Tita na Sabotinu divje premetavajo
Sinoči, na predvečer dneva zmage nad fašizmom in nacizmom, so na hribih po Primorskem ponovno zažareli napisi Tito. Bakle so že tradicionalno prižgali na Sabotinu, nad Renčami, Branikom in Dekani.
A medtem ko se nekateri še po 69 letih poklanjajo spominu na človeka, ki je vodil osvoboditev tedanje Jugoslavije, drugi odločno nasprotujejo “čaščenju” Josipa Broza Tita, saj v tem vidijo zgolj propagiranje totalitarizma.
Kamniti napis na Sabotinu nad Novo Gorico že dve desetletji tako ali drugače za ene združuje, za druge razdvaja. Včeraj se je kamenje spet kotalilo. Najprej je TITO postaj JJ, sledila je udarniška protiakcija, zvečer so goreče bakle spet izpisale TITO. Ideološkega boja na hribu še dolgo ne bo konec ...
Če bi Solkance in Novogoričane, pa tudi tiste, ki živijo v okolici, vprašali, ali vedo, da tam pod vrhom Sabotina stoji napis TITO, bi nikalno odgovoril komaj kdo. Pa čeprav ga iz doline dolgo s prostim očesom ni bilo videti. Legendarni kamnit napis je vtisnjen v kolektivno zavest Goričanov. Za nekatere v dobrem, za druge v slabem.
FIDO, VSTAJA, JJ ...
Kratek izlet v vse prej kot mirno zgodovino kamnitega napisa, ki ga je bilo mogoče nekoč videti celo na razglednicah Nove Gorice, pokaže, da je TITO tam gori na gori nekako užival mir do osamosvojitve Slovenije. Od sedemdesetih let, ko so napis TITO v delovni akciji na pobudo takratne ZSMS prestavili z italijanske strani, je bil ponos, za katerega je redno skrbela jugoslovanska vojska. Po osamosvojitvi pa se je začel vrtiljak, ki so mu kasneje šaljivci nadeli ime kar Rolling Stones Sabotin Open. Kotalilo se je namreč kamenje. Najprej so pustili, naj napis preraste grmovje, nato ga je skupina mladeničev obnovila, sprožila prijavo na inšpekcijo, čez čas je vse potihnilo in nato izbruhnilo še siloviteje. Če je bilo valjenje kamenja, ki je ob vstopu Slovenije v EU napis iz TITO spremenilo v SLO, dejanje, ki niti najbolj vnetim Titovim zagovornikom ni šlo v nos, pa je leta 2005 zares počilo. Neznanci so namreč napis, ki je medtem spet postal NAŠ TITO, spremenili v NAŠ FIDO. Ki je sicer trajal le en dan, saj je FIDA po bliskoviti akciji spet nadomestil TITO. Odjeknila pa je nacistična zastava s kljukastim križem, ki je zaplapolala na drogu nad napisom; sočasno so se v Gorici pojavili protislovenski grafiti. Vrag je odnesel šalo, duh je ušel iz steklenice. O vojni z napisi so se razpisali časniki v Sloveniji in Italiji, odprla je še ne preživete zgodovinske rane na meji, poglobila delitve tudi na slovenski strani.
Premikanje kamenja na Sabotinu je kasneje za nekatere postal svojevrsten šport, pomešan z ideološkim nabojem. Ko je 8. maja istega leta neformalna Skupina zavednih Primorcev z baklami osvetlila napis v znamenje 60. obletnice zmage nad fašizmom, so v dolini neznanci rezali gume njihovih avtomobilov. Le slabo leto kasneje se je začelo znova. Skrbniki napisa so med premetavanjem kamenja posneli trojico, med njimi tudi takratnega mestnega svetnika in nekdanjega poslanca SDS, Solkanca Iva Hvalico. Aktivisti so napis seveda spet popravili. Maja 2006 pa se je kamenje kotalilo skoraj vsak teden. Preobrazbe napisa so se vrstile s takšno naglico, da jim skoraj ni bilo več moč slediti. Najprej je NAŠ TITO postal NAŠ TIGR, a so ga le kakšen dan kasneje spet spremenili v izvirnik. Nato so nasprotniki napisa ubrali domiselno pot, kako s hriba odstraniti Tita in pri tem razorožiti aktiviste, ki so budno spremljali, da se napisu ne bi kaj zgodilo. Občan iz Rožne Doline je najel zemljišče, na katerem je stal del napisa, zato je na njem lahko kamenje premikal po mili volji.
