T. Piketty: Ne z revolucijo, nad neenakost s svetovnim davkom

Da bi razumeli delo in raziskovanje francoskega ekonomista Thomasa Pikettyja, v bistvu ni treba brati Balzaca. Ali Jane Austen. V roke lahko vzamete tudi svetovno literaturo novejšega datuma. Bélo Illésa, ki v Karpatski rapsodiji v opisu revne četrti Budimpešte v začetku 20. stoletja zapiše: “Taki stanujejo tam, ki veliko delajo in slabo živijo.”

Ali prelistate slovenske socialne realiste. Vorančeve Samorastnike, na primer. V Boju na požiralniku berete: “Dihurjevi so se borili rod za rodom z lakotno, rdečo zemljo, tešili njen glad z gnojem, parali ji nedrja, razbijali grude njenega čela, odpirali žile njenega osrčja in mašili žrela požiralnikov z odpadki, prhovino in kamenjem. Vse zastonj! Zemlja je ostala vedno enako nenasitna in požrešna, hlastno je goltala gnoj in ga brez sledu posrkavala kakor znoj njihovih rok in čel.”

In nekako slutite, da beseda ne teče zgolj o literaturi, pač pa o podrobnem popisu družbene ureditve, o različnih ekonomskih položajih ljudi različnih družbenih slojev in o ekonomski urejenosti družbe.

Ujeti literaturo v polje ekonomije in jo uporabiti za dokazovanje ekonomskih izsledkov in teorij, je gotovo svojevrsten in edinstven pristop, ki se ga je kdaj koli poslužil kakšen (resen in priznan) ekonomist.

V zgodovino

Thomas Piketty, do izdaje knjige Kapital v 21. stoletju, manj znani francoski ekonomist, profesor ekonomije na ekonomski fakulteti v Parizu, po njej pa nov ekonomski zvezdnik svetovnega formata, svoja ekonomska dognanja o neenakosti pri razporeditvi bogastva po svetu prikazuje tudi skozi prizmo književnosti v 19. stoletju, pa tudi skozi zgodovino in sociologijo. Matematično, družboslovno in humanistično podkovani avtor je namreč prepričan, da je družbena neenakost, ki je središče njegovega zanimanja, prepomembno vprašanje, “da bi ga prepustili zgolj ekonomistom, sociologom, zgodovinarjem ali različnim filozofom. Zadeva namreč vse ljudi - in še dobro, da je tako”.

In če je razporeditev bogastva danes eno izmed bistvenih vprašanj družbe, skuša Piketty odgovoriti na vprašanja, kaj v resnici vemo o dolgoročnem gibanju razporeditve bogastva: “Ali dinamika kopičenja zasebnega kapitala res neizogibno vodi v čedalje večjo koncentracijo bogastva in oblasti v rokah peščice ljudi, kot je v 19. stoletju menil Marx? Ali pa sile rasti, konkurence in tehničnega napredka, ki skrbijo za ravnovesje, same po sebi vodijo k zmanjšanju neenakosti in ubrani stabilizaciji na poznejših stopnjah razvoja, kot je menil Kuznets v 20. stoletju? Kaj zares vemo o gibanju razporeditve dohodkov in premoženja od 18. stoletja - in kakšne nauke nam lahko ponudi za 21. stoletje.”

Prav zato se Piketty v svojem delu, ki temelji na petnajstletnem raziskovanju, loti zgodovinskih sprememb v koncentraciji prihodkov in kapitala ter oriše evolucijo neenakosti pri razporeditvi bogastva v svetu od začetka industrijske revolucije do današnjih dni. Za prikaz tega trenda sega več kot 300 let v preteklost in v 20 držav.

Bogati bogatijo, revni so še revnejši

Osnovna Pikettyjeva teza je z analizo odnosov med kapitalom in delom pokazati, kako dobiček od kapitala narašča hitreje od dobička od dela, kar vodi do vse večje družbene neenakosti, ker peščica bogatih bolj bogati, večina revnih pa je še revnejša. Pikettyjevi izsledki o dinamiki razporeditve dohodkov in premoženja od 18. stoletja do danes kažejo, da kapitalizem v zadnjih 300 letih (z vmesno prekinitvijo zaradi obeh svetovnih vojn) torej rojeva naraščajočo družbeno neenakost. Razlog za to pa temelji na dejstvu, da donos na kapital - pri čemer kot kapital razume vse tisto, kar prinaša denar od premoženja in ne od dela (vložki v delnice, nepremičnine ...) - raste hitreje od prihodkov od dela.

