Teroristi iz časa komunizma
Oče, tudi sam režiser, mu je dal dva nasveta. “Rekel mi je, naj vedno poskrbim, da bo ekipa vsak dan dobila tri obroke. Drugi nasvet pa je bil, naj se nikdar ne zapletem s producentko filma,” se posmeje Peter Kerekes. Poznamo ga po odmevnem dokumentarnem filmu Kuhati zgodovino, na tržaškem festivalu pa je v torek predstavil svoj novi izdelek Žametni teroristi.
Pozabite na podobe teroristov, ki vam jih že kar nekaj let ponujajo mediji. Vstopite v svet žametnih teroristov iz češkoslovaške komunistične države. Zgodbo o njih v dokumentarnem filmu Žametni teroristi (Velvet terrorists/Zamatoví teroristi) pripoveduje Peter Kerekes skupaj s Pavolom Pekarčíkom in Ivanom Ostrochovskýjem.
Neuspešeni teroristi
“Pravzaprav sem bil k filmu povabljen kot tretji režiser. Pavol je izvedel, da je eden kasnejših protagonistov filma, Fero, skušal ubiti takratnega predsednika. S snemanjem filma o njem je že pričel, ko je ugotovil, da je bil v zaporu s še enim moškim, prav tako obsojenim terorističnega dejanja. To je bil Stano. Ko sem se pridružil filmu, sem dobil še Vladimirja iz Češke,” je Kerekes pojasnil na srečanju v kavarni San Marco v Trstu.
Na Češkoslovaškem je bil terorizma v vseh letih obtožen le še en človek, ki pa pri dokumentarnem filmu ni želel sodelovati. “Vzrok za tako majhno število gre iskati tudi v dogajanju po letu 1968. Politični vrh namreč ni želel ustvarjati junakov,” razmišlja režiser.
Med snemanjem filma niso imeli posebej razdeljenih vlog, skupaj so se odločali o vsaki podrobnosti v filmu: “Ne vem, ali bom nadaljeval z režiranjem v skupini. Šlo je za posebno psihološko igro, saj sta dva navadno potegnila skupaj, eden pa je ostal sam. No, včasih smo se bíli tudi vsi proti vsem. Ni bilo lahko. Žametni teroristi so rezultat dolgih in poglobljenih raziskovanj. Tudi zato je film nastajal tri leta.”
Kaj hudega pa so sploh zagrešili trije teroristi, da so si zaslužili svoje mesto na filmskem platnu, se vpraša človek. Stano je v noči pred 1. majem nameraval razstreliti tribuno, na kateri so sedeli komunistični veljaki. Ampak se je napil in obležal na tleh, kjer ga je našla policija. Pri sebi je imel vrečko, polno razstreliva. V zaporu je preživel pet let.
Fero je načrtoval uboj predsednika Gustáva Husáka. A mu ni uspelo vzpostaviti stika s Cio. Policija je odkrila njegovo orožje in eksplozivna sredstva. V zaporu je preživel štirinajst let.
Vladimir je razstrelil 53 panojev komunistične stranke in z neba spuščal letake. V zaporu je preživel več kot štiri leta.
Naivni in človeški
Antijunaki so daleč od zlobnih teroristov. So posebni, ampak v svojem bistvu naivni ljudje, ugotavlja Kerekes: “Zato so še toliko bolj človeški. Če bi bili profesionalci, o njih ne bi posneli filma, ker bi bil to film o morilcih. To je pomembna razlika. Konec koncev niso nikogar ranili.”
Čeprav so bili neuspešni, je žametnim teroristom vseeno uspelo prispevati k uničenju sistema, ki so ga tako sovražili. “Javnost je vedela zanje. Vodstvo pa se je zavedalo, da obstajajo posamezniki, ki jim lahko škodijo. To je pomembno v vsakem režimu. Po drugi strani so veliko časa preživeli v zaporih, kar jih je zagrenilo. Sanjali so o čisti demokraciji, danes pa so razočarani nad razmerami v novih državah. Demokracija je pač dolgotrajen proces,” pojasni Kerekes.
Režiser, rojen leta 1973, na češkoslovaški komunistični režim gleda precej drugače kakor njegovi protagonisti: “Ko se je Slovaška osamosvojila, sem bil star sedemnajst let. Spominjam se, da o določenih stvareh nismo smeli govoriti. Moj oče je bil televizijski režiser. Spomnim se ga, kako je ob petkih prihajal potrt domov, saj določenih stvari ni mogel posneti. V posnetkih na primer ni smelo biti cerkve. Toplo mi je odsvetoval poklic režiserja. Govoril je, da v tem poklicu ni nobene prihodnosti v državi, kakršna je bila Čehoslovaška.”
