“Trst bo storil samomor, če bo živel v izolaciji”

Bistveno je, da je Caburlotto s svojim prihodom v Trst in s svojimi izjavami razburkal tamkajšnjo kar nekam mlakužasto javnost. “Iz Trsta vidim vzhod, ne vidim Benetk,” je izjavil in dvignil vihar. Trst pač ni navajen takšnega razmišljanja, zlasti ne z najvplivnejših položajev in institucij. Ampak Caburlotto (44 let) je doma iz Veneta, kjer nadzira kulturno dediščino v Veroni, Vicenzi, Rovigu, beneški pokrajini, Padovi, Trevisu in Bellunu. Njegovo območje nadzora je tako izjemno obsežno in zajema velik del Veneta in celotno Furlanijo-Julijsko krajino. Prav zato vidi tržaško in obmejno stvarnost drugače kot marsikateri Tržačan.

> V Trstu delate eno leto ...

“Dobro se spominjam. Prišel sem 27. marca 2010.”

> Kakšen je bil vaš prvi vtis?

“Takoj sem opazil težave. Trst sem si predstavljal kot odprto srednjeevropsko mesto, seveda tudi obremenjeno z dogodki iz bližnje preteklosti, pa vendar ... Pričakoval sem, da ima razvejane odnose z Ljubljano, Zagrebom, Dunajem, Prago in Budimpešto, torej z naravnim zaledjem ...”

> In kaj ste odkrili?

“Odkril sem luknjo, praznino, popolno odsotnost odnosov z naravnim zaledjem srednje Evrope.”

> Mar govorite o stanju na področju kulturne dediščine?

“Seveda. Naše nadzorništvo, ki ima sedež v Trstu, je lokalna podružnica ministrstva za kulturo ...”

> Za kaj pravzaprav skrbi nadzorništvo, ki ga vodite?

“Za premično kulturno dediščino. Ukvarjamo se z varstvom vseh premičnih kulturnih dobrin in umetnin. Torej s slikami, skulpturami, okraski, sakralnimi in liturgičnimi predmeti, pa tudi, na primer, z ladjami, zgodovinskimi plovili. V našo pristojnost sodi tudi varstvo Ursusa, gigantskega premičnega pristaniškega dvigala v Trstu. Skrbimo tudi za umetnine, ki so nekje vmes med premično in nepremično kulturno dediščino - torej za oltarje in zidne poslikave, freske. Stavbno ali arhitekturno nadzorništvo se ukvarja z zidovi, naše pa s predmeti. Torej naše nadzorništvo skrbi za vso premično kulturno dediščino v katerikoli lasti - torej za vse, kar je v državni, občinski, deželni ali cerkveni lasti, brez razlike. Tudi za Miramarski grad in park skrbimo. Muzej Revoltella v Trstu je sicer v lasti tržaške občine, vendar za restavriranje v njem razstavljenih del skrbimo mi.”

> Zaradi finančne krize napovedujejo združitev nadzorništev za premično in nepremično kulturno dediščino in ohranitev samo enega nadzornika za obe področju. Se bojite za svoje delovno mesto?

“Ne, nikakor. Upam samo, da do združitve ne bo prišlo.”

> Zakaj ne?

“Finančni minister Tremonti predlaga zmanjšanje števila vodstvenih mest, da bi tako prihranili nekaj denarja. Vendar sem prepričan, da z združitvijo naših nadzorništev ne bi veliko prihranili. Mogoče 3100 evrov, kolikor znaša moja plača, kar ni veliko za vse, kar počnem. V Venetu sta, na primer, dve nadzorništvi, eno za Benetke in laguno, drugo za okolico. Če bi že hoteli kaj prihraniti, bi morali združili ti dve nadzorništvi. Po profesionalni, strokovni plati sta nadzorništvi za premično in nepremično dediščino nezdružljivi. Mešana nadzorništva so lahko usodna za premično kulturno dediščino, saj o njej običajno odloča arhitekt, ker je njegovo področje 'težje' - v njegovo okrilje spada tudi varstvo krajine. Na obmejnem področju, kot je Furlanija-Julijska krajina, je zelo pomembno, da se ohrani samostojnost kulturno-umetniškega nadzorništva, saj lahko odigra pomembno vlogo povezovalca različnih kultur.”

> Dobro, vrniva se na problematičnost Trsta. Kje so ovire za njegovo sodelovanje s sosedi? Kdo ga zavira?

