Titanikov sindrom
Nepopravljivo slabega v matematiki me je profesor na gimnaziji vsakič poslal v klop z refrenom “Marko, Marko, kako voziš svojo barko.” Vodenje barke ima simbolen pomen, povezan z usodnimi odločitvami na življenjski poti.
Ni naključje, da so lastniki turistične velikanke Costa Concordia, nasedle ob Ligurski obali, za nesrečo nemudoma obdolžili njenega kapitana. Francesco Schettino, kako si vozil svojo barko? Pa je posredi res samo kapitanova malomarnost?
Kar nekajkrat sem opazoval, kako se takšna turistična velikanka v Benetkah pretika mimo Doževe palače in skozi kanal Giudecca proti novemu terminalu, zgrajenemu na drugem koncu Benetk, na mestu bivšega tovornega pristanišča. Prizor je grotesken, saj je ladja višja od častitljivih beneških palač in slavnih Palladijevih cerkva. Na najvišjih nadstropjih velikanke stoje drobcena človeška bitja in uživajo, umetno povišana nad opevane umetnine “zastarelih časov”. Stvar ni nedolžna, saj so zagovorniki Benetk kot izključno turizmu predanega mesta dosegli, da so dno lagune za prehod ladij velikank poglobili, kar menda posledično vpliva na hudo moteno ekološko ravnovesje Beneške lagune.
Mar občutek, da je človek vzvišen nad naravo, “butastim morjem” in nepotrebnimi čermi, ni eden od vzrokov za bližajoči se ekološki polom?
Iz tega zornega kota gledano, nesreča, imenovana “Costa Concordia”, ni povsem naključna. Občutek, da si vzvišen nad vsemi lepotami narave in kulture, je morda res eden od magnetov, ki tisoče potnikov pritegnejo na krove turističnih križark. Menda je na tovrstnih ladjah celo navada, potnike zabavati tako, da jih popeljejo prav blizu obale, da lahko začutijo veličino svojega človeškega jaza, privzdignjenega nad življenjske tokove narave in sadove kulture, kot je to storil kapitan Coste Concordie. Mar občutek, da je človek vzvišen nad naravo, “butastim morjem” in nepotrebnimi čermi, ni eden od vzrokov za bližajoči se ekološki polom?
Primer Titanik
Povsem razumljivo se te dni pojavlja primerjava s slavnim Titanikom. Ko že govorimo o turistični “velikanki”: tudi Titani so v spominu grške mitologije ohranjeni kot velikani. Tako kot moderne turistične križarke - Costa Concordia je spadala med največje in najsodobneje opremljene turistične ladje - je tudi Titanik veljal za nepotopljivo velikanko, opremljeno z vsem možnim razkošjem. Potopil se je ob trčenju z ledeno goro, ko naj bi z osvojitvijo lovorike najhitrejše ladje na progi med staro in novo celino, svetu dokazal premoč tedanje tehnike nad naravo oceana. Ni pa Titanik zaplul preblizu k obali kot Costa Concordia, temveč preveč na sever, v območje ledenih gora, da bi si skrajšal pot do ameriških obal. Podobnosti namena ne gre spregledati.
V obeh primerih nikakor ni v ospredju zavest o svetosti naravnih ravnotežij ali občutek ljubeče soodgovornosti za krhko življenjsko tkivo planeta. V ospredje se prebijejo drugotni nameni, ki jih sicer ne podcenjujem: veselje do spoznavanja sveta, do brezskrbnega pohajkovanja po naglavnih lepotah Zemlje. Sprašujem pa se, kako si lahko privoščimo brezskrbno brenčanje od cveta do cveta Gajinih vrtov, ko pa vemo, da je obstoj življenja na planetu, ob nepredvidljivih podnebnih spremembah, v smrtni nevarnosti. 2300 ton nafte v trebuhu potapljajoče se velikanke in nevarnost njenega izlitja v živo (!) morje sta zgovoren simbol in dejanska grožnja obenem.
Režiser James Cameron je znal v kultnem filmu “Titanik” odlično pokazati tragiko civilizacije, ki drvi proti komaj zaznavni podvodni čeri. Namesto moraliziranja je alternativo osvetlil z navdihujočo, čeprav tragično ljubezensko zgodbo med revežem Jackom in bogataševo hčerko Rose. Dejansko obstaja polje osebne svobode, znotraj katerega se da preseči nesrečno hitenje civilizacije v smeri zanikanja lastne, človeku in naravi prijazne identitete; v smeri ogrožanja lastnega bivanjskega prostora. Človek je namreč prost, da znotraj sebe, v obnebju svoje meditativne sredine, vzpostavlja etično utemeljene odnose, bodisi do narave, do soljudi ali do bitij drugačne vrste.
