Tom Waits je po sedmih letih izdal nov studijski album

Že dolga leta strogi abstinent, ki bo 7. decembra praznoval 62. rojstni dan, v čisto svežem intervjuju za Observer pojasnjuje, da je pesmi nekdaj snemal samo ponoči in dodobra podžgan z omamnim gorivom, medtem ko jih dandanes najraje zgodaj zjutraj, docela trezen. Med ustvarjanjem novega albuma, izdanega pri založbi Anti, je v svojo delavnico povabil kar devetnajst muzikantov: sam je zapel in zaigral na kitaro, klavir, tolkala in še kaj, za bobne je posadil kar sina Caseyja, kitarske strune sta ubirala tako David Hidalgo iz zasedbe Los Lobos kakor osupljivi Marc Ribot, dober znanec slovenskih odrov, pri nekaj pesmih se je tovarišiji pridružil Waitsov stari pajdaš, kitarist Rolling Stonesov Keith Richards, pri dveh Flea, basist benda Red Hot Chili Peppers ...

Waits in njegova žena Kathleen Brennan - zadnja tri desetletja skoraj vse pesmi podpišeta skupaj - zveste sledilce resda hranita redko, a zato s toliko bolj izbrano hrano. Nova zbirka je čez vsa pričakovanja poslušljiva, daleč bolj od prejšnje, bolj eksperimentalne, a takisto dragocene Real Gone (2004).

V uvodni, eksplozivni skladbi Chicago Waits kot podivjani sprevodnik muzikante in poslušalce glasno poziva, naj se vkrcajo na vlak, drveč proti zibelki električnega bluesa. Ostra in krepka je tudi naslednja, Raised Right Men, tu pa so seveda še drugačne pesmi. Waits je že zdavnaj priznal, da se v njem skrivata dve osebnosti, tako grobijan, ki vpije, renči, udriha s težkim kladivom in naokrog meče nevarne kamne, kakor tudi razčustvovani starec, ki si je privoščil preveč vina in se cmeri v kotu oštarije.

A pesem Talking at the Same Time, ki jo zapoje z visokim, falzetnim glasom, ni delo slednjega. V najbolj politično angažirani in obenem temačni pesmi se Waits huduje nad boleče nepravičnim svetom, prepolnim sebičnosti in pohlepa. In če je pred dvema desetletjema oznanjal, da noče odrasti, saj svet odraslih ni nič kaj zabaven, potem zdaj v Get Lost pravi, da bi najraje kar izginil. In v Face to the Highway doda, da koprni po begu daleč stran od tod.

Robusten gnev blažijo tišje ljubezenske pesmi, ki zvenijo kakor jutranje tožbe iz zakajenega jazzovskega kluba. So krhke iskalke prvobitne strasti med čedalje starejšima zakoncema, izpred poslušalca pa jih neomikano preganjajo nove in nove grobijanke, pesmi, pri katerih Waitsa povleče peklenski ritem, ki ob nepogrešljivi pomoči rim začne kakor neusmiljeni tiran narekovati vsebino pesmi. Modrosti in čudaške misli kar prehitevajo druga drugo, da jim še pevec komaj sledi, kaj šele poslušalec.

Mimogrede se oglasi še novoletna voščilna Auld Lang Syne škotskega romantika Roberta Burnsa, Waitsovo godrnjanje med naslovno pesmijo zveni kakor bizaren dialog z duhom Amy Winehouse (ker neimenovana naslovnica ni nič prida, je prava zanj), pripovedovalca pesmi pa stari mačkon marsikdaj kar zaigra in že spet debelo laže - pravi recimo, da je vse žrtvoval za oder in slavo, pa dobro vemo, da daleč najvišje postavlja zasebnost in družinsko življenje.

Nedopustno je, da so tri pesmi, skupno dolge komaj devet minut, uvrščene zgolj na dodatni cede luksuzne izdaje, ko pa je zanje dovolj prostora že na prvem cedeju. Se je pa zato na skromnejšo različico prebila duhovita Satisfaction, odgovor na 46 let starejšo (I Can't Get No) Satisfaction Rolling Stonesov, ki jim Waits sporoča, da njemu zadovoljitev - besedo “satisfaction” izpljune, izbljuva - ne bo spolzela med prsti, kakor je njim, saj jo najde vsepovsod. Za povrh še navihano nagovori britanski ustvarjalni dvojec: “Gospod Jagger in gospod Richards, jaz se bom popraskal, kjer me srbi.”

Kitaro ob njem kajpak igra sam Richards, ki pri presunljivi Last Leaf z Waitsom spet zapoje, kar je nazadnje storil v pesmi That Feel z albuma Bone Machine (1992). Ha, kako stari grči družno hropeta izpoved zadnjega lista na drevesu, lista, ki vztrajno kljubuje snegu in toči, zre nove poganjke okrog sebe in pravi: “Tukaj bom preživel večnost, če te že zanima. Če tole drevo posekajo, pa bom vzniknil v pesmi.”

ANDRAŽ GOMBAČ