Trgovina z balkanskimi zločinci

Prijetje Gorana Hadžića pravzaprav ni nobeno presenečenje. Potem ko so srbske oblasti dokončno spoznale, da jim bo pot v evropske integracije onemogočena, dokler ne bodo prijeli in izročili haaškemu tribunalu vodij bosanskih Srbov Radovana Karadžića in Ratka Mladića, je bilo po prijetju obeh jasno, da je aretacija Hadžića samo vprašanje časa.

Kar šestnajst let po prenehanju krvavih vojnih spopadov in genocida v BiH in ustanovitvi haaškega tribunala za zločine na ozemlju nekdanje Jugoslavije je moralo preteči, da se je za zapahi znašel še zadnji z obsežnega seznama obtožencev srbske, hrvaške in bošnjaške narodnosti. Goran Hadžić vsekakor ni bil “prvoligaš” te čete odbranih zločincev krvavih rok, vsaj kar zadeva Srbe.

Daleč pred njim sta bila Karadžić, idejni in civilni vodja srbskih upornikov v Bosni, in njegov pandan, okrutni samodržec, vojaški poveljnik bosanskih Srbov Mladić. Oba sta se skrivala in “bežala” srbskim oblastem, v posmeh vsem žrtvam njunega krvavega početja v Bosni. Že tedaj, ko so ju začeli iskati (Hadžić je bil vedno v njuni senci), je bilo jasno, da ju srbska policija in obveščevalna služba pod patronatom političnih oblastnikov išče s figo v žepu.

Ko je hudič odnesel šalo glede vključitve v evropske povezave, pa tudi zato, ker je v Srbiji na oblasti bolj demokratična in nekoliko manj nacionalno zaverovana opcija, sta bila Karadžić in Mladić v trenutku za zapahi. Vsi resni ljudje so se lahko smejali, ko so ju privlekli na plan iz povsem navadnih stanovanjskih hiš, kot bi opravljali deratizacijo poslopij. V tej luči je bilo prijetje Hadžića pravzaprav rutinsko in domala otroško lahko dejanje. Zanimivo je časovno sosledje vseh treh prijetij. Za ugled Srbije v svetu je bilo vsekakor priporočljivejše aretirati enega za drugim, glede na njihovo politično težo v evropski in svetovni javnosti. Trikrat, namesto enkrat (če bi jih ujeli, in lahko bi jih, vse tri naenkrat) so Srbijo in njenega predsednika Borisa Tadića pohvalili evropski velmožje in svetovni politiki.

Trikrat pa je več kot enkrat, zato ne preseneča Tadićeva izjava na tiskovni konferenci, sklicani hitro po aretaciji Hadžića, češ da je Srbija opravila svojo pravno in moralno obveznost do haaškega sodišča. Sedaj torej upravičeno pričakuje nov korak v približevanju evropskim integracijam oziroma določitev datuma začetka pristopnih pogajanj.

Karadžić, Mladić in Hadžić so torej za zapahi. Slednji je verjetno že na poti v Haag, če ni že za rešetkami znamenitega haaškega zapora Scheveningen. Kaj pa zdaj, se lahko vprašamo glede na izkušnje spremljanja sodnih procesov pred visokim tribunalom OZN. Za Hadžića še ne vemo, za Karadžića in Mladića pa smo lahko prepričani, da sta začela svojo sodno kariero na način, ki sta jima jo za vzgled postregla pokojni Slobodan Milošević, začetnik in vodja vsega zla na Balkanu v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, še bolj pa, tako rekoč v živo, zloglasni balkanski šarlatan Vojislav Šešelj.

To pa je preizkušena balkanska metoda, zasidrana v miselnosti ljudi iz tega prostora, da je bistvo vsega početja prevara. Ali, kot bi rekli, da ga “pređeš”. S to metodo izigravanja uglajenih, po anglosaškem načinu ukrojenih dostojanstvenih sodnikov tribunala je začel pokojni veliki vožd, nadvse uspešno pa jo nadaljuje samooklicani četniški vojvoda.

Že prvi Karadžićevi in Mladićevi nastopi so nakazali, da sta oba obtožena vešča takega načina. Mladić si je verjetno zamislil, da ne stoji pred sodniki, ampak nekje na Trebeviću nad Sarajevom, od koder pošilja topovske izstrelke na goloroko sarajevsko prebivalstvo. Ali morebiti celo v Srebrenici, kjer z rokami v boku prestrašenim muslimanskim ženam in otrokom lažno obljublja, da se njihovim možem, očetom in bratom ne bo nič zgodilo.

Ampak v Republiki srbski, v enem najbolj zgrešenih projektov daytonskega sporazuma, mu množice ploskajo, vzklikajo v obrambo, in samo vprašanje je, kdaj bo dobil kakšno ulico in spomenik. To pa je pravzaprav največja tragedija tega, kar se dogaja šestnajst let po koncu vojne. Preštevanje zločinov drugih in marginalizacija lastnih zločinskih in morilskih početij.

Hadžić je v vsem tem le stranska figura, ki bo pač, tako kot sta Mladić in Karadžić vznemirila srbsko javnost, pognal kri maščevanja po žilah Hrvatov, predvsem tistih v Vukovarju in njegovi okolici.

TOMO ŠAJN