Tiskanemu časopisu je vseeno

Učinek novinarskega dela merimo tudi z odzivi javnosti. Napišemo članek in ga v objavimo v upanju, da ne bo spregledan. Ko opozorimo na nek problem in ga nato pristojni odpravijo, vemo, da je naše delo pomembno. To vemo tudi takrat, ko postavimo vprašanje in v odgovor dobimo grožnje ali žaljivke. Nekateri jih izrečejo osebno, drugi v varnem zavetju spletne anonimnosti. V soboto pa je nekdo šel še korak dlje. Naročil je kibernetski napad na Primorske novice, ki so ga nato dobro organizirani napadalci tudi izvedli.

Ko nekdo napade časopis, je skušnjava malodane neustavljiva. Skoraj po inerciji se nam zastavi nekaj med seboj povezanih vprašanj. Kaj smo napisali? Komu smo stopili na žulj? Kdo bi nas rad utišal? Je to samo opozorilo pred stopnjevanjem pritiska?

Iskreno, ne vemo, zakaj smo bili napadeni. Morda razlog sploh ni povezan z našim novinarskim delom. Kibernetski kriminal je že zdavnaj postal industrija in ta praviloma ne goji osebnih zamer. Mogoče pa je vendarle bilo drugače. Morda je nekoga zmotilo nekaj, kar smo objavili. Ne nazadnje so vzporedno z nami napadli tudi spletni portal Necenzurirano, naše vsebine pa se v določeni meri prekrivajo.

Pišemo namreč o spregah politike in denarja, države in občin z zasebnimi podjetji, o sporih in poslih ter o zmagovalcih in poražencih. Sprašujemo ljudi, ki bi včasih raje videli, da jih nihče ničesar ne vpraša - in objavljamo odgovore, ki so včasih neprijetni celo tistim, ki so jih dali, še pogosteje pa tistim, o katerih govorijo. Morda je napad spodbudilo kaj od tega, morda pa ne. Dokler tega ne vemo, bi bilo neodgovorno razglašati, da nas je nekdo hotel utišati zaradi našega dela. Bilo pa bi tudi nekoliko naivno trditi, da ta možnost ne obstaja. Časopise so namreč poskušali utišati že dolgo pred izumom interneta.

Včasih je bilo vse skupaj morda celo bolj transparentno, da ne rečem pošteno. Prišel je policist z odločbo (ali cenzor z rdečim svinčnikom). Zaplenili so naklado, ustavili tiskarske stroje, prepovedali časopis. Če je bila oblast posebno slabe volje, so skupaj s časopisom odstranili še človeka, ki ga je pisal. Si pa vsaj vedel, kdo te je utišal.

Digitalna doba je tudi na tem področju poskrbela za napredek. Danes te lahko nekdo odstrani iz javnosti, ne da bi vedel, kdo je, od kod prihaja in zakaj to počne. Toda med starim in novim načinom cenzure obstaja zanimiva podobnost. Če bi bil namen napada res utišanje, končna tarča ni bila sama spletna stran, ampak bralec. Cilj vsake cenzure je preprečiti pot informacije od tistega, ki jo je odkril, preveril in zapisal, do tistega, ki jo želi izvedeti. In prav tu nastane problem, ki je mnogo večji od Primorskih novic.

Včasih je bilo dovolj preprečiti že izid časopisa, da je nastopil medijski molk. Danes molka praktično ni več. Ko izgine en vir informacij, njegovega prostora ne zasede praznina. Takoj ga zapolni nekaj drugega: Facebook, X, TikTok, blog, vlog ali podkast naključnega vplivneža, fotografija ali video brez konteksta, pogosto pa tudi sporočilo prijatelja, čigar svak pozna človeka, ki je bil tam in zagotovo ve, kaj se je zgodilo. Človeštvo je rešilo problem pomanjkanja informacij tako temeljito, da je ustvarilo nasprotnega. Zdaj jih imamo tako zelo veliko, da so neobvladljive. Zato vprašanje našega časa ni več “kaj se je zgodilo”, ampak “komu naj verjamem, ko mi deset ljudi razlaga, kaj se je zgodilo”.

Tu pride do izraza tisto nekoliko dolgočasno delo, ki mu pravimo novinarstvo. Zanimiva informacija je odlično izhodišče, a sama po sebi ne pomeni veliko. Od vira do končnega bralca se prebija skozi več stopenj skrbnega preverjanja. Najprej je tu sam novinar, ki informacijo navzkrižno preveri ter jo s pomočjo relevantnih sogovornikov postavi v kontekst, ob tem pa nad njegovim delom bdi urednik - pri odmevnejših zadevah pa celoten uredniški odbor. Na koncu tega procesa nastopi še odgovorni urednik, ki zadevo objavi v časopisu in osebno odgovarja za posledice njene objave. V primerjavi s hitrostjo interneta in družbenih omrežij je to skoraj arhaičen način komuniciranja. Tako kot papir.

In prav papir je v naši zgodbi odigral nekoliko ironično vlogo. Medtem ko je bila spletna stran Primorskih novic zaradi napada nedosegljiva in je bilo delo uredništva oteženo, se je približevala ura, ki je v časopisu pomembnejša od vseh drugih: zaključek redakcije. Te ure ne zanima, ali že drugi dan zapored poteka kibernetski napad. Ne zanima je, ali delujeta spletna stran in redakcijski sistem. Ni ji mar za hekerje, strežnike, požare, neurja, migrene ali slabo voljo urednika. Časopis namreč mora v tisk.

In je šel. Naslednje jutro so bile Primorske novice tam, kjer so morale biti - v poštnih nabiralnikih, redkih preostalih trafikah in na mizah naših naročnikov.

V tem je nekaj skoraj komično staromodnega. Že vsaj dve desetletji poslušamo, da bo internet pokopal papir. Da je tiskani časopis tehnološki ostanek nekega drugega časa, nekoliko podoben telefonski govorilnici ali pisalnemu stroju. Morda bo zgodovina temu nekoč celo pritrdila.

Toda v ponedeljek se ni zdelo tako. Digitalni vhod v Primorske novice je bil še vedno oblegan z več kot milijon zahtevki na sekundo, a sveže natisnjenemu časopisu je bilo za to vseeno. Ležal je na mizi in čakal, da ga nekdo odpre, prelista in se s pogledom ustavi tam, kjer se je morda skrival razlog za napad - ali pa zgolj še en dokaz naše poklicne domišljavosti. •