Tri letne čase v Istri, pozimi pa na Šrilanki
Manžan pri Kopru bi bil zgolj še ena od vasic na obrobju večjega mesta, v kateri se predmestno življenje vse bolj vrašča v podeželski utrip, če se Butulovi ne bi odločili iz samoumevnosti življenja v Istri narediti prvovrstnega turističnega doživetja. V minulih letih jim je na sleme, ki se od Vanganelske doline pne proti Pomjanu, uspelo privabiti goste iz kar 67 držav z vsega sveta.
“Pri nas ne boš videl nobene ure. Čas merimo z dnevi in letnimi časi. Zato se gostom, ki se jim mudi in bi se na Manžanu ustavili le za pol urice, opravičimo in zahvalimo,” pove Mitja Butul, ki s soprogo Tatjano in sinom Črtom v hiši pod starim vaškim središčem in predvsem na terasah okrog nje, tke izjemno zanimivo zgodbo o vsem, kar ponuja in kar je Sredozemska Slovenija.
“Prav tu, kjer stoji naša hiša, je imel moj nono Bepi Furlanič vinograd. Živeli smo v mestu, stanovanje je postalo za štiričlansko družino pretesno in odločili smo se, da na Manžanu postavimo hišo,” pripoveduje Tatjana Butul. Sredozemske vonjave zelišč, ki poganjajo iz suhozidov, na terasah in po koronah, okusi pravkar utrganih plodov, sveže sape iz Čičarije, ki se na Manžanu mešajo s toplim zrakom z morja, in spokojen utrip, ki ga narekuje narava, so jo prepričali k verjetno najpomembnejši življenjski odločitvi. Pred petnajstimi leti je sklenila, da pusti službo v računovodstvu v pisarni ob Titovem trgu in povsem spremeni življenjski slog. Selitev iz mesta ni bila zgolj zamenjava okolja, bila je odločitev za drugačno življenje.
Pogled na pol Primorske
S terase domačije Butulovih se vidi pol Primorske. Nad Manžanom je Pomjan, na druge strani pogled odnese veliko dlje. Do Slavnika in Čičarije, k Nanosu, Katinari nad Trstom, pa čez Vanganelsko dolino h Kopru z svetlikajočimi pristaniškimi žerjavi, do Krasa in Alp za njim. “Čeprav živimo v Istri, v naši hiši povezujemo celotno Sredozemsko Slovenijo,” pripoveduje Mitja, ko reže tolminski sir, ki ga je pridelal sirar RokStres na Matajurju, ga nasolil s soljo iz Sečoveljskih solin in začinil z zelišči z Manžana. “Moj oče je iz Starega sela pri Kobaridu, mama Brkinka iz Kozjan, živeli smo v Sežani, jaz potem v Kopru in zdaj na Manžanu,” našteje kraje, ki ga določajo. Zadnja leta je tudi sam povsem vpet v delo na turistični kmetiji, saj je imel takšno službo, v kateri je hitro dočakal upokojitev.
Zeliščni vrt
“V dolini imamo slab hektar zemlje, kjer gojimo zelenjavo. Približno hektar je imamo okrog hiše, više gori pa še oljčnik,” pravi, ko se od hiše med drevesi starih vrst jablan, hrušk, pa kakijev, žižole, fig, višenj, češenj, granatnih jabolk in še česa spuščamo k zeliščnemu vrtu. Na široki terasi so urejeni kamniti otočki, v njih pa raste približno trideset vrst sredozemskih zelišč. “Bazilike je nekaj vrst, prav tako mete, tole je pehtran, ono angelika, pa limonina trava, pelin, koromač, drobnjak, žajbelj, majaron, rožmarin,” našteva Tatjana Butul. Teraso nižje je nasad sivke, letos so je prvič nabrali dovolj, da so jo lahko odnesli v Volčji Grad na Krasu in destilirali dišeče olje. Naokrog rastejo seveda tudi številna divja zelišča, da je Tatjani v minulih letih uspelo popisati in opisati skupno 54 vrst. Za vsako pozna tudi blagodejne učinke: “Rožmarin poživi in uravnava krvni tlak, iz njega naredimo sirup, z njim aromatiziramo vino, pripravljamo tudi hidrolat in rožmarinovo olje. Sivka je blagodejna za prebavo in črevesje in dober čistilec jeter.” Črt jo dopolni, da je zelo uporabna tudi v kulinariki: “Lepo se ujame z nekoliko kislimi omakami, s paradižnikom na primer. Pa s sladkastimi hobotnico, kalamari ali sipami in tudi s sadjem, figami in kakijem. Malce dobre skute, fige, med in sivka je izvrstna poletna sladica.” Vse o sredozemskih zeliščih je že skoraj povsem pripravljeno za tisk, Tatjana napoveduje skorajšnji izid knjige.