Kdor torej želi investirati v kapital, mora imeti denar. In če se pri tem zanaša le na lasten prihodek, ne bo mogel nikoli doseči bogastva ljudi, ki so že bogati. “Ta neenakost izraža temeljno logično protislovje. Podjetniki se sčasoma neizogibno preobrazijo v rentnike in čedalje močneje obvladujejo tiste, katerih edina lastnina je njihovo delo. Ko je kapital ustvarjen, se začne množiti sam od sebe, hitreje od produkcije. Preteklost začne požirati prihodnost,” zapiše Piketty.

Avtor Kapitala v 21. stoletju skozi delo razlaga, kakšen je bil odnos med delom in kapitalom v času belle epoque, tako imenovane zlate dobe, ki je trajala od konca francosko-pruske vojne 1871 do začetka 1. svetovne vojne leta 1914. Tedaj je bila povprečna stopnja donosa na kapital približno petodstotna, povprečna stopnja gospodarske rasti pa je dosegla okvirno poldrugi odstotek, kar kaže na dejstvo, da je donos na kapital rasel veliko hitreje kot dohodek od dela. Nenehna akumulacija donosa na kapital skozi daljše obdobje je pripeljala do velike neenakosti - bogateli so že bogati, ki so zaslužek ponovno investirali, njihovo bogastvo in dohodki pa so naraščala hitreje od gospodarstva.

Tako je z več kot polovico celotnega kapitala v Evropi razpolagala približno desetina vseh prebivalcev (v ZDA so razpolagali celo s 70 odstotki kapitala). Zgostitev bogastva je bila še bolj vidna v samem vrhu socialne piramide, saj je zgolj odstotek evropskega prebivalstva razpolagal s četrtino vsega kapitala (v ZDA pa kar s 35 odstotki).

Naprej v preteklost

Ena izmed poglavitnih Pikettyjevih ugotovitev je, da se danes znova vračamo v belle epoque. Če se je razcep med revnimi in bogatimi zožil v obdobju med obema svetovnima vojnama, ker so bogati zaradi vojn ostali brez bogastva, pa tudi politika je morala v večji meri upoštevati socialno politiko, kar je vodilo do prerazporeditve premoženja, se je to obdobje zaključilo v 80. letih prejšnjega stoletja. Tedaj so bogati znova začeli bogateti - tudi na račun novih ekonomskih politik tedanjega ameriškega predsednika Ronalda Reagana in ekonomskim politikama in britanske premierke Margaret Thatcher.

Ta trend pa se nadaljuje tudi danes. Tudi zato Piketty v svojem delu zapiše: “Hudo se motimo, če mislimo, da se iz raziskave premoženja v 19. stoletju danes nimamo več česa naučiti.” In se sprašuje: “V čem se je sestava kapitala zares preobrazila od 18. stoletja do danes? Če odmislimo najočitnejše spremembe konkretnih pojavnih oblik - rezanci očeta Goriota so postali tablični računalniki Steva Jobsa, naložbe na Antilih 19. stoletja pa investicije na Kitajskem in v Južni Afriki 21. stoletja -, ni sestava kapitala v svojem jedru še vedno enaka? Kapital ni nikoli spokojen; vedno je (vsaj na začetku) tvegan, podjetniški; ko se začne brezmejno akumulirati, pa se najpogosteje preobrazi v rento - to je navsezadnje njegov smisel, njegov logični smoter. Od kod torej nedoločni občutek, da so družbene neenakosti v naši sodobni družbi vendarle drugačne od tistih v času Jane Austen in Balzaca?”

Rešitev je v progresivni obdavčitvi

Dejstvo poglavitne Pikettyjeve teze, da je zasebni donos kapitala lahko trajno višji od stopnje rasti dohodka in proizvoda, utegne imeti zelo zaskrbljujoče posledice za dolgoročno dinamiko bogastva, tudi na svetovni ravni. Zato avtor knjige predlaga rešitev. Še zdaleč ne takšno, kot jo je v svojem Kapitalu predlagal Marx, ki je rezultat neskončne akumulacije in koncentracije kapitala videl v revoluciji in uporu delavcev.

Po Pikettyjevem mnenju se izhod iz vse večje neenakosti ne kaže niti v obliki spodbujanja gospodarske rasti (ki naj bi jo dvigovali tako, da vlagamo v znanje, izobraževanje in tehnologije, ki ne onesnažujejo okolja). Piketty namreč zapiše, da zgodovinske izkušnje kažejo, da 4 do 5-odstotno rast doživljajo zgolj države, ki dohitevajo druge (denimo, Evropa po koncu druge svetovne vojne do leta 1975 ali Kitajska in države v razvoju danes). V državah, ki so že na vrhuncu tehnološkega razvoja (kamor bo prej ali slej prilezel ves svet), pa stopnja rasti - ne glede na politiko države - ne more preseči poldrugega odstotka, ugotavlja Piketty.