Tradicionalna baklada, ki jo vsako leto pri napisu pripravlja sekcija Maj '45 in ponavadi pritegne kakih sto ljudi, je bila leta 2009 na robu incidenta. Del zemljišč, na katerih stoji napis, je najemnik ogradil, češ da gre za zasebno lastnino, na katero udeleženci nimajo dostopa. Sploh pa ne z baklami. “Mi smo proti temu, da se postavi napis TITO. Tito je problematična osebnost, ki razdružuje ljudi in je sodelovala v komunističnih pobojih,” je nasprotovanje takrat pojasnil najemnik Matija Perko. Da bo to razbesnilo udeležence, je bilo jasno. Začelo se je prerekanje, po zraku je poletelo kamenje, ko pa so zagovorniki napisa stopili na ograjeno območje, je kazalo, da bo izbruhnil večji pretep. Tudi po zaslugi dveh policistov so se razgrete glave ohladile in je vse skupaj ostalo pri posamičnih vzklikih z obeh strani. Prižgane bakle so kasneje izpisale napis TITO ...
Brez iskric in sporov na bakladi ni šlo niti leto kasneje, ko je skupina nasprotnikov hotela podreti nekaj bakel. Vneli so se besedni dvoboji, a se je vse skupaj na srečo končalo brez hujšega incidenta. Ob lanskih protestih so aktivisti napis spet spremenili, takrat v - VSTAJA. Protestov ne z leve ne z desne ob tem dejanju ni bilo. So se pa ponovili letos aprila, po tem ko so člani Primorskih puntarjev in sekcije Maj '45 na Sabotin spet vrnili napis TITO, ki so ga, ironično, prestavili nekoliko bolj v desno, in napovedali, da bo baklada za 10. obletnico vstopa Slovenije v EU še posebno slovesna. “To je provokacija, hujskaštvo in poveličevanje diktatorja,” se je v javni izjavi oziroma peticiji ob to nemudoma obregnila skupina 71 nasprotnikov. Drama se je nadaljevala včeraj, ko so neznanci spet premikali kamenje in se je TITO spremenil v napis, ki spominja na JJ. Skrbniki napisa pa so v protiakciji kamenje spet začeli prestavljati in zvečer s prižganimi baklami zopet izpisali ... TITO. Nezaceljene ideološke rane rane so znova široko odprte.
Nasprotujejo čaščenju diktatorja na javnem kraju
“Napis smo znova postavili, da bi postal trajen, v spomin zanamcem kot del naše zgodovine. Ohranjevanje napisa je torej ohranjevanje spomina,” poudarja Darko Žnidarčič, pobudnik baklad iz Sekcije maj '45, in opozarja na po njegovem zanimiv paradoks: “Tudi ostanke soške fronte je prerasla vegetacija, vendar se jih ohranja in neguje kot del zgodovine. A to je bila zgodovina tujih držav. Napis TITO pa je del naše zgodovine. Kot vodjo partizanskega gibanja so ga zavezniki priznali za enakopravnega partnerja. Tudi v času Tita so bile strojene krivice, tega ni mogoče zanikati. A če damo na tehtnico pluse in minuse, sem prepričan, da se mu ljudje lahko samo poklonijo in zahvalijo, kar je storil za nas. Brez Tita Primorska ne bi bila slovenska in bi bila za vedno izgubljena.”