Butulovi so zeliščni vrt uredili pred štirimi leti, od takrat v njem prirejajo delavnice in kulinarične dogodke, tudi nekaj porok so že gostili. Ljudje iz mest, ki še niso imeli priložnosti utrgati svežih zelišč in jih pomencati med prsti, so navdušeni. “Nam je samoumevno, kakšna so zelišča v naravi in kako dišijo. In to samoumevnost predstavljamo,” poudari Črt in se spomni obiska skupine Američanov, ki po razlagi o zeliščih teh niso želeli natrgati. Če je kaj narobe, jih je vprašal in zvedel, da so v zadregi, ker gre za zelo drage stvari, pri njih namreč na tržnici droben šopek svežih zelišč prodajajo po 50 dolarjev in več.
Gavioli tudi na Manžanu
Na robu zeliščnega vrta je manjša stara hiša, ki služi kot lopa za orodje ter sušilnica za sadje in zelišča. Dve leti nazaj, ko je Črt Butul, čigar trikotnik strasti so kulinarika, fotografija in glasba, z Rokom Jurmanom snemal dokumentarec Katedrala luksuznih barv o izolski Ambasadi Gavioli, je na Manžan na kosilo povabil arhitekta Giannija Gaviolija, ki je načrtoval in opremil sloviti izolski klub in mu tudi dal ime. Gavioli in spremljevalka Eleonora sta bila navdušena, namesto dveh, treh ur, sta ostala tri dni in arhitekt se je zavezal, da bo naredil načrt prenove sušilnice. “Zelo je zaseden, a pravi, da bodo načrti kmalu. Verjetno bo narisal kaj zelo svojskega,” pove Mitja o slavnem italijanskem arhitektu, ki je postal družinski prijatelj.
K Butulovim se veliko ljudi po prvem obisku spet in spet vrača. Za goste imajo dva apartmaja in tri sobe, v jedilnici jih za mize lahko posedejo približno dvajset. Velika večina vsega, kar jim ponudijo, je pridelano doma, riba je iz zaliva sir iz Posočja in skuta iz bližnjega Potoka. Živali nimajo, razen psička in muce ter nekaj kur, da so pri hiši sveža jajca. “Tako kot v zeliščnem vrtu, na njivi, v oljčniku in v vinogradu, je tudi naša kulinarika zastavljena didaktično. Naši gostje jedo to, kar je lokalno in tipično, kar jemo tudi sami. Spoznavajo okuse in tehnike, pomagajo v kuhinji in z njimi se učimo in nabiramo izkušnje tudi mi,” razlaga Črt, ki je dobršen del lanskega leta preživel v Švici, kamor je šel v uk v dve vrhunski restavraciji. Pravi, da je veliko odnesel, da se je naučil rokovanja s sestavinami, kuharskih tehnik in timskega dela. Poigrava se s tradicionalnim, a z dovolj znanja in spoštljivosti, da na njegovih krožnikih zadeve stojijo. Na vsakem pa je, če že ne vse, pa vsaj pomemben dotik tistega, kar zraste pri njih. Ne le z njive na krožnik, temveč tudi v marinadah, redukcijah, obdelano s tehnikami iz velikih kuhinj in seveda v marmeladah in želejih, ki jih pripravlja z mamo. Res dolga vrsta jih je, v njih pa povezujejo denimo figo in sivko, ringlo in pehtran, slive, hruške in ingver, med in cimet … Pa ne vsakršnega cimeta, ampak natančno tistega, ki so ga sami zvili na Šrilanki.
