“Ta čas ni naklonjen prijetnim in pridnim”
Svet se zanje zdaj vrti samo še okrog nove, druge plošče Ritual, ki bo uradno izšla 17. januarja. Nekdanja srednješolska skupina Fear Of Flying se je leta 2009 ob imenski in zvočni prelevitvi v bend White Lies z albumom To Lose My Life zavihtela na vrh britanskih lestvic. A kot pravi naš sogovornik Charles Cave, avtor skladb in basist zasedbe, si zvezdništva in blišča niso nikoli želeli. Veliko več jim pomeni priznavanje in spoštovanje njihovega dela - glasbe.
A do priznanja je trnova pot. Pevec in kitarist Harry McVeigh (1988), basist, avtor glasbe in besedil Charles Cave (1987) ter bobnar Jack Lawrence-Brown (1988), ki so bili že kot najstniki oklicani za up britanskega indie rocka, so s prvencem, prodanim v več kot milijon izvodih, treščili tudi ob ostre kritike in številne primerjave s skupinami, od Joy Division do sodobnikov Editors. A te so jim očitno bolj pomagale, kot potrle. Na intervjuje pred nastopom v Centru urbane kulture Kino Šiška so zaradi zamude letala prišli skoraj uro kasneje, naš pogovor s Charlesom pa je do trenutka, ko so nam sporočili, da je že čas za srečanje z oboževalkami, trajal natančno 11 minut in 43 sekund.
>Prosim, pomagajte mi, da takoj izločiva najpogostejša in najmanj prijetna vprašanja. Imava zelo malo časa …
“Rad imam vprašanja, ki mi jih doslej še niso postavili. Če bi bil v vlogi tistega, ki bi moral spraševati glasbeno skupino, bi najbrž spraševal … Kaj pa vem. Karkoli o njih. Ni vam treba skrbeti, bom odgovoril na kakršnokoli vprašanje.”
>Kdo od vas je bil pri petnajstih letih oboževalec Erice Jong?
(Vprašujoč pogled)
>Sprašujem zaradi imena vaše prve skupine Fear of Flying (Strah pred letenjem)?
“Oh, ne. Aha, zdaj razumem. Na pisateljico ste mislili. Ne, ne vem, od kod je prišlo tisto ime. Nismo kakšni posebni feministi.”
>Se spominjate trenutka, ko ste se odločili, da si želite spremembe? Da želite ustvarjati precej drugačno glasbo, kot ste jo pod prejšnjim imenom?
“Tak čas je gotovo obstajal, seveda pa vam ne morem povedati natančnega datuma, ko se je to zgodilo. Najbrž je bilo to takrat, ko so vsi naši prijatelji zapuščali London, ker so odhajali študirat drugam. Mi pa smo ustanovili skupino, ker smo želeli igrati na njihovih zabavah. Nastopali smo za prijatelje, ki pa so vsi odhajali. Začeli smo se spraševati, zaradi koga sploh delamo glasbo, in ugotovili, da bi jo morali predvsem zaradi nas samih. Naenkrat smo začeli resneje jemati glasbo, spremenili smo ime in vse začeli znova.”
>Kako ste občutili obdobje, v katerem je plošča osvajala vrhove angleških lestvic, a obenem doživela tudi nekaj izjemno razdiralnih kritik?
“Krasno, da ste to navedli na tak način, saj nas vsi sprašujejo, kako je biti številka ena. Samo ob tem dejstvu pravzaprav ne občutim ničesar in prav tako mi kritika sama po sebi ne pomeni prav nič. Ampak ko to dvoje združiš, čutiš, da si na nek način kontroverzen, da je javno mnenje razdeljeno. To je močan občutek. Zares sem vzhičen, ko vidim, da v enem časopisu pišejo krasne reči o nas, v drugem pa nas sovražijo. Takrat čutim, da smo udarni. Da gremo nekaterim na živce, obenem pa druge osrečujemo. Saj bi bilo lepo, če bi vsi govorili le lepe reči o nas, ampak v tem času je tako veliko glasbe in umetnosti nasploh, da moraš biti nekoliko kontroverzen. Ta čas res ni naklonjen prijetnim in pridnim.”