“Postavljanje napisa je kretenizem,” odgovarja prvopodpisani pod javno izjavo Luka Lisjak Gabrijelčič, ki je prepričan, da bi morali napis podreti. “Gre za nelegalen poseg v javni prostor in obenem grobo uzurpacijo neke politične osebnosti,” dodaja drugopodpisani Renato Podbersič. Kot pravi, je Tito gotovo naredil tudi kaj dobrega, a je vodil totalitarni režim, ki je odgovoren za stotisoče pobitih in preganjanih. Poudarja, da je ustavno sodišče prav zaradi tega poimenovanje Titove ceste ocenilo za neustavno. Gabrijelčič ga dopolni: “Tudi če odmislimo njegovo zgodovinsko vlogo, je bil Tito diktator. A tudi če pod njegovim režimom ne bi bilo zločinov, je nesprejemljivo, da nekdo v javnem prostoru ostalim vsiljuje svoje simbole. Sabotin pripada vsem, je simbolno pomemben prostor. Treba se je vprašati, ali ima skupina ljudi pravico, da tam postavlja nekaj, kar je žaljivo za neko drugo skupino ljudi? Je kdo vprašal meščane, ali si sploh želijo napisa? To ni spominsko obeležje na zgodovinski dogodek. Napis je bil postavljen na način, kot se je to delalo v totalitarnih režimih. Jasno je, da gre za provokacijo.”
“Vandalsko in necivilizirano dejanje je bilo, ko so spomenik Titu, ki v takšni ali drugačni obliki tam stoji že desetletja, podrli, ne pa to, da ga obnavljamo. Napis ima dolgo tradicijo,” Žnidarčič nasprotno utemeljuje, zakaj ne bodo dopustili, da gre v pozabo. Ne pristaja niti na trditve, da napis razdvaja: “Če koga moti, naj se ozre deset stopinj v desno in usmeri pogled na Sveto goro. Ali pa deset stopinj v levo, kjer sveti italijanska trobojnica, ki številne Slovence lahko zelo prizadene. A je treba biti toleranten. Tudi mene marsikaj moti, a zaradi tega ne preprečujem drugim, da mislijo, kar pač mislijo. Naj pljuvajo po Titu, če jim ni všeč, a naj nam ne preprečujejo, da izrazimo svoje spoštovanje!”
Vsak ima to pravico, to ni sporno, a ne na javnem prostoru, vztrajata Gabrijelčič in Podbersič. “Če lahko kdorkoli postavlja, kar hoče, je enako prav, da lahko tudi tisti, ki se s tem ne strinjamo, naslednji dan to porušimo,” pribija Gabrijelčič. “Kje pa piše, da Italijani jutri ne bodo postavili napisa Duce? To gre lahko do absurda,” dodaja Podbersič.
Ko se človek pogovarja z običajnimi ljudmi, se zdi, da tiste, ki jim je napis blizu, preveva tudi nekakšna nostalgija za časi socializma. “Seveda, pri kom gre tudi za to. Meni se sicer ne kolca po prejšnjem sistemu, spremembe se morajo dogajati. Res pa je, da je bilo takrat poskrbljeno za malega človeka, zdravstvo je delovalo, bile so službe, stanovanjski problemi so se reševali ... Morda je bilo vse skupaj utopično, a ljudje so živeli dobro,” našteva Žnidarčič, ki pa meni, da zagovornike napisa vendarle druži kaj drugega. “Ko se pogovarjam z ljudmi, ugotavljam, da prihajajo predvsem zaradi spomina na zgodovino med letoma 1941 in 1945, ne pa zaradi nostalgije za socializmom. Ker cenijo partizanski boj, ki se je dogajal pod vodstvom Tita. Zato bomo napis še naprej obnavljali, da ohranimo spomin.”
Dekančanov TITO (očitno) ne moti
Medtem ko napis TITO na Goriškem te dni ponovno razvnema strasti, se zdi, da so se prebivalci Dekanov in okoliških krajev - napis nad Dekani je zelo dobro viden tudi s sosednjega hriba, kjer se kot jara kača vlečejo vasi Sv. Anton, Čežarji, Pobegi in Prade - nanj že tako navadili, da ga malodane še opazijo ne več. “Če bi koga tako zelo motil, sem prepričan, da bi že zdavnaj razmetal tiste kamne,” nam je ta teden zaupal eden od Dekančanov.
