Tam doli, kjer duh trči ob kost

Odkod prihaja neobičajno dolg naslov, njeni pozorni sledilci vedo že vse od albuma West. Ko so ga februarja 2007 odvili in iz njega potegnili cede, so uzrli stihe, natisnjene na ovitek, stihe, podpisane z imenom pevkinega očeta Millerja Williamsa (1930), uglednega ameriškega pesnika, žal najbolj znanega po tem, da je leta 1997 recitiral na drugi predsedniški inavguraciji Billa Clintona. V stihih, ki jih je hči že tedaj pritihotapila na ovoj svojega albuma, je belobradec bistroumno zgostil napetost med duhovnim in telesnim v človekovem drobovju: “Ne veš, kakšne vojne divjajo tam doli, kjer duh trči ob kost.”

Zdajle jo slišimo v celoti, okleščeno pesem, ki jo Lucinda na novem albumu uvodoma prepeva v prav takšnem, do srži obtesanem aranžmaju, sama z akustično kitaro: v pesmi Compassion z očetovimi stihi poslušalca spodbuja k sočutju do vseh, na katere bo naletel v življenju, pa četudi se bodo nekateri tega otepali.

Lep, ganljiv in plemenit uvod v nov album, pevkin enajsti studijski in prvi dvojni, seveda če odmislimo koncertnega Live @ the Filmore iz leta 2005. Tokrat ni nameravala izdati tako razkošne zbirke, sploh ne, a nekega dne je v studiu na lepem spoznala, da je s tovarišijo posnela dovolj robe za tri albume. Hudiča, se je počohala po glavi, kaj bi, če je tako, pa izdajmo dvojni album! Ko imaš svojo založbo, si to lahko privoščiš, kajneda? In za mikrofon lahko povabiš, kogar ti srce poželi, si je rekla in skupaj zbobnala več gostujočih glasbenikov. Mojstra za ritem, bobnar Pete Thomas in basist Davey Faragher, pa sta prišla kar iz benda njenega prijatelja Elvisa Costella.

Lucinda ne mara, da producenti preveč šarijo po njenih pesmi, ni ji všeč, ko skladbo h koncu namesto glasbenikov prižene kar tonski tehnik, ki z gumbom postopoma znižuje glasnost vse do mrtvaške tišine. Ker ji takle “fade out” prav nič ne diši, je zdaj kot producentka - ob njej sta podpisana še mož in menedžer Tom Overby ter kitarist Greg Leisz - svojim pesmim dopustila, da se razbohotijo, električnim kitaram pa, da se v miru pogovorijo in medse povabijo še orgle, klavir in druge prijatelje. Tako veličasten preplet rocka, bluesa, countryja in soula bo resda teže pririnil na radijske postaje, a Lucinda se na to že od nekdaj gladko požvižga.

Marsikdaj ji ni bilo lahko, neozdravljivi perfekcionistki, ki se je na strmi poti često odrekla blišču uspeha, da bi le ne oblatila ali celo ranila svoje muze. Dolgo se je bala celo, da ji škoduje že s svojim glasom omejenega razpona. Tudi drugi, poznavalci, “ljudje iz biznisa”, so ji priznavali, da piše čudovite pesmi, a kaj ko jih ne zmore enako lepo zapeti. To bolje počnejo drugi, so ji prigovarjali, že tako negotovi, dvomov prepolni kantavtorici. Drezali so jo, tudi ko je že prejela svoj prvi grammy. Poglej, so ji šepetali, tvoja Passionate kisses jih je prepričala v izvedbi Mary Chapin Carpenter, torej nagrada vendarle ni čisto tvoja, mar ne?

Precej več samozavesti ji je vlil uspeh odličnega Car wheels on a gravel road (1998), ki ji je, 45-letni dami z mnogimi brazgotinami, med drugim prinesel težko prigaran grammy za najboljši sodobni folk album.

Čedalje bolj je verjela, da je dobra. In tudi glas se je naučila uporabljati - se začela učiti, bi vskočila ona, ki se priduša, da šele zadnje čase resnično uživa v igri s svojimi glasilkami in raziskuje, kaj vse zmorejo. Na začetku poti je bila tiha miška, zdajle pa je divja mačka, ki se preteguje, mijavka in prha, s svojim silovitim, po robovih že popokanim glasom priteguje nove in nove poslušalce, kajpada take, ki ne koprnijo po sterilnih, skrbno zlikanih in po istem kalupu izdelanih popevkaricah.

