“Ta čas ni naklonjen prijetnim in pridnim”
Svet se zanje zdaj vrti samo še okrog nove, druge plošče Ritual, ki bo uradno izšla 17. januarja. Nekdanja srednješolska skupina Fear Of Flying se je leta 2009 ob imenski in zvočni prelevitvi v bend White Lies z albumom To Lose My Life zavihtela na vrh britanskih lestvic. A kot pravi naš sogovornik Charles Cave, avtor skladb in basist zasedbe, si zvezdništva in blišča niso nikoli želeli. Veliko več jim pomeni priznavanje in spoštovanje njihovega dela - glasbe.
A do priznanja je trnova pot. Pevec in kitarist Harry McVeigh (1988), basist, avtor glasbe in besedil Charles Cave (1987) ter bobnar Jack Lawrence-Brown (1988), ki so bili že kot najstniki oklicani za up britanskega indie rocka, so s prvencem, prodanim v več kot milijon izvodih, treščili tudi ob ostre kritike in številne primerjave s skupinami, od Joy Division do sodobnikov Editors. A te so jim očitno bolj pomagale, kot potrle. Na intervjuje pred nastopom v Centru urbane kulture Kino Šiška so zaradi zamude letala prišli skoraj uro kasneje, naš pogovor s Charlesom pa je do trenutka, ko so nam sporočili, da je že čas za srečanje z oboževalkami, trajal natančno 11 minut in 43 sekund.
>Prosim, pomagajte mi, da takoj izločiva najpogostejša in najmanj prijetna vprašanja. Imava zelo malo časa …
“Rad imam vprašanja, ki mi jih doslej še niso postavili. Če bi bil v vlogi tistega, ki bi moral spraševati glasbeno skupino, bi najbrž spraševal … Kaj pa vem. Karkoli o njih. Ni vam treba skrbeti, bom odgovoril na kakršnokoli vprašanje.”
>Kdo od vas je bil pri petnajstih letih oboževalec Erice Jong?
(Vprašujoč pogled)
>Sprašujem zaradi imena vaše prve skupine Fear of Flying (Strah pred letenjem)?
“Oh, ne. Aha, zdaj razumem. Na pisateljico ste mislili. Ne, ne vem, od kod je prišlo tisto ime. Nismo kakšni posebni feministi.”
>Se spominjate trenutka, ko ste se odločili, da si želite spremembe? Da želite ustvarjati precej drugačno glasbo, kot ste jo pod prejšnjim imenom?
“Tak čas je gotovo obstajal, seveda pa vam ne morem povedati natančnega datuma, ko se je to zgodilo. Najbrž je bilo to takrat, ko so vsi naši prijatelji zapuščali London, ker so odhajali študirat drugam. Mi pa smo ustanovili skupino, ker smo želeli igrati na njihovih zabavah. Nastopali smo za prijatelje, ki pa so vsi odhajali. Začeli smo se spraševati, zaradi koga sploh delamo glasbo, in ugotovili, da bi jo morali predvsem zaradi nas samih. Naenkrat smo začeli resneje jemati glasbo, spremenili smo ime in vse začeli znova.”
MAJA PERTIČ GOMBAČ
Celoten pogovor objavljamo v prilogi 7. val petkove tiskane izdaje Primorskih novic.