Da napis TITO ni predmet širših debat med Dekančani, meni tudi predsednik krajevne skupnosti Alfred Štefančič: “Mislim, da so se krajani pač navadili na to, da napis tam je. To je del zgodovine, in z napisom se pri nas v Dekanih ne obremenjujemo preveč. Raje se pogovarjamo o aktualnih zadevah.”
Maj je Titov mesec: 4. maj 1980: dan Titove smrti; 7. maj 1892: v Kumrovcu se je rodil Josip Broz; 25. maj: Titov uradni rojstni dan, v Jugoslaviji znan kot dan mladosti.
Skrivnostni skrbniki
Napis TITO so na pobočju Golega hriba nad Dekani iz kamnov oblikovali že v 60. letih prejšnjega stoletja. “Črke v višino merijo več kot 50 metrov. Spominjam se, da smo še kot mulci hodili z apnom barvat kamne. Enkrat, mislim, da je bilo leta 1974, sem si od očeta sposodil povsem novo škropilnico za trte in jo napolnil z živim apnom, da bi z njim poškropil kamne ... Seveda sem jo pokvaril. Joj, sem jih slišal! Škropilnica je bila namreč tedaj zelo draga. Oče me je hotel ubiti,” se svojih najstniških vragolij v smehu spominja naš drugi sogovornik. Tudi on želi ostati anonimen. “Mah, nočem se mešati v politiko,” zamahne z roko.
V času Titovega življenja so šolarji iz Dekanov in okolice pridno obiskovali napis, po Titovi smrti pa je zanimanje za napis počasi začelo plahneti in kamne je zaraslo rastlinje. V novem tisočletju, sploh pa po vstopu Slovenije v EU, je spomin na Tita očitno spet postal bolj aktualen. “Pred sedmimi leti so napis popolnoma prenovili. Kamne so ob tem premaknili nekoliko bolj v desno, gledano proti Tinjanu, in iz njih oblikovali nekoliko manjše črke, saj so nekateri lastniki tamkajšnjih zemljišč nasprotovali temu, da bi kamni stali na njihovi zemlji. Pa ni bilo lahko, veste, premikati vseh tistih kamnov. Eden od udeležencev akcije mi je dejal, da naj bi jih bilo skoraj za 50 kubikov,” pripoveduje. Ko ga pobaramo, kdo je stal za to akcijo, se samo nasmehne. “Tega pa nihče ne ve.”
Pred nekaj leti so kamnite črke spet pobelili. A ne z apnom, temveč z barvo, kakršno uporabljajo cestarji za talne označbe, ki je bolj obstojna. “Nemudoma so v Dekane prihiteli raznorazni inšpektorji, tudi okoljski, in ugotavljali, ali barva ni morebiti škodljiva zdravju. Pa ni! Če bi bila, ja ne bi z njo risali črt po cestah,” ne more razumeti tretji sogovornik. Ko poskušamo izvedeti, kdo danes skrbi za napis, pa - podobno kot pri vseh drugih, s katerimi smo se pogovarjali - naletimo na enak odgovor: “To je vendar tajno.”
V Dekanih imajo pravzaprav dva napisa TITO. Kamnit je lepo viden na pobočju Golega hriba, drugi pa se “skriva” v vinogradu Borisa Bordona, tik pod kamnitim napisom. Zakaj skriva? Ker se dejansko pokaže le jeseni, ko dozori grozdje. Bordonov oče je namreč pred skoraj 40 leti med trte refoška zasadil tudi sto trt malvazije, in sicer v obliki črk, ki oblikujejo ime Tito. In ko se jeseni listi refoška obarvajo rdeče, se med njimi iz listov trt malvazije izpiše ime nekdanjega maršala. Ki pa ni vidno vsako leto, saj morajo biti vremenski pogoji skorajda idealni. A že kmalu bo TITO med dekanskimi trtami izginil. Bordon namerava namreč izkrčiti vinograd, saj so trte že stare, in namesto refoška raje posaditi malvazijo, ki mu jo, kot pravi, primanjkuje. Napisa TITO pa ne namerava obnavljati. “To je stvar preteklosti. Oče se je tedaj tako odločil, zdaj pa to ni več aktualno,” pojasnjuje. In dodaja, da se ne želi mešati v politiko. Razmišlja pa o tem, da bi morda napis TITO zamenjal z napisom svoje vinske kleti - BORDON, s katerim bi tudi iz zraka promoviral svoje vino.
