Svojeglavi poskočnež v preluknjanem tvidu
V njegov nasmešek se je med gube, ki so jih tako zelo očitno zarisali geni Jaggerjevih, nekako prikradla nagajivost Jacka Nicholsona. Sredi koncerta se je razposajeni Chris Jagger namuznil z odra: “Dekleta, prost sem za ples! Le pogumno!” In se je vrtel in skakal, kot bi v njegovem 64-letnem telesu dihal 20-letni mladenič. Iz predsinočnjega sprva zaspanega druženja v restavraciji Hotela Žusterna, kamor je vsaj pol občinstva prišlo zgolj pogledat, kaj ima pokazati brat velikega Micka, je ustvaril pristno, sproščeno zabavo.
Sredin nastop Chrisa Jaggerja in njegove zasedbe Atcha! je bil že četrti pred slovenskim in tretji pred primorskim občinstvom. Leta 2008 je nastopil v ljubljanski Cvetličarni in v portoroškem baru Kanela, lani v okrnjeni zasedbi še enkrat v Kaneli. Tokrat je prišel na povabilo Turističnega društva Žusterna, ki ga poleti ni uspelo priklicati na slavje ob krajevnem prazniku, a se je ljubiteljem bluesa, countryja, folka, rocka in še kakšne zvrsti, ki tvorijo Chrisovo slogovno zmes, oddolžilo s predsinočnjim koncertom. Britanski četverici (Atcho! poleg Jaggerja tvorijo še multiinstrumentalist Charlie Hart, bobnar Malcolm Mortimore in njegov sin, basist Jim Mortimore) je oder segrel domači band Roberta Vatovca s pevko Vivjano.
“Uh, preveč sem pojedel,” je Chris, takoj ko je stopil pred mikrofon, priznal občinstvu in tako že na začetku ustvaril vtis domačnosti in sproščenosti. V takšnem duhu je tudi peljal svoj dve uri trajajoči nastop, med katerim je večkrat stopil z odra, sam poplesaval pred njim, se pritoževal, ker se mu nihče ni želel pridružiti, in ker to ni pomagalo, se je z ribežnikom na prsih sam podal na lov za plesalkami. Med sedečim občinstvom se je nekaj dobrovoljk in dobrovoljcev vendarle opogumilo in se z odlično razpoloženim gostom zavrtelo po plesišču.
To, da se lahko sproščeno druži z običajnimi ljudmi, mlajšemu Jaggerju pomeni več kot slava, za katero ve, da bratovi ne bo nikoli segla niti do gležnjev. O življenju in ustvarjanju v Mickovi senci se je razpisal v besedilu za The Independent, kjer pravi, da mu je bilo to precej let v veliko breme, po 40. letu pa da mu je postalo vseeno. “Če imaš za brata nekoga, kot je Mick Jagger, veš, kaj se bo zgodilo, če izdaš ploščo - vsi bodo tvoje ustvarjanje primerjali z njegovim,” je zapisal. Po drugi strani pa: “Eno prednost pred njim vendarle imam - vedno bom nekaj let mlajši od njega.”
O bratu je tu in tam nanesla beseda tudi v pogovoru za PN nekaj ur pred sredinim koncertom v Žusterni, ki ga je Chris Jagger peljal po svoje. Večino vprašanj je preslišal ali jim s svojo gostobesednostjo preprečil, da bi sploh prišla na dan. Razglabljanje o neki temi je večkrat presekal z vložki izven konteksta. Denimo, med pripovedovanjem o tem, da so z Atcho te dni komaj začeli turnejo in da bodo v prihodnjih tednih gostovali predvsem v Nemčiji:
“Sledilo bo še nekaj špilov v Angliji, nato pa bom moral postoriti še nekaj drugih reči. Pisati moram.”
“Glasbo, ali ...”
“Ne glasbo, prozo.”
“Imate čas tudi za to?”