>Ali ste se torej, ko ste začeli pisati o smrti, za to odločili zaradi pričakovanega učinka kontroverznosti ?
“Ne, niti ne. Ko ustvarjamo, ne razmišljamo o takih stvareh. Razmišljamo o nas samih, o vsem, kar nas v tistem trenutku zanima, tudi o našem zvoku. Seveda smo si vedno želeli ustvarjati glasbo, ki bi najbolje predstavljala, kdo v resnici smo, z vsemi glasbenimi vplivi in upi, kako bi želeli na koncu zveneti. Ampak v resnici, ko ustvarjamo glasbo, zelo malo razmišljamo o čem drugem. Takrat je pomembna le glasba.”
>Ampak vi pišete tudi besedila in imate zelo znan glasbeni priimek.
“Ja, to je res. (smeh)
>Čeprav z Nickom Caveom nista v sorodu je obema tema smrti blizu. V pesmi Death opisujete občutek smrti, v Unfinished Business ugotovite, da ste mrtvi, v E.S.T. nameravate narediti samomor ... Ste svojce posebej pripravljali na temačnost plošče, naslovljene ime To Lose My Life (Izgubiti svoje življenje)?
“Ne. Moji starši, denimo, imajo radi različne zvrsti umetnosti. Hodijo v kino, na koncerte, v gledališče in razumejo, da biti ustvarjalec pomeni predvsem neomejeno izražanje sebe. Mislim, da bi se jim zdelo bedasto, če bi pisal o svojem zajtrku ali čem podobno banalnem. Mislim, da so zadovoljni, ko nas vidijo, kako ustvarjamo čustveno glasbo o stvareh, ki so nam pri srcu. Zanje je tako v redu.”
>Čeprav ste velikokrat zatrjevali, da se ne obremenjujete s kritiki, ki vas radi primerjajo z različnimi skupinami, se sprašujem, ali vam kdaj tovrstne primerjave tudi laskajo?Ali kdaj zvenijo kot svojevrstna pohvala?
“Vedno gre za pohvalo, saj nas še nikoli niso primerjali z nekakovostnimi skupinami. Nekajkrat so nas primerjali s Tears for Fears in Talk Talk, ki ju imamo zelo radi. To je bilo dobro.”
>O primerjavah sem se pred časom pogovarjala tudi s Tomom Smithom, pevcem skupine Editors, s katero vas največkrat primerjajo in ki je šla skozi podoben proces primerjanja z drugimi bendi. Dejal je, da bodo vse primerjave odpadle, ko boste izdali četrti album. Nekje sem zasledila misel, da se nameravate primerjav otresti že z drugim albumom. Drži?
“Ne, mi ničesar ne nameravamo. Mi smo samo vznemirjeni, da ustvarjamo glasbo in pozitivno vzhičeni smo bili tudi med ustvarjanjem skladb za novo ploščo. Tu ni bilo nobene zavestne intencije. Zdelo se nam je povsem normalno in samoumevno, da bomo v primerjavi s prvo ploščo naredili nekaj povsem drugačnega. Saj sta od takrat minili že dve leti. Celo oblačimo se v drugačna oblačila, kot smo se pred dvema letoma ... Veliko smo spremenili.”
>Opazili smo, da se naenkrat na fotografijah pojavljate v suknjičih!
“Ko delaš, se je primerno oblačiti kot profesionalec. Saj to je tudi služba. Moj oče se lepo obleče, ko gre v službo. Morda bi radi, da bi ljudje, ko bi nas videli, začutili, da jemljemo naš posel zelo resno. Zato smo tudi resno oblečeni.”
>Kaj vse se je v zadnjih dveh letih, odkar ste White Lies osvojili najprej britanske in nato pa še svetovne odre, spremenilo v vašem življenju?