Vendar to ne pomeni, da je sedanji sistem dober, poudari režiser. V času komunizma je bilo jasno, kdo je slab in kdo dober, nadaljuje. Če si bil proti komunizmu, si bil za oporečnike dober, če si bil zanj, si bil slab.Zato celo netipični teroristi na preteklost gledajo s kančkom nostalgije: “Mislim, da je to predvsem zato, ker so bili takrat mladi. Borili so se proti komunističnemu režimu. Čeprav so bili v zaporih, čutijo nostalgijo, ker je bilo takrat vse jasno. Jasno je bilo, kdo je kdo. Bilo je kot v vesternih.”
Potrpežljivost in radovednost
Žametni teroristi so dokumentarni film, ki je, podobno kot vsi Kerekesovi dokumentarni filmi, tudi Kuhati zgodovino, posnet tenkočutno. Protagonisti se zdijo skorajda profesionalni igralci, so sproščeni in umirjeni, kakor da se ne bi zavedali prisotnosti kamere. Ta jim sledi v njihovih vsakdanjikih, na strelišče, v bar na pivo, na zmenek in v zavetje doma.
“Prilagodili smo se ritmu ljudi, ki smo jih spremljali. Zame je bila to zelo zanimiva izkušnja. Bilo je skoraj, kakor da bi snemali dokumentarni film o živalih. Pripravili smo zelo zahtevno sceno, postavili vse luči, znotraj tega pa so ljudje počeli, kar so želeli. Potem smo le čakali, da se bo kaj zgodilo,” pojasni Kerekes.
In rezultat? “Presegel je naša pričakovanja. V nekem prizoru stari terorist uči mlado dekle, kako naj prelisiči detektor laži. Snemali smo ga tri ure. Bilo je naporno, potili smo se. V nekem trenutku ga vpraša, ali ima rad dekle, ki jo trenira. On jo zavrne. V tistem trenutku dekle odgovori z neverjetnim izrazom na obrazu. Ni igralke na tem svetu, ki bi lahko tako igrala,” navdušeno pojasnjuje.
Vendar velikokrat stopi še korak dlje. Protagonisti v njegovih filmih igrajo prizore iz preteklosti, kar je še ena vzporednica z dokumentarnim filmom Kuhati zgodovino. “Zelo sem radoveden, nočem le nekaj posneti, ampak hočem nekaj več. Po drugi strani pa sem dokaj sramežljiv. Če začutim, da ljudem ni prijetno, se raje umaknem. Razumeti moraš, kdaj je dovolj. Vendar gre za zelo tanko črto. Ljudje obožujejo igranje. Le ne smeš se bati in jih moraš vprašati. To je podobno, kakor kadar si v kinu in ne veš, ali je pravi čas, da se dotakneš dekleta ali ne,” se smeje Kerekes.
Pričakovali so drugačen film
Žametni teroristi so bili na Slovaškem in Češkem sprejeti z mešanimi občutki. Veliko gledalcev je bilo razočaranih. “Mislim, da je večina pričakovala protikomunistični film. Nekateri so želeli videti zgodovinski dokumentarec, vendar je to prej film o ljubezni,” pravi režiser. Na srečo so bili na Poljskem in na Hrvaškem, kjer so film že predvajali, nad njim navdušeni. Prav tako na festivalu v Berlinu, kjer so Žametni teroristi tudi doživeli svojo mednarodno premiero.
“Slovaško in češko občinstvo ni vajeno sprejeti nekaj, česar ne pričakuje. Jaz pa jih skušam vedno presenetiti,” pravi Kerekes.
Film je na Slovaškem in Češkem sprožil burno razpravo, saj so mnenja o vlogi žametnih teroristov različna. Nekateri menijo, da gre za junake in simbol protikomunističnega boja, spet drugi jih dojemajo kot ljudem nevarne posameznike.
Kljub temu se njihovo življenje ni bistveno spremenilo. “Ko sem Stanu povedal, da je film sprejet na festival v Karlovih Varih in da bo zdaj postal zvezda, mi je rekel, da je on že zvezda, saj ga poznajo vsi v mestu,” pripoveduje režiser. Fero je kandidiral za župana, Vladimir pa ima v lasti del tovarne. “Na stara leta je postal kapitalist,” pripomni Kerekes.
Žametni teroristi so nastali v koprodukciji treh držav, Češke, Slovaške in Hrvaške. Zakaj? “Imeli smo preprosto srečo, in to je to,” skomigne režiser. “Običajno se veliko bolj boriš za denar. Resda smo na sredstva čakali, ampak tokrat je bilo dokaj enostavno.”
To ni film o politiki, ampak o ljudeh, poudarja. Čeprav so po njegovih žilah pretaka slovaška in madžarska kri, je edini kraj, ki mu ostaja zvest, njegovo rodno mesto Košice. Se pa tudi njemu dogaja, da ga zamenjujejo s Slovencem. “Ko včasih vidim, da zamenjajo slovensko in slovaško zastavo, rečem, da to ni moja težava, ker sem v bistvu Madžar. Resnica pa je, da nisem močno navezan na državo. Kadar poslušam slovaškega premierja, se zahvalim bogu, da sem Madžar, kadar pa slišim madžarskega, sem vesel, da sem Slovak.”
PETRA MEZINEC
