Trdoživa žival

Četudi se mu je med polstoletnim glasbenim popotovanjem v malhi nabralo kar lepo število avtorskih pesmi, Eric Burdon (1941) slovi zlasti po priredbah tujih skladb. A še zdaleč ni eden tistih, ki kdove zakaj mislijo, da mora biti priredba čimbolj podobna izvirniku. Ne, ko pograbi tujo vižo, jo kot le redki v tem vesolju zna resnično prirediti, ji dati svoj pečat, vdihniti svojega duha, jo scela posvojiti, kakor je bodisi s skupino Animals bodisi z bratovščino War ali pa s priložnostnimi bendi priredil več pesmi Chucka Berryja, Johna Leeja Hookerja, Raya Charlesa in neumrljivih skladb drugih avtorjev oziroma izvajalcev: It's all over now, baby blue (Bob Dylan), River deep, mountain high (Tina Turner), Ring of fire (Johnny Cash), To love somebody (Bee Gees), Hey Gyp (Donovan), Not fade away (Buddy Holly), Paint it black (Rolling Stones), A day in the life (Beatli), Tobacco Road (Nashville Teens), Nights in white satin (Moody Blues), My secret life (Leonard Cohen) ... Na čelu povorke kajpada koraka ona, ki je britanski bend Animals vpisala v zlato knjigo rocka, House of the rising sun: besedilo prastare ameriške pesmi so mladi muzikanti nekoliko skrčili, ga iz izpovedi nesrečne prostitutke preobrnili v tožbo ubogega pobiča, Hilton Valentine je skladbo zabelil s prepoznavnim kitarskim uvodom, Alan Price pa z orgelskim solom. Mimogrede: ko so Burdona pred dnevi v intervjuju za The Telegraph pobarali, ali bo pripravil kakšno jubilejno rajanje ob 50-letnici benda Animals, je zagodrnjal, da se mu prav nič ne ljubi slaviti skupine, ki mu je prinesla toliko gorja.