakor Kocbek in Kovačič.”

> Bi danes rekli, da je Menartov Dnevnik izšel prezgodaj?

“Ne. O tem sem razmišljal pred objavo. Če bi tako presodil, se ga ne bi lotil. Mislim, da je Menart žal - ali pa tudi ne žal - pesnik, ki je zelo vezan na svoj čas. Nekaj njegovih antologijskih pesmi bo ostalo, ampak dragoceno je prav to, kako se je znal neposredno odzivati na socialna, politična, kulturna in druga vprašanja svojega časa. Užitek je brati njegove epigrame, medtem ko so njegove konstrukcije srednjeveških balad prijetne, zelo spretne, saj je bil imeniten verzni mojster, ampak to je poezija, ki sčasoma izgublja moč in v naslednjih desetletjih najbrž ne bo imela veliko bralcev. V dnevniških zapiskih se Menart obnaša podobno kakor v epigramih: odzove se, se razjezi, naravnost napiše, kaj si misli o Slovencih, o narodu, o ogroženosti, o pritiskih iz Beograda in drugem. To je danes še živo. Presodil sem, da bo čez trideset let dolgočasno ali pa že znano in nezanimivo.”

> Ampak danes je nekomu očitno premočno.

“Mislim, da gre tu samo za družinsko občutljivost, ki jo lahko in moramo spoštovati. Bilo je tudi nekaj javnih odzivov in povečini so govorili, da je treba te zapiske dati med ljudi. Ampak v ožjem, družinskem okolju so občutki lahko drugačni. To spoštujem.”

> Med branjem vaših knjig človek pomisli na dve še nenapisani knjigi, ki bi ju lahko sestavili predvsem vi: pregled tako pozitivnih kakor negativnih sodb o svojih kolegih, ki so jih v dnevniške zapiske beležili naši književniki, in popis najpogostejših slovničnih napak posameznih velikih mojstrov besede.

“To ste dobro opazili. Razmerja v slovenskem literarnem in širšem duhovnem svetu so res zelo prepletena in jih je prek tovrstnih opusov mogoče razbirati. Videti je tudi, kako so ljudje živeli, kako so spreminjali svoje nazore, kako so se prilagajali režimu ali pa se niso. Vsi živimo samo enkrat in v konkretnem času in prostoru, zato je treba prilagajanje razumeti. Zaman so fantazije, da bi se moral človek upreti in živeti samo po svojih principih. Nekaj takih poskusov je bilo - Dominik Smole se je na primer alieniral do konca. Razmerja, o katerih govorite, bodo postopoma vsekakor prišla na dan. Tukaj so namreč še drugi, prav tako zelo zanimivi dnevniki. Recimo zapiski Dušana Pirjevca.”

> Kaj se godi z njimi?

“Nekaj jih je že sam objavil, ostali so še v rokopisu.”

> Bodo uzrli objavo?

“Mislim, da bodo. Vse te stvari prej ali slej morajo priti na površje, saj so dokumenti bivanja nekega naroda, njegove ustvarjalnosti, načina življenja. Mogoče manjkajo še nekateri zapisi ljudi, ki so živeli zunaj Slovenije, na primer v Južni Ameriki, v emigraciji.”

> Veste tudi za kakšne dnevnike, ki jih pokojnikovi svojci ali znanci nočejo izročiti?

“Baje je precej reči uničila soproga Jožeta Udoviča, enega naših največjih in hkrati najbolj alieniranih ustvarjalcev. Iz kulturne srenje se je čisto umaknil v samoto, še objavljal poezijo, a ni hotel nobenih stikov z drugimi. Njegov dnevnik je baje v precejšnji meri uničen, verjetno tudi po njegovem naročilu. Nekatere reči pa še prihajajo. Na vidiku je na primer gradivo Tarasa Kermaunerja, enega osrednjih mislecev, izjemno plodovitega pisca.”

> Koliko književnikov samih izroči svojo zapuščino že za življenja, kakor na primer Boris Pahor?