Raje kot s Titom se ubadajo s sedanjostjo
“Ma kaj je važno, kdo barva tiste kamne. Pustimo preteklost, tam, kjer je, dajmo se raje posvečat aktualnim problemom - brezposelnosti in vse hujši revščini, ne pa da se še vedno vrtimo okrog Tita,” je odločna Dekančanka, ki se nam je pridružila v debati. “Bolj ko bomo vrtali po preteklosti, slabše bo,” je prepričana.
Tudi njena sokrajanka Olga Franca, svetnica v koprskem občinskem svetu in podpredsednica SLS, meni, da se ob vseh problemih, ki nas tarejo, resnično ni vredno ubadati še s Titom in z napisi, ki so mu posvečeni. “Posvetimo se raje tajkunom, ki so nam uničili gospodarstvo in naredili naši državi več škode kot marsikdo, ter poskrbimo, da jih spravimo za zapahe,” je odločna.
Preteklost je preteklost, in osebnosti, kot je Josip Broz Tito, bodo slej ali prej pozabljene, je prepričana Olga Franca. “Generacija naših otrok, rojena po Titovi smrti, še ve ne več, kdo je bil Tito,” pravi. Kdor pa želi častiti Tita, naj ga, dodaja. Sama nima nič proti. Tudi napis nad Dekani, ki ga iz svoje hiše gleda že polna tri desetletja, kar živi v Dekanih, je ne moti. “Če to tistim, ki ga obnavljajo, resnično nekaj pomeni - bodisi zgodovinsko vrednoto bodisi le spomin na našo preteklost - in če to delajo prostovoljno, brez javnega denarja, naj imajo svoje obeležje,” še dodaja. Sama nima najlepših spominov na čase Titove Jugoslavije, zato si tistega obdobja nikakor ne želi nazaj.
Na Primorskem je pet kamnitih napisov TITO, in sicer nad vasjo Dekani, na hribu Kokoška nad Lipico, na hribu Golec nad Branikom, na pobočju Velikega vrha nad Renčami ter na Sabotinu nad Novo Gorico. Največji je tisti na Kokoški, ki je tudi edini navpičen, a je že precej zaraščen.
Še se bo kotalilo
“Tem ljudem, ki postavljajo napis, predlagam, naj si preberejo Jezernikovo knjigo Goli otok. Me zanima, če bodo še razmišljali enako,” se ne strinja Gabrijelčič“Ljudem, ki postavljajo napis Titu, predlagam, naj si preberejo Jezernikovo knjigo Goli otok. Me zanima, ali bodo še razmišljali enako,” v Novi Gorici pravi Gabrijelčič. Za naš časnik je napovedal: “ Vztrajali bomo, napis ne bo ostal!”
In res ni. Včeraj zjutraj, dan po pogovoru, TITA ni bilo več, kamenje pa je izpisalo črki JJ. Zanimivo. Tako je torej videti brisanje ideologije. A brez skrbi, kamenje se bo na Sabotinu še kotalilo. In z njim ideološki spori. Ironično. Na Sabotinu so uredili park miru. A tam je v zadnjem času vse razen miru. Sabotin je pač daleč naokrog vidno zrcalo sodobne Slovenije, kjer še 70 let po drugi svetovni vojni sprava očitno ni mogoča ...
MITJA MARUSSIG
PETRA VIDRIH