“Nimam ga, a ga bom moral najti. Veste, da je žajbljev čaj (pil ga je med pogovorom) zelo dober proti prehladu. Močen je, a zelo zdrav. Dobro dene pljučem. Čaj lahko narediš iz česar koli, povsod dobiš zelišča.”
Na dolgo in široko se je razgovoril o svoji ljubezni do vsega, kar je staro, in o tem, kako ljudje danes preveč trošimo. “Poglejte tale moj suknjič iz tvida. Pred leti sem ga kupil v trgovini z rabljenimi oblačili. Danes te nov stane kakih 350 evrov, a star je prav tako dober kot nov. Tega bi sicer moral zakrpati (pokaže na raztrgan žep), drugače pa je še dober, tudi za deževno vreme. Rad imam takšne stvari, ki so skoraj brezčasne. Všeč so mi tudi stare kitare, a v trgovinah jih težko dobiš, tam ti hočejo prodati nove. Novih kitar ne maram preveč. Tako zelo nove so ...”
O Chrisovih dejavnostih pred obdobjem Atche! internet pove, da je bil svojčas tudi novinar in modni oblikovalec. Ko smo ga povprašali o tem, je zamahnil z roko. “Eh, nisem kaj prida novinar, tisto z oblikovanjem pa je bilo bolj po nesreči, zaradi tiste jakne, ki smo jo naredili za Jimija Hendrixa. V njej je fotografiran na naslovnici albuma Electric Ladyland, danes pa je razstavljena v newyorškem Hard Rock Caffeju. V resnici to ni bilo moje delo, dal sem le idejo. Kup oblačil s to jakno vred smo prinesli Hendrixu. Potem ko smo nekaj ur skupaj pili čaj in kadili džointe, smo ga vprašali, kaj s temi oblačili. Vprašal je, koliko hočemo zanje, mi pa njega, kateri kos želi, in je rekel, da bo kupil kar vse. To je bilo zelo v slogu 60. let. Takrat nikomur ni bilo zares mar za denar ali prestiž. Glavno je bilo, da si kul.”
Prav zaradi takratne težnje po “biti kul”, je dejal Chris, danes nima “niti ene jebene fotografije s Hendrixom”. “Takrat smo menili, da ni kul imeti fotografijo z znano osebnostjo. Ker če bi vprašal za fotografijo in avtogram, bi to pomenilo, da si njegov oboževalec, in če si oboževalec, ne moreš biti hkrati prijatelj,” je pojasnil in nato v svojem slogu, brez pravega razloga, dodal: “Moj brat sovraži dajanje avtogramov. Pravi, v čem je smisel, kaj boš z avtogramom.”
Na vprašanje, ali si kdaj beli glavo s tem, zakaj ljudje prihajajo na njegove koncerte - zaradi njegove glasbe ali zaradi njegovega slavnega priimka, pa je odgovoril: “Mislim, da ni pomembno, zakaj. Enkrat ko pridejo, se morajo odločiti, ali sem jim všeč ali ne. Tudi s tem, da je med mojim občinstvom veliko oboževalcev Rolling Stonesov, ni nič narobe. Večina ljudi je uvidevnih, od mene ne pričakujejo, da bom igral glasbo Stonesov. Edina njihova pesem, ki jo kdaj zaigram, je Dead Flowers. Če s tem osrečim ljudi, ni nič narobe, kajne? Ne maram pa tistih, ki so preveč obsedeni s Stonesi in z mojim bratom. Gojijo pravi kult osebnosti. To je žalostno, saj takšni ljudje nimajo svojega mišljenja.” Po kratkem premoru je dejal: “Pravijo, da ni dobro osebno spoznati svojih herojev. Če ti je na primer všeč Bob Dylan, poslušaj njegove plošče. Če bi ga spoznal, bi verjetno bil zelo razočaran. No, zdaj pa moram na vajo,” je samosvoje čudaško končal pogovor in odkorakal.
ILONA DOLENC