Rešitve tudi ne vidi v močni obdavčitvi donosa kapitala, saj bi s tem “lahko zadušili motor akumulacije in rast še dodatno znižali. Podjetniki se ne bi več utegnili preobraziti v rentnike, ker podjetnikov ne bi več bilo”, razmišlja avtor.

Rešitev je po njegovem mnenju uvedba progresivnega davka na zasebni kapital. Denimo, oblikovati davčne lestvice, ki bi tiste z manjšimi premoženji obdavčile manj, tisti z višjimi pa več in bi, denimo, premoženja, vredna več sto milijonov ali celo milijard evrov obdavčile po pet ali desetodstotni stopnji na leto. Da bi se izognili begu kapitala, bi morala biti uvedba progresivnega davka na premoženje globalna, saj sta za to rešitev - zapiše Piketty - potrebna zelo razvito mednarodno sodelovanje in regionalno politično združevanje. “Žal se zdi precej verjetneje, da se bodo v praksi uveljavili veliko skromnejši in bolj neučinkoviti postopki - denimo najrazličnejše oblike nacionalističnega in protekcionističnega zapiranja vase,” ocenjuje Piketty.

V Sloveniji majhna neenakost

Knjiga Kapital v 21. stoletju je - po pričakovanjih - požela tako vrsto pozitivnih odzivov kot tudi kritik. Nekateri kritiki so mnenja, da tudi današnji superbogataši prihajajo do svojega bogastva z delom in ne zgolj z dedovanjem. (Čeprav Piketty v knjigi opozarja tudi na radikalno novost - rast superplač). Kakor koli že, pa ima knjiga velik vpliv tako na politiko, ekonomiste kot bralce.

Zagotovo tudi slovenske, ki se s težavami, ki jih avtor opisuje, ne spopadajo nič drugače kot ves ostali svet. Slovenski ekonomist Jože P. Damijan je sicer pred časom opozoril, da “Pikettyja v slovenskih razmerah sploh ne moremo najti. Dohodkovna neenakost je v Sloveniji najmanjša med vsemi državami OECD. Manjša je celo od skandinavskih držav. Dohodkovne neenakosti torej pri nas praktično ne poznamo in smo v tem smislu ena najbolj egalitarnih družb na svetu”.

Skoraj 750 strani obsegajoča knjiga Kapital v 21. stoletju avtorja Thomasa Pikettyja je s prevodom v slovenščino našla pot tudi med slovenske bralce. Knjigo je v prevodu Vesne Velkovrh Bukilica izdala Mladinska knjiga, njena cena je 39,96 evra. Knjiga je sprva izšla v Franciji, po njenem izidu v angleščini pa je bila več mesecev velika prodajna uspešnica. To je sicer zelo nenavadno za ekonomsko delo na več kot 700 straneh z grafikoni, preglednicami, matematičnimi formulami in enačbami. A kot so zapisali pri Mladinski knjigi, je napisana v berljivem in razumljivem jeziku. Bralca pa pritegne tudi s tem, da ekonomsko snov prikazuje še skozi očala zgodovine, sociologije in književnosti. Francoski ekonomist Thomas Piketty se sicer od doktorata pri svojih 22 letih ukvarja z distribucijo bogastva in neenakosti. Avtor knjige sicer zanika, da bi bil Karl Marx 21. stoletja, saj sam že v uvodu knjige zapiše, da “sem cepljen proti umsko leni, dogovorni protikapitalistični retoriki, ki se včasih zdi kratko malo slepa za temeljni zgodovinski poraz komunizma in se prepogosto niti ne potrudi poiskati potrebnih intelektualnih sredstev, da bi ga presegla”. Avtor si želi le socialno pravično in demokratično pravno državo, zato upa, da bo evropski model socialne države preživel.

V svojem blogu pa je nedavno objavil, da je že poleti zapisal, “da glede 'prave' porazdelitve dohodkov ne smete vprašati nas, ekonomistov, pač pa je to politično vprašanje oziroma vprašanje družbenih razmerij v vsaki posamezni družbi. Nobene teorije ni, ki bi vam znala povedati, kako se mora ustvarjeno na podlagi objektivnih dejstev 'pravilno' porazdeliti med tiste, ki so ga ustvarili. Ekonomisti lahko, kot je zdaj Piketty, zgolj povemo, kaj se s to porazdelitvijo dogaja skozi čas in kakšne posledice ima to na dolgoročno gospodarsko in politično stabilnost. Piketty je pokazal, da lahko zgolj takšna dolgoročna, zgodovinska analiza da pravi odgovor na to, kaj se v gospodarstvu in družbi dejansko dogaja. Politiki pa morajo dati odgovore na to, ali je to prav ter politično in družbeno vzdržno”.

TINA M. VALENČIČ

Thomas Piketty