Lucinda nemalokrat prav uživaško razteguje tudi svoj louisianski, južnjaški naglas. In dobro ve, kdaj morda njen glas udariti in kdaj se zlomiti. Najučinkovitejši je, ko se ujame z vsebino pesmi, ko že sam izpoveduje, torej kadar - bi dejal naš dr. Boris A. Novak - zven pomeni in pomen zveni. Denimo v novi When I look at the world, kjer pevka - ali njen lirski subjekt, bodimo natančni! - našteva, kaj vse je prestala v življenju: bila je nesrečna, opravljali so jo, ji lagali, jo razočarali, izkoriščali, zaklenili, zlorabljali, prignali so jo čisto na rob, za povrh so jo preganjale še nočne more, skratka, čisto je bila sesuta ... Ko bi ne premogla tako raskavega, razpokanega, razparanega glasu, s katerim se bo čez desetletje ali dve lahko kosala s svojim velikim učiteljem Bobom Dylanom, bi ji poslušalec ne verjel tako zlepa.

Verjame ji tudi, ko v pesmi It's gonna rain godrnja, da je že do grla in čez sita vsega, z blažjim glasom pa jo skozi refren spremlja Jakob Dylan, učiteljev sin.

Hecna reč, nekatere Lucindine pesmi zažarijo, ko jim mojstrica posodi svoj glas, mahoma pa zazvenijo plehko, ko jih preberemo “na suho”, brez glasbe. Tudi zato, ker se Lucinda praviloma ogiba zapletenim metaforam in besednim akrobacijam. Mnogokdaj je v verzu tako gospodarna z besedami, kakor bi bila v žlahti z velikim mojstrom ameriške pesmi, pionirjem countryja Hankom Williamsom, ki je svojo pesem klestil, dokler od nje ni ostala ena sama ljubezen. In bolečina, kajpada, ogromno bolečine.

Pred mrakom, melanholijo in podobnim ne beži niti Lucinda. Prejšnji album Blessed (2011) je zabelila z dokaj neposredno, domala dnevniško izpovednostjo, se na njem poslavljala od znancev in prijateljev, ki so storili samomor ali kar na lepem izdihnili, tokrat pa je temeljiteje zabrisala sledi za sabo. Vendar še zmeraj počne, kar je njena specialiteta - še in še tankočutno prebira niti in nitke, ki čvrsto povezujejo ljudi, povečini kajpada ljubimce, niti in nitke, ki se tu in tam tudi pretrgajo.

Občasno uporabi tudi kak že preizkušen recept. Besedilo nove Wrong number denimoprecej spominja na njeno starejšo Changed the locks. V pesmi, ki jo je posnela leta 1988 in ki jo še zmeraj rada obuja na koncertih, strastno izstreljuje, kaj vse je storila, da bi ubežala svojemu dovčerajšnjemu dedcu: zamenjala je ključavnice na vratih, telefonsko številko, avtomobil ... Pesem je zanimiva že zavoljo zgradbe: šestih kitic niti enkrat samkrat ne prekine refren, ampak ji silovit ritem vliva zgolj sorodna zgradba verzov, obnese pa se tudi povzemanje šestih kitic v sklepni sedmi.

Podobno je pevka letos sestavila sicer počasnejšo, bolj ležerno Wrong number: v kiticah, ki jih prav tako ne pretrga refren, neznani klicateljici po telefonu sprva pojasnjuje, da je poklicala napačno številko, da tamkaj ne bo našla njunega skupnega ljubega - morda pa pevkinega problematičnega brata, kakor se je pred leti izkazalo pri neki drugi Lucindini pesmi, ki so jo vsi takoj - in zmotno - oklicali za ljubezensko. Kakorkoli že, pevka neznanko prepričuje še, da svojega dedca išče v napačnem stanovanju, napačnem motelu, na napačnem hišnem naslovu, v napačnem mestu, v sklepni kitici pa - kakor že leta 1988 - zgosti in povzame prej povedano. Tega ne zna kar vsakdo.

So se pa na novi zbirki znašle tudi manj zanimive, bolj klišejske pesmi. Držati morava skupaj, se potruditi, srček, in se ne odreči vsemu, kar sva družno zgradila, pevka svojemu tipčku prigovarja v Stand right by each other, v takisto poskočni, vendar nekoliko izvirnejši Stowaway in your heart pa se mu, slepa potnica v njegovem srcu, zahvaljuje za vse, kar ji daje.

Lucinda se na novem albumu ne pokloni samo očetu. Kakor je njemu posvetila prvo, uvodno pesem tokratne zbirke, tako na repu albuma kraljuje veliki JJ Cale (1938-2013), utemeljitelj “zvoka Tulse”, mojster minimalistične, tihotne in mehkobne, na prvi posluh krhke in nežne, a sila skrbno izklesane pesmi. Ha, rep albuma je dolg, najdaljši doslej - Calovo klasiko Magnolia Lucinda in njeni štirje tovariši božajo domala deset minut. Ne, niti za sekundico ni predolga!

ANDRAŽ GOMBAČ

Na novem albumu je kantavtorica zbrala kar 20 pesmi, s katerimi poslušalcu ozaljša 103 minute.