“To ni boj za Marka Breclja, ampak za idejo svobode”

Marko Brecelj javnosti ne razkriva svojih kart. V kriznih razmerah ustvarja vtis, da se bo poslovil mirno in prostor predal brez upora. Prav tako je videti, da ga napovedana izselitev navdihuje in je njegovi ustvarjalnosti pisana na kožo. Mobiliziral je različne nevladne mladinske organizacije po Sloveniji, pred dnevi pa na prvi tiskovni konferenci za medije, ki sodi v projekt Zlata doba, navdušeno sprejemal besede podpore. Tam prisotni tako imenovani nosilni hrbti društva so bili manj navdušeni, eden od njih, Samuel Simonovič, pa je pred zbranimi poudaril: “Vsebin, ki se tukaj dogajajo, predvsem ne gre enačiti z Markom Brecljem. Delujoči mladi želimo uresničiti svoj program in svoje želje.”

Župan na cesto ne meče le Brecljevega društva

Teh mladih ni malo: župan iz kluba ne meče samo Breclja in DPZN, pač pa še Društvo peripatetikov Likej, Klub aktivne mladine KaM, dopoldnevni center za brezdomne DBI, mladinske organizacijske in pobudne skupine Panda banda, Nemesis booking, Stoner boner, Jamcoast, HCKP in Alter up, istrsko mladinsko likovno krilo in še koga. Da bi ohranili, kar so ustvarjali, so kolektivi, ki delujejo v MKC-ju, pisali županu in javnosti sporočili, da so soustvarjalci alternativnih dogodkov v MKC-ju in da kluba ne gre enačiti z Markom Brecljem. Želijo si, da bi klub ostal pod vodstvom mladih, ki so že leta vanj vlagali čas in energijo. Zavzemajo se za obstoj alternativne kulture v mestu in regiji.

Kdor MKC-ja ni videl, ga najbolje pozna

Občina je zahtevo za izselitev pospremila z utemeljitvijo, da prostor želi nameniti širšemu krogu mladine. V mestu naj bi manjkalo prostorov za nevladne organizacije, ki se ukvarjajo z mladino in imajo dobre programe.

V občini menijo, da programi, ki jih leta izvajajo v MKC oziroma MKSMC (ime mu je raztegnil DPZN, in sicer z dodajanjem dejavnosti, tako da je danes uradno ime kluba Mladinski, kulturni, socialni, multimedijski in medgeneracijski center), niso več namenjeni mladim. Zato v Gregorčičevi ulici načrtujejo nov center, ki bi ga mladi tudi vodili. Koprski župan Boris Popovič je bil pred dnevi v izjavi za PN še bolj natančen: “Zdaj se tam dogaja vse tisto, česar si ne želim, da bi se dogajalo mojim otrokom. Marko Brecelj že dolgo ni več mlad, zato v mladinskem centru nima več kaj iskati.”

Odzivi na zapiranje MKC-ja so v javnosti sprožili različna čustva. Nekateri spletni komentatorji so napadli Breclja, drugi Popoviča, mnogi kar oba in ju vrgli v isti koš samovolje in diktatorstva. Nekateri tudi zgroženi sporočajo županu, naj za svoje otroke poskrbi sam, “za naše bomo poskrbeli sami. MKC je zakon!”

Splošni vtis je, da ima o MKC-ju največ povedati, kdor vanj ni nikoli niti vstopil. Spletni komentator je denimo pod fotografijo obiskovalcev MKC-ja zapisal: “se vidi to je ta raja kopra in nič več ... kdo še hodi tam... folk, ki je asocialen...”

Ni bila spregledana niti Popovičeva izjava o Brecljevih letih. Na spletnem forumu RTV Slovenija je nekdo zapisal: “A moraš biti mlad, da bi delal v mladinski organizaciji!? A moraš biti star, da bi delal v domu upokojencev? ...”

Pol stoletja zgodovine

Zaprtje prostorov odpira vsaj dve zgodbi: tisto o Marku Breclju in njegovi domnevni samovolji ter tisto o še zadnjem javnem prostoru alternativne kulture v Kopru in Istri.

Eden največjih kantavtorjev Slovenije in nekdanje Jugoslavije je v Koper prispel v 90. letih in pustil neizbrisen pečat. Izkazal je sposobnost žongliranja z birokrati, pridobivanja javnih sredstev za izvajanje klubskega programa, obenem pa ohranil smisel za norčevanje iz sebe in drugih. Na svoji poti je ljudi običajno razdelil v dva koša: v enega je dal prijatelje, v drugega sovražnike. Do obojih goji strasten odnos. Nekaterim se je v njegovi družbi odebelila koža in so ne glede na občasne slabe odnose v MKC-ju ostali, ga soustvarjali in vanj pripeljali vsebine, ki jim Brecelj ni nasprotoval. Drugi so postali starši in nimajo varušk, ki bi zvečer pazile na otroke. Spet tretji so zapustili in še zapuščajo MKC zaradi Breclja in se vanj vračajo samo ob pomembnejših koncertih ali pa še to ne. Nekateri so prepričani, da MKC ne bi več niti deloval, če ne bi bilo Marka Breclja, a drugi, ki največkrat nočejo biti imenovani, menijo, da bi klub še obstajal, le vodstva bi se menjavala.