“Imam svoje stanovanje, živim torej na svojem in ne več pri starših, kar je lepo, čeprav to tudi pomeni, da nimam tako dobre hrane, kakor sem jo imel doma. Ogromno se je spremenilo. Veliko potujemo, spoznavamo mnoge različne ljudi, ampak mi smo še vedno najboljši prijatelji. Še vedno smo si zelo, zelo blizu. Imamo različne vplive, radi imamo različno glasbo, gledamo različne filme ... No, najbrž se za vsakega posameznika v dveh letih marsikaj spremeni. Najbrž bi podobno odgovorili tudi vi, če bi vas vprašal isto.”
>Ste pred nastopi še vedno vznemirjeni ali se je tudi to spremenilo?
“Ne, ni se, ker sta vsako prizorišče in vsako občinstvo drugačna. Glasba, ki jo ustvarjamo, in skladbe, ko jih izvajamo v živo, so precej nepredvidljive. Ni prav enostavno. Zato sem vedno nekoliko napet, kar je dobro. Nikoli ne grem na oder z mislijo, da lahko vse brez kančka dvoma odigram do popolnosti. Vedno pomislim: upam, da ne bom zajebal. Zame je to pomembno, ker mi omogoča, da so možgani vedno v pogonu. Odgovor je torej ne, vedno sem vzhičen pred nastopom. Na nek način bi občutek lahko primerjal z drogo, pri čemer ne gre le za vpliv občinstva, temveč predvsem za izziv. Postaneš odvisen od tega, da skušaš biti z vsakim nastopom boljši. Zato se v skupini pojavi nejevolja, če se kdo zmoti. Če slišim Harryjevo ali Jackovo napako, pomislim: grrr ... To je tudi moj šov in zdaj je tu napaka! Če pa jo sam zakrivim, je še huje, ker je tu še občutek krivde, da sem pokvaril njihov šov. Vedno je torej prisoten izziv biti čim boljši.”
> Izziv je bila tudi plošča Ritual, ki jo boste slovenskemu občinstvu, pred katerim nastopate prvič, precej pogumno predstavili nocoj. Vsebina je tokrat nekoliko vedrejša. Nekaj je celo religije, saj ste prav vi nekaj časa preživeli v Tibetu. Je občinstvo pripravljeno na tak odmerek novosti?
“Na novi plošči je veliko novega. Pri ustvarjanju smo bili neprimerno bolj prepričani vase, veliko bolj strastni pri nekaterih precej melanholičnih vsebinah in tematiziranju intenzivnih občutkov, kompleksnih pojmov, s katerimi se srečujemo vse življenje, kot sta denimo religija in ljubezen. Zdaj je iz skladb slišati, da vemo, kaj želimo, da vemo, o čem pojemo, o čem govorimo. Pri prvi plošči je bilo veliko dvomov in precej nervoze. Tudi ko smo igrali, smo se počutili precej negotove. Ko zdaj igramo nove skladbe, čutimo, da jih obvladamo. Sramotno je, da nismo prišli prej k vam, ampak trenutno se za nas vrti vse okrog nove plošče - moramo jo igrati in nenazadnje skladbe vaditi. Mislim, da bo ljudem všeč.”
> Je vsebina novih pesmi bolj družbeno angažirana?
“Preprosto mislim, da so skladbe boljše. Ljudje, ki so bili pred našimi zadnjimi nastopi v skrbeh, ker igramo toliko novih skladb, so nam že po prvem poslušanju dejali, da se jim zdijo boljše od starih. Bili so zelo vzhičeni. Nocoj bomo zaigrali skladbo, ki smo jo prvič pred dobrim tednom v Londonu. Imenuje se The Power And The Glory. Takrat smo bili zelo zaskrbljeni, kako jo bomo zaigrali, ampak na koncu se je izkazalo, da je med vsemi novimi skladbami še najbolje izpadla. Upam, da bo tako tudi nocoj.”
MAJA PERTIČ GOMBAČ