Pozimi je novi dom Šrilanka
Šrilanka je sploh posebna zgodba pri Butulovih. Pred štirimi leti sta se Tatjana in Mitja odpravila na otoško državo v Indijskem oceanu na potovanje. Močno ju je gnalo zanimanje, kje rastejo sloveča zelišča in seveda cejlonski čaj. V državi je nastopil mir, tako da sta se po Zanzibarju, Kubi, Afriki in Kanarskih otokih odpravila še tja na svojo učno pot. Njun vodič je bil Shelie De Silva, s katerim sta se spoprijateljila, ko ju je vozil naokrog in jima pokazal vse tisto, kar ju je zanimalo in še marsikaj zraven. Bila sta tudi gosta v njegovem domu, ki so ga prav takrat širili. Ko sta se po nekaj tednih vrnila in strnila vtise, sta sklenila, da Shelieju pomagata pri gradnji. Tatjana se je odpovedala svoji mesečni plači, ki je na Šrilanki zadoščala za streho in še kaj. Ob letu sta se odločila, da preverita, kako je Shelie vnovčil darilo. Prijateljstvo so poglobili, navezali tesne stike s krajani v vasi Induruwa ob Indijskem oceanu, nekoliko južno od prestolnice Colombo, in jim pomagali pri nabavi očal, računalnikov … Tatjana in Mitja sta se na Šrilanki udomačila, počela pa sta pravzaprav vse tisto, kar počneta tudi doma. Zdaj že nestrpno pričakujeta sredino decembra, ko bo ves pridelek v Istri pod streho, da se za tri mesece odpravita v Induruwo. Potovalke bodo polne, s seboj bosta nesla sol iz Sečoveljskih solin, domače oljčno olje in nekaj steklenic vina, ki je na Šrilanki precej drago. S svojo navdušenostjo sta prepričala številne prijatelje in znance, da se odločajo za obisk Šrilanke. S povezami in vedenjem jim pomagata doživeti dopust v tropski otoški državi, od njih pa ob prihodu pričakujeta zgolj to, da s seboj prinesejo steklenico slovenskega vina.
Na Šrilanki sta stkala tudi vezi s tamkajšnjim častnim konzulom Slovenije Sanathom Ukwatejem, ki je že bil na Manžanu, prihodnji mesec pričakujejo tudi zunanjega ministra Šrilanke. Tatjana se je v Colombu povezala s predstavniki tamkajšnjega gibanja Slow Food in skupaj pripravljajo slovensko-šrilanške delavnice ter sodelujejo na ekološki tržnici.
Tretjič na Terra Madre
Še pred Šrilanko Butulove čaka pot v Torino, na izjemno bienalno prireditev Terra Madre, največji svetovni festival in sejem lokalnih sestavin, kulinarike in tradicije, ki ga prireja mednarodno gibanje Slow Food. Butulovi se bodo v okviru majhne slovenske delegacije predstavili tretjič, prireditev pa je pomembna tudi zaradi predavanj, delavnic in seveda novih znanstev.
Tatjana Butul doma vodi omizje Slow Food Primorska, ki združuje večinoma pridelovalce. Čvrsto sledi načelom gibanja o zdravi, čisti in pošteni hrani. Zasvzema se, da bi tudi Slovenija dobila kakšen prezidij, jed oziroma sestavino, ki jo po merilih gibanja uvrstijo na svetovni seznam. “Pri nas se je gibanje v prejšnjem desetletju povsem sfižilo v Snob Food. Načela niso v nekakšnem počasnojedstvu, temveč v razumevanja lokalno pridelane varne in zdrave hrane, kar je itak naše družinsko vodilo,” pripoveduje Tatjana.
Ker sta zdrava hrana in zdrav način življenja kar najtesneje povezana, ne čudi, da je bila Tatjana pred desetletjem med ustanovitelji Društva za zdravo življenje, ki ima sedež na Manžanu. Med številnimi osveščevalnimi in povsem konkretnimi akcijami se je društvo v zgodovino najbolj zapisalo s projektom Pot zdravja in prijateljstva po trasi nekdanje proge ozkotirne železnice med Trstom in Porečem, ki je prerasel v čezmejni projekt, da je danes pot na domala vsej trasi obnovljena ter polna pohodnikov in kolesarjev.
“Pozimi bom doma. Želim, si da naša hiša zaživi tudi v zimskem času, da gostje tudi pozimi prihajajo v Istro. Čeprav narava takrat počiva, je še kako živa. Lani nam je uspelo v pičle pol ure nabrati približno dvajset uporabnih zeli,” sporoča Črt.
Konec tedna bo v Portorožu pomagal Ani Roš na njeni turneji ulične prehrane po Sloveniji, bil je začetnik četrtkovih kulinaričnih popoldnevov v koprskem Cameralu, če le ima čas, ga, tako kot mamo in očeta, vleče med ljudi, ki so dovzetni za zgodbe o Istri in poglabljanje vanje. Številna bežna srečanja na sejmih in predstavitvah so ljudi od blizu in daleč pritegnila za obisk na Manžanu. V veliki večini so tujci, številni slovenski kontinentalci pa se tam sploh zavedo, da je Sredozemska Slovenija veliko več kot nekaj plaž in promenad v obrežnih mestih.
SAŠO DRAVINEC
Domačija Butul, Manžan
> Tatjana, Mitja in Črt Butul
> Manžan 10/d, 6000 Koper
> 45'30”48˚S; 13'45”22˚V
> Ponudba: kulinarične delavnice, degustacije, predstavitve, predavanja; obisk zeliščnega vrta; degustacijski večeri; namestitev v sobi ali v apartmaju; zeliščne mešanice, marmelade, želeji, oljčno olje
