Tragedija in farsa slovenske politike
Konec minulega tedna se je v Sloveniji mudil Stéphane Hessel, avtor knjižne uspešnice Dvignite se. Njegov prihod v Slovenijo je zgodba v zgodbi. Njegov nastop v Ljubljani pa ni bil zgolj predstavitev knjižnega dela, temveč propagandna krinka nastopa domačih političnih akterjev.
Obisk je bil izkoriščen za promocijo, ki med drugim ilustrativno razkriva abotnost in fiasko slovenske politične scene.
Stéphane Hessel je nekoč dejal: “Vedno sem na strani disidentov.”
Disidentstvo kot kritično misel in gonilo človeškega razvoja bi lahko označili za ključni pojem dela Dvignite se, dela, ki postaja glasnik milijonov predvsem mladih po svetu, nezadovoljnih z obstoječo imperialistično, izkoriščevalsko družbeno-politično ureditvijo.
Avtor v njem ugotavlja, da so odporniške ideje o skupnih dobrinah, socialni varnosti, neodvisnih medijih, ki so bile konstituirane že davnega leta 1944 in katerim je bil avtor priča med njihovim nastajanjem, danes vprašljive. Diktatura finančnih trgov ogroža mir in demokracijo.
Hesell poudarja, da so moderne družbe v fazi stagnacije ali, bolje, celo resignacije. Resnica zadnjega stoletja temelji na socialni neenakosti, izkoriščanju in vse večjemu poglabljanju prepada med revnimi in bogatimi. Njegovo delo predstavlja apel nenasilnega, a odločnega upora zopet dano družbeno- politično realnost.
Tako Kučan kot Golobič se poskušata pod okriljem svetovno uveljavljenih imen distancirati od dekadentnih domačih politično-gospodarskih razmer. Želita biti videna kot človeka, ki sta na strani disidentov, še več, v očeh javnosti se želita prikazati kot levičarja, večna disidenta.
Če postavimo celotno zgodbo v domači okvir, je druga stran resnice njegovega obiska ta, da je Hessel Slovenijo obiskal na povabilo Milana Kučana in Foruma 21. Še več: nekdanji predsednik Republik Slovenije se je pri tem poizkusil celo v vlogi moderatorja večera?! Celotna zadeva je potekala na podoben način, kot je na povabilo Gregorja Golobiča pred dobrim mesecem Slovenijo obiskal filozof svetovnega formata Slavoj Žižek.
Ergo je bizaren in preprost. Tako Kučan kot Golobič se poskušata pod okriljem svetovno uveljavljenih imen distancirati od dekadentnih domačih politično-gospodarskih razmer. Želita biti videna kot človeka, ki sta na strani disidentov, še več, v očeh javnosti se želita prikazati kot levičarja, večna disidenta. Njuno sporočilo je jasno: nisva kriva za nastalo politično situacijo doma, vpeta sva v močne internacionalne gospodarske povezave, ki diktirajo pravila igre, nisva bila midva, odločali so drugi ...
Priča smo ponovnemu premiku s polja oblastniških politično-gospodarskih struktur v sfero civilno-družbenih gibanj, v katerih Hessel prepozna edino alternativo aktualnemu akutnemu družbenemu stanju. Zgodovina se ponavlja. V poznih osemdesetih so različna civilnodružbena gibanja kot heglovski zeitgeist konstituirala temelje nastajajoče države. Omenjene družbene skupine so v naslednjih letih postale trn v peti izmenično vladajoči tako levi kot desni opciji in bile bodisi absorbirane kot sestavni del strankarske politike ali pa potisnjene proč od možnosti dejanskega političnega odločanja. Forum 21 ter podobna gibanja so v tej zgodbi prav gotovo prej definirana kot hendikepirani lakaji političnih strank in so prej pripomogla k vzpostavitvi gospodarsko-političnega klientelizma kot k dejanskemu demokratičnemu širjenju civilnih pobud ter idej.
Ob priključevanju Slovenije zvezi Nato so tako leve kot desne politične opcije s svojo politično močjo vsa razpoložljiva sredstva vložila v nekritično in sporno prikazovanje potreb po priključitvi in v utišanje nasprotnikov (evro)atlantske povezave. Tako Golobič kot Kučan nista nobeni izjemi. Slovenija z vstopom v Nato pakt, v nasprotju s prepričanjem Hessla, prav gotovo z mirnim in nenasilnim uporništvom nima ničesar (več) skupnega.