V ta še delujoči prostor alternative so mladi zahajali že v šestdesetih letih. Tam je bil prvi ročni nogomet, pa igralni avtomati in jukebox. MKC je moral zapreti vrata 1978. leta, ko je na Titovem trgu v sklopu dneva mladosti priredil festival Alternativno srečanje. Nastopili so skupina Area ter skupini Buldožer in Pankrti. Ko je Peter Mlakar med nastopom občinstvu pokazal zadnjo plat in v množico “po nesreči” še zalučal steklenico, je oblast dobila povod za zaprtje MKC-ja. Čez pet let ga je prevzela druga ekipa, ki ga je vodila do leta 1991. Nakar je organizacijo dogodkov v MKC postopoma prevzemalo novonastalo društvo DPZN, ki klub vodi od leta 1993.

Vanj še vedno radi zahajajo ljudje, ki se ob grafitih, zguljenih kavbojkah in starih naslonjačih ne počutijo neprijetno, ravno nasprotno, obenem pa videza ne enačijo z vsebino. Lado Jelen, predsednik koprskega Kulturnega kluba in dolgoletni obiskovalec MKC-ja, je ogorčen, da se javni prostor silovito krči, s tem pa vsakršna možnost za drugačnost. “Ta prostor je ravno zato, ker je odprt, namenjen mladim, mladim po srcu ali razmišljanju. Če se pogovarjamo o Marku Breclju, se mogoče s čim ne strinjam. A ne gre za to. Tu se ne borim za Marka Breclja, ampak za idejo svobode.”

Novinar Stefano Lusa pa ugotavlja: “MKC je ne glede na to, ali ga obiskujemo ali ne, edini prostor urbane in alternativne kulture v Istri. Kaj je alternativa MKC-ju? Prireditve 'kulturnikov' ali Ceca v Tušplanetu.”

Ko je župan še prinesel odojka

Župan nikoli ni zahajal v MKC. Ne čuti nostalgije do tega prostora, nanj ga ne vežejo mladostni spomini. Kolikor je znano, ga je nazadnje obiskal 20. decembra 2008, ko je MKC praznoval 18. rojstni dan. V PN smo takrat zapisali: “Rojstni dan bi bil dovolj poseben že sam po sebi, saj družba, časi in včasih tudi sosedje niso vedno naklonjeni kulturnim in socialnim centrom. Marko Brecelj in ekipa pa so živ dokaz, da trmoglava dobronamernost zna spletati vezi tudi z mestno oblastjo. Piko na i je namreč s svojim obiskom postavil koprski župan Boris Popovič, ki ni samo pozdravil gonilne sile, pač pa zaradi izgubljene stave o novem mandatarju prinesel tudi pečena odojka.”

Res ga je prinesel, odojka, zadrego župana, ki je nastala ob novinarski prošnji za skupno fotografijo, pa je skušal z značilnim humorjem rešiti Brecelj. Dejal je: “No, zdaj smo na kupu trije prasci.”

Vez, kakršnakoli je že bila, se je pretrgala. MKC je preživel še dvoje lokalnih volitev, Brecljeva stranka Akacije je izpadla iz občinskega sveta, občinsko financiranje programov se je zmanjšalo na četrtino, javni razpisi pa so postali osnova preživetja koprskega nevladništva.

Kdor je imel rad MKC, se sprašuje, kje bodo poslej v Istri nastopili Disciplina Kičme, skupina Xiu Xiu, Edo Maajka ali katerikoli hardcoreovski bend? Kaj bo s Teodorinim memorialom? S Kopergroundom? Se bo še kdo spomnil na pisatelja Franja Frančiča in predstavljal njegova dela? Kam bo odšla edina izposojevalnica zgoščenk daleč naokrog, v kateri si je lahko uporabnik izposodil glasbo, velikokrat nedostopno na spletnih kanalih?

Morda pa našteto Breclja niti ne skrbi več. Pred dnevi je na spletu zapisal, da letos mineva 40 let od neuspešnega nastopa Dua tria Buldožer na festivalu v Opatiji s pesmijo Rastemo, obenem pa se bo jeseni neizogibno srečal z možnostjo upokojitve. Medtem del alternativne mladine že išče druge prostore pod koprskim nebom, vendar ne čakajo na milost občine.

ALENKA PENJAK