Tomo Križnar: “Dvignimo, prosim, glavo iz peska”
Toma Križnarja pri razgaljanju zločinov, ki jih gospodarske in politične sile izvajajo nad afriškimi staroselci, ženeta dve stvari; njegova prirojena neprilagodljivost in prepričanje, da se človeštvo še utegne rešiti lastne obsodbe na propad.
“Verjamem, da ne bomo postali stroji in da se ne bomo odselili s tega planeta, ampak da se bomo nekako ujeli, kot smo se že tolikokrat doslej,” je med drugim povedal v pogovoru po predavanju v koprskem zaporu.
> Ste tokrat prvič predavali obsojencem?
“Ne. V Pakistanu sem se sam povabil v zapor v mestu Lahore in prosil, če lahko obiščem tuje zapornike, Evropejce. To so mi omogočili, in sem jim pripravil diaprojekcijo svoje poti iz Ljubljane do Lahoreja. Sočustvujem z zaprtimi, ker menim, da so to večinoma ljudje, ki imajo manj sreče kot jaz, zlasti v tretjem svetu. Tam pogosto najdem zaprto inteligenco, najdem ljudi, ki se ne morejo prilagoditi svetu, kakršen je, in nekako pridejo v nasprotje z etabliranim redom.”
>To se je že večkrat zgodilo tudi vam. Obsojencem ste povedali, da dobro poznate občutek za rešetkami.
“Velikokrat sem se zaradi neumnosti ali zaradi aktivizma, ki se ga grem, znašel v zaporu. Ker vtikam nos tja, kamor večina ljudi meni, da ga ne bi smel. A prav tam najbolj smrdi. Zdaj bi bilo zelo zanimivo iti v Libijo pogledat, kaj delajo uporniki z Afričani, ki so jih zajeli v Gadafijevih vrstah. To je nekaj, o čemer nihče ne poroča. Zdaj je v Libiji vsak Afričan legitimen cilj. Uporniki so razglasili, da bo Libija bela, da ne bo več Afričanov. Moral bi tja, ampak zdaj žal ne morem. Montiramo namreč film o drugem, še hujšem zločinu nad še bolj nedolžnimi ljudmi, katerih usodo je treba predstaviti svetu. To so ljudje na meji med Severnim in Južnim Sudanom. Na meji, ki smo jo določili tujci in jo čuvamo tujci, seveda zaradi gospodarskih in strateških interesov. Nič pa nam ni mar za kolateralno škodo, ki je pri tem nastala. O tem zdaj ustvarjamo nov dokumentarni film z montažerko Svetlano Dramlić in z Majo Weiss, ki je zraven že od mojega prvega filma Nuba, čisti ljudje.”
“Zdaj bi bilo zelo zanimivo iti v Libijo pogledat, kaj delajo uporniki z Afričani, ki so jih zajeli v Gadafijevih vrstah. To je nekaj, o čemer nihče ne poroča. Zdaj je v Libiji vsak Afričan legitimen cilj. Uporniki so razglasili, da bo Libija bela, da ne bo več Afričanov.”
>Kaj se zdaj dogaja v Sudanu?
“Strahota za strahoto. Najprej je izbruhnila vojna v južnem Kordofanu v gorah, ki jih zaradi nubske populacije imenujemo Nubske gore. To je bilo še pred razglasitvijo nove države Južni Sudan, 6. junija. V mesecu in pol, ki sem ga preživel tam, sem se osebno prepričal o smrti vsaj 6000 domorodnih ljudi. Večinoma so to goli ali na pol goli ljudje v strganih oblačilih. Pošiljajo jim jih misijonarske organizacije, ki pa so se vse po vrsti umaknile. Vse humanitarne organizacije, vključno s krščanskimi, so že pred 6. junijem pobegnile iz južnega Kordofana, celo ZN. Zato so tam zdaj ljudje v votlinah. Lahko jih vidite na mojih posnetkih na spletni strani www.tomokriznar.com. V votlinah so zato, ker se bojijo zbirati na kup. Vsak dan jih bombardirajo ter na ta način zastrašujejo in preganjajo z območij, kjer so dobra zemlja, voda in seveda nafta.”
>Zakaj je človeško življenje tam postalo tako poceni?
“Ker svet, ki ga danes vsi podpiramo, ne potrebuje več sužnjev. Nekoč davno smo jih vlačili iz Afrike; tako je nastal grški imperij, pa potem rimski, pa tudi Amerika, plantaže, saj poznamo zgodovino ... No, danes ne potrebujemo več delovne sile, ker smo razvili stroje. Potrebujemo le še 'kri', ki jih poganja, nafto. Tudi pri nas se bo to zgodilo, zato se je treba boriti za socialne pravice vsakogar. Revež je sramota za vse! Treba je graditi blaginjo, ne pa samo dobiček za elite.”
>Kako lahko pomagamo ljudem v Sudanu?
“Dvignimo, prosim, glave iz peska, iz omame, zabave, hedonizma in individualizma. Spreglejmo, da smo vsi na isti ladji. Da ne potrebujemo tako prekleto veliko materialnih dobrin, no. Da ne potrebujemo kar naprej nekih izboljšav na naših strojih, pač pa temeljne spremembe svetovnega reda. S tem ko umirajo ljudje tam doli v Afriki, si mi ustvarjamo slabo vest. Nezavedno čutimo bolečino, ker smo vsi ljudje kot celice v enem organizmu. Nismo ločeni med sabo, kot bi radi verjeli, ampak vse vpliva na vse. Ne nasedajmo ekonomistom, ki pridigajo samo dobiček, in to za vsako ceno. Spreglejmo, kakšna kolateralna škoda nastaja pri tem udobju, ki si ga privoščimo. Ko bomo to storili, se bo vse začelo samodejno spreminjati.”
>Kako dovzetni, menite, so bili obsojenci v Kopru za vaše misli?
“Bolj kot vrh Nata, bolj kot slovenski politični vrh, bolj kot evropski parlament, in celo, upam si reči, bolj kot obrambno ministrstvo ZDA. Ti ljudje vse to vedo, saj smo jim pokazali posnetke, ampak pravijo, da ne morejo storiti ničesar. Pohlepni so in zlobni, hočejo le kruha, vina in iger. In to jim mi dajemo.”
>Kaj sproži premik pri tistih, ki se sicer strinjajo z vami, ne storijo pa ničesar oprijemljivega?
“Bomba pade. Ko pade bomba, natanko veš, kaj je treba storiti. Ko bo padla bomba, bomo tekli, bomo vedeli, da je to življenje dragoceno, da ga ne smemo zlorabljati. Preveč se bašemo s strupeno hrano, neodgovorno se vedemo, ne odpravljamo depresivnih, apatičnih misli. Preveč trave - preveč zajcev. Vse to, kar se nam dogaja, vse te krize - to je palica. Narava nas uči, da ni prav, da prodajamo dolgove. Ni prav imeti menedžerje za duhovne voditelje kulture, ni prav puščati otroke cele dneve pred računalnikom. Treba jim je pokazati polža, veverico, sončni vzhod jeseni v meglicah, ko je najlepši ...
Moj oče je bil štiri leta v Dachauu. Pri 19 letih je napisal knjigo Ne vdaj se, fant. Tam je bomba padla.”
ILONA DOLENC