Ne gre pozabiti dejstva, da je bil Milan Kučan prav tisti predsednik Slovenije, pod katerim so se zgodili izbrisani, dogodek, zaradi katerega proti Republiki Sloveniji še vedno poteka postopek pred Evropskim sodiščem za človekove pravice v Strasbourgu.
Glede perečega vprašanja Palestincev, na katerega je med prvimi opozarjal Hessel, se Slovenija nikoli ni jasno opredelila.
Bežen pogled na dediščino Slovenije zadnjih dveh desetletij priča o sledečem: dve milijardi izginulega denarja pri gradnji avtocest, propadlo gradbeništvo, tajkunske zgodbe, bančništvo v krizi, sumljive denarne transakcije ter posojila, klientelizem in korupcija na najvišji ravni praktično brez enega samega sodnega epiloga, približno 110.000 registriranih brezposelnih in domala četrt milijona državljanov, ki živijo pod pragom revščine. Če primerjamo idejo Slovenije v času njenega nastajanja in Slovenijo danes, se moramo strinjati, da od prve ni prav dosti ostalo.
Golobič in Kučan si zatiskata oči, se sprenevedata in ignorantsko pozabljata na potrebo po lastni odgovornosti ter v nemar potiskata potrebne etično-moralne vrednote.
S svojim nastopaštvom se skuša prvi predstaviti ne več kot politik in eden izmed (so)krivcev za zaton zgodbe o uspehu, temveč kot filozof, ki je zrel javne filozofske debate s svetovno priznanim Slavojem Žižkom, drugi pa se javnosti predstavlja v vlogi relevantnega moderatorja in somišljenika Stéphana Hessla. O odgovornosti posameznika kot posameznika, kaj šele posameznika kot javne politične osebe, pa pri vsem skupaj ni ne duha ne sluha.
Tragičnost celotne situacije se ne odraža zgolj v amoralnosti omenjenih, temveč prej kaže na splošno nezmožnost samorefleksije, kritičnega in etičnega ravnanja celotne slovenske politične scene, kjer primarna maksima političnega delovanja še vedno ostajata sprenevedanje in družbena mimikrija.
(Nedavni odhod stranke Zares iz koalicije s figo v žepu, pri katerem se je “pozabilo” na direktorja direktorata za energetiko Janeza Kopača, preko katerega obvladujejo pomemben del gospodarske sfere, le pritrjuje temu pravilu.)
Omenjeni dogodki eklatantno prikazujejo edino strategijo, ki jo še premore leva politična opcija in se kaže v otroško naivni obrambi lastne pozicije moči pred herezijo desnice, pri kateri se načrtno pozablja, da je med desnico in levico že davno zabrisana vsakršna sled programsko-političnega razlikovanja.
Civilna družba obema poloma služi le kot privesek in priročen vzvod za ohranitev statusa quo pozicije zadnjih dvajsetih let.
Tovrstne izlete “profesionalnih” politikov v sfero civilnodružbenih gibanj, ki jim bomo v bodoče tako z leve kot z desne priča v še izdatnejši meri, bi potencialno še lahko opravičevali z načelom svobodnega delovanja, vendar je treba biti pri tem posebej pazljiv, saj svobodo te vrste lahko primerjamo le “s svobodno voljo lisice v kurniku”, kot se večkrat domiselno izraža Hessel.
Njegovo osnovno sporočilo, ki mlade poziva, naj prevzamejo štafeto, se razjezijo in vzamejo možnost odgovornega odločanja v svoje roke, tako pri nas ostaja preslišano že v startu. Namesto tega smo priča poskusu, da štafeto prevzamejo nekdanji mladinci, ki jim je bila na škodo velike večine že nekajkrat zaupana.
Karl Marx, ki ga v svojih delih ponovno aktualizirata tako Hessel kot Žižek, svoj znameniti Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta prične z navedbo Hegla. Ta je nekje pripomnil, da se vsa velika svetovnozgodovinska dejstva in osebe pojavljajo tako rekoč dvakrat. Marx ga dopolni in pristavi, da se ponovitev vedno dogodi prvič kot tragedija in drugič kot farsa. Ponovitev Golobiča, Kučana in ostalih že videnih političnih akterjev tudi skozi sfero civilne družbe se v tej maniri na slovenskem političnem prostoru lahko zgodi le še kot tragedija in farsa slovenske politike par excellence.
ROBI ŠABEC