“Velika večina. Običajno proti koncu življenja ali pa to zanje po smrti storijo svojci. Z Menartom sva se večkrat pogovarjala, se dogovorila, da bomo njegovo zapuščino shranili v NUK in z njo ravnali dostojno.”

> Je njegova poezija objavljena v celoti?

“Praktično vsa. Nekaj drobcev in nekaj epigramov je še ostalo, mogoče še kakšen kos prevoda. Zapuščina je zdaj v celoti popisana, pripravljena, da se je kdo natančno loti. Še marsikaj Kermaunerjevega ni objavljenega, prav tako se najde še nekaj gradiva v bogati zapuščini Mateja Bora, nekaj malega je ostalo tudi pri Lojzetu Kovačiču, ampak čisto s konca njegovega življenja, zato je komaj čitljivo. Ne vemo, kako je z opusi drugih. Pravkar nam je ušel Tone Pavček, s katerim sem se večkrat pogovarjal o teh rečeh. Vedno sem ga vprašal, kje je njegov dnevnik, a mislim, da ga tako sistematično ni pisal. Se bo pa gotovo nabralo tudi kaj njegovega. Omeniti moram še Cirila Zlobca - njegov opus je obsežen in raznovrsten. Mislim, da bo šlo politično delo v drugo zbirko, medtem ko literarno, publicistično, esejistično že hrani NUK. Žal mi je, da nismo še prišli do celotnega gradiva Jožeta Javorška, ki je veljal za kočljivo osebnost, a je bil odličen pisec, izjemno bister, pronicljiv, iskriv. Njegovo gradivo je žal še zmeraj pri imetnikih. Je pa vendarle veliko dokazov, da ljudje takih stvari ne uničujejo. Zelo redko se zgodi, da se svojci odločijo za uničenje zapuščine. Najizrazitejši primer je Ciril Kosmač, ki je baje izrazil željo, naj njegovega gradiva nikomur ne izročijo, naj ga uničijo ...”

> Tone Pavček je pričal, da mu je na smrtni postelji rekel: “Vse zažgat!”

“Tako je. Ampak na smrtni postelji ljudje pomislijo na marsikaj. V veliki večini take želje niso spoštovane in zato je kulturna dediščina veliko bogatejša, kakor bi bila sicer.”

> Slovnične napake velikih mojstrov besede - takisto zanimiva tema, mar ne?

“Je. Jezikovna podoba je posebno vprašanje, s katerim se ukvarja nekakšna podstroka, tekstna kritika. Veljajo določena pravila. Zelo jasno in pošteno morajo biti označeni vsi posegi v besedilo. Redakcija sme biti opravljena samo na ravni pravopisne, mogoče še oblikoslovne ravni. Besedila lahko nekoliko popraviš in posodobiš, ob tem pa moraš pri prepisu ohraniti prvo, avtentično verzijo. Rokopis moraš razbrati, dešifrirati in ga najprej prepisati z vsemi napakami, podčrtavami, opombami in drugim vred. Nikoli ni dopustno povzemanje zapisanega z lastnimi besedami, prav tako se običajno ne posega v časovni slog. Vzemiva za primer Kocbeka. Njegovi prvi dnevniki so danes stari osemdeset let in v njih je časovni slog zelo razviden: iz samih pravopisnih norm, iz vplivov hrvaščine in srbščine, francoščine in nemščine ... To mora ostati. Zlasti moramo biti izjemno pošteni, če gre za resno, objektivno izdajo besedila, kakršna je uveljavljena v Zbranih delih.”

> Bo Kocbekov dnevnik po novem izhajal v takšni zbirki?

“V takšni, tekstnokritični izdaji. Po desetletnih pomislekih, ali dnevniki sploh sodijo v Zbrana dela, smo prišli do odločitve, da tako dobro formulirana in tehtna besedila zaslužijo vstop v ta opus. Najprej bomo objavili njegove povsem neznane predvojne dnevnike, potem do konca esejistični opus, nazadnje pa še preostale povojne dnevnike, vse do konca življenja.”