Celovita ekologija
Odločilnejši je naslednji korak. Vprašanje je, kako bi se notranji občutek za resnično in sveto v življenju dalo prevesti v vsakdanjo prakso in utelesiti tudi na potovanjih k naravnim in kulturnim dragocenostim Gajinega telesa - kot bi Zemlji rekli antični Grki.
Moje izkušnje izhajajo iz hipijevskih 60-ih let, ko so nastali zametki možnih alternativnih poti v razvoju človeške civilizacije. Sčasoma so se oblikovali v tale izhodišča:
> Človek naj prizna samostojnost vseh drugih bitij in se s tem odreče tendenci polaščanja vsega, kar srečuje v svojem okolju. Umakne naj se iz središča sveta in se kot enakopraven član umesti med druga bitja.
> Človek naj se prikloni pred skrivnostjo narave v sebi in okrog sebe in se nauči dojemati ne samo njene vidne, temveč tudi nevidne razsežnosti. Čas je, da spoznamo večdimenzionalnost narave, Zemlje in človeka.
> Biti resničen, ljubeč in pravičen ni le neka moralna zaveza, temveč največji užitek bivanja, možen na Zemlji.
Na teh osnovah se je v 80-ih letih prejšnjega stoletja razvila nekakšna poglobljena ekologija, pri kateri narava ni obravnavana samo kot “naravno okolje človeka”, temveč kot samostojno bitje s svojo lastno zavestjo. Slednjo je francoski filozof Teilhard de Chardin za razliko od biosfere imenoval “noosfera” - grški izraz za “območje zavesti”. Noosfera je območje elementarne zavesti dreves, gozdov, gora, ljudi in oceanov; končno območje zavesti Zemlje kot celote, imenovane Gaja.
Seveda pri Zemlji nimamo opravka z razumsko zavestjo kot pri človeku, temveč z neštetimi celicami elementarne zavesti, ki vodijo življenjske procese narave. Gre za neko kolektivno, pa vendar natanko diferencirano vrsto zavesti, ki se za zdaj izmika znanstvenemu prijemu. Temelji namreč na celostnem počelu in je zato za razumsko zavest težko dostopna.
Znanstvena dognanja je mogoče nadomestiti z neposredno izkušnjo. Človeku osebna občutljivost v sozvočju z intuicijo omogoča, da nabira izkušnje narave in Zemlje kot bitij druge vrste, s katerimi je moč komunicirati in s tem posledično tudi sodelovati. Odpira se nova pot razvoja civilizacije, ki ne temelji več na obvladovanju narave, temveč na enakopravnem sodelovanju z njeno noosfero in njenimi ustvarjalnimi sposobnostmi. Kar poglejte okrog sebe, koliko čudovitega je že ustvarila! Pri tem pa nikakor ne mislim, da je človek manj ustvarjalen. Odlični partnerji bi lahko bili.
Opažam, da zadnje desetletje ritmično vedno znova prihaja do ekološko-civilizacijskih katastrof, kakršna je brodolom turistične križarke Costa Concordia. Naj spomnim na Černobil, na razlitje nafte v Mehiškem zalivu, na tragedijo na Savi pri Blanci, na smrtonosno sevanje Fokušime in tako naprej. Opozarjajo človeštvo, da stroga ekološka zakonodaja sploh ni najpomembnejši vzvod pri obnavljanju zdravja domačega planeta - če bi jo sploh kdaj uspelo uveljaviti po celem svetu.
Največ pozornosti bo potrebno posvetiti vzrokom, ki so nas pripeljali do usodnih trkov s celovitostjo narave. Vzroki za brodolome so znotraj vsakega izmed nas, čeprav nismo sedeli pri slavnostni večerji v trenutku, ko je Costa Concordia zadela ob čer. Baje je niti ni vrisane na podmorskem zemljevidu pri rimskem pristanišču Civitavecchia. Ali sploh obstaja? Na vsak način pa obstajajo vzroki v novodobni naravnanosti človeške civilizacije, ki so pogojili njen potop.
MARKO POGAČNIK,
kipar, zdravilec zemlje