> Pred dvajsetimi leti ste v predgovoru k prvi knjigi njegovega dnevnika zapisali, da takšno delo terja “vsaj osnovno ubranost z avtorjevim duhovnim in vrednostnim svetom”.

“To je res. Naj dobim ne vem kakšne ponudbe, se ne morem lotiti česarkoli. Če ti nekaj ni duhovno blizu, je delo prisiljeno, nenaravno in najbrž tudi manj strokovno, manj uspešno. Daleč najbližji mi je Kocbek, ki ga po več desetletjih prodiranja vse bliže dejansko čutim, zelo težko pa bi se lotil, na primer, Kermaunerja.”

> Posebno poglavje je najbrž tudi čitljivost rokopisov.

“Pri vsakem, tako srednjeveškem kakor mlajšem, je prva naloga natančno razbiranje. V devetdesetih odstotkih ni težavno, v kakih desetih pa je pri skoraj vseh avtorjih to motno in težko polje. Kocbek je gotovo med težje berljivimi, o čemer je pisal že Trstenjak, ki je analiziral njegovo pisavo. Sem mu pa skozi leta prišel tako blizu, da so res redke besede, ki jih ne zmorem razvozlati. V dnevniku iz leta 1932, ki bo izšel v začetku prihodnjega leta, sta samo dve, največ tri, pri katerih nisem gotov. Zanimivo je, da je zapletenost pisave prisotna v vseh obdobjih: v mlajših letih je pisal zelo hitro in drobno, na starost pa obratno, počasi, ne več drobno, a s tresočo se roko, ki je črke zlivala drugo v drugo in večkrat ni dokončevala besed. Še najbolj je čitljiv v srednjem obdobju. Huje je pri Kovačiču, ki je pisal impulzivno, neskrbno, nepregledno. Pa še to: četudi Kovačiču nekateri še zdaj očitajo, da je zrasel v nemščini in da nikoli ni dokončno obvladal slovenščine, ni tako. Nianse slovenščine je dobro obvladal, a jih je strašno svobodno obravnaval. Ni bil suženj jezika, vzel si je, kar mu je bilo všeč, raztrgal, premetal ... Njegov odnos do jezika je bil naturen, tudi surov.”

> Vas kaj žalosti, da si ustvarjalci danes pošiljajo SMS sporočila in e-maile, ki jih običajno hitro izbrišejo, zaradi česar bodo vaši nasledniki imeli na voljo čedalje manj gradiva?

“Človek bi si res tako mislil, a se zmeraj skušam spomniti, da nobena reforma v razvoju človeštva ni docela odpravila prejšnje podobe. Ko so začeli tiskati knjige, je po Evropi zavladal strahovit strah, zaklepali so se v samostane, češ da so te črne črke hudičevo delo, ki ne bo obstalo. Podobno se je dogajalo pri pojavu pisalnega stroja, televizije, računalnika ... Mislim, da bodo starejše reči živele še naprej, res pa je, da se spreminjajo. Že imamo zapuščine, v katerih so tudi računalniški printi, kakor se temu grdo reče, ampak so tudi na njih pisci pustili rokopisne posege. Res pa je, da se nekaj zmeraj izgubi. Ne samo da ohranjamo manj pisem, tudi literarni zapisi nastajajo tako, da avtor prvotno verzijo prekrije z novo. V računalniku ostane samo zadnja, končna podoba besedila. Škoda. No, mogoče pa bomo vseeno dobili kaj pozitivnega. Mogoče bodo avtorji začeli beležiti glasovno podobo svojih besedil. S tem bi se vrnili k prvobitnemu, h glasu z vsemi pomanjkljivostmi in zastranitvami. Ali iz tega kaj bo, bomo še videli in slišali.”

ANDRAŽ GOMBAČ

Nekaj knjig iz Glavanove zadnje petletke Andraž Gombač