“Doma sem iz Padove, vendar sem nekatere stvari dokaj hitro zaznal. V Trstu igra politika izjemno pomembno vlogo, velikokrat preveč pomembno.”

> In ta politika zavira sodelovanje?

“Tako. Tragedijo istrskih ezulov izrabljajo v politične namene. Kot državni uslužbenec sicer ne smem govoriti o politiki, lahko pa jo presojam glede tega, ali spodbuja ali pa zavira sodelovanje z zaledjem Trsta. V tem mestu se je politika dolgo, predolgo hranila s čustvi sovraštva do tako imenovanih slavokomunistov. Danes pa ni več ne Jugoslavije in ne komunizma. Torej? Nove generacije pričakujemo nekaj novega, ne zmeraj ene in iste pesmi iz preteklosti. Želimo si drugačne prihodnosti.”

> Kaj torej predlagate?

“Za začetek prikazati tudi drugo plat medalje. Večina Italijanov denimo ni seznanjena z dramo, ki so jo doživeli Slovenci v letih pod fašistično oblastjo: nasilno spreminjanje imen in priimkov, prepoved uporabe maternega jezika in podobno. Poznam veliko ljudi, ki imajo poitalijančena imena, in sprašujem jih, zakaj vraga si imena ne vrnejo v izvirno obliko. Pa so v zadregi. Všeč bi mi bilo, da bi pri nas več govorili slovensko, pri vas v Istri pa več italijansko. Kar bi bilo povsem v skladu s tradicijo obmejnih krajev. V Italiji ne vedo, da je pred prvo svetovno vojno Trst bil največje slovensko mesto, saj je v njem živelo več Slovencev kot pa v Ljubljani. To sem med drugim napisal v katalogu razstave v Pavii. Pa so me opozorili, da lahko kaj takega napišem v Pavii, ne pa v Trstu. Kar je absurdno.”

> Istrske umetnine, odnesene iz Kopra in Pirana, so, na primer, tudi vir nenehnih sporov med državama ...

“Na žalost.”

> Leta 2005 so jih razstavili v tržaškem muzeju Revoltella. 21 restavriranih umetnin je bilo na ogled pod naslovom Histria: restavrirane umetnine od Paola Veneziana do Tiepola. Kakšna je zdaj njihova usoda? Si jih je mogoče kje ogledati?

“Zadevo moram osvetliti z vseh zornih kotov, tako da bo jasnejša. Umetnine, o katerih govorimo, so leta 1940 povsem zakonito odpeljali iz Kopra in Pirana. Italijanska država sicer ni bila lastnica umetnin, pa je bila po tedanjih, pa tudi po današnjih zakonih dolžna te umetnine zavarovati. To je ministrstvo, oziroma nadzorništvo dolžno storiti tudi proti volji lastnikov umetnin, da bi jih zavarovala pred nevarnostjo uničenja. Med prvo svetovno vojno so denimo mnoge umetnine odpeljali iz Furlanije, da bi jih zavarovali pred vojno nevarnostjo. Tudi danes bi bil dolžan umakniti umetnine iz cerkve, ki je, na primer, na tem, da se zruši. To so začasni ukrepi. Ko ni več nevarnosti, jih je potrebno vrniti na njihovo izvorno mesto.”

> Kje pa se je zapletlo pri istrskih umetninah?

“V primeru istrskih umetnin iz Kopra in Pirana se je zgodilo nepredvidljivo: Italija je vojno izgubila, z njo pa tudi Istro in kraje, od koder je te umetnine začasno umaknila. Začasna rešitev je tako postala trajna. Umetnine so tako ostale v skladišču Beneške palače v Rimu. Leta 2002 je tedanji podsekretar na ministrstvu za kulturo Vittorio Sgarbi predlagal, da bi ta dela, ki so toliko let bila skrita pred očmi javnosti, restavrirali in razstavili. Kar pa ni bilo posebno premišljeno dejanje.”

> Zakaj ne?

“Bilo je v tipičnem sgarbijevskem slogu, saj človek išče takojšen učinek v javnosti in njen odziv. Umetnine so restavrirali in jih po daljših peripetijah razstavili v muzeju Revoltella v Trstu. In pri tem je ostalo. Po končani razstavi so jih premestili v kletne prostore muzeja Sartorio, kjer si jih je po predhodni najavi mogoče ogledati. No, ena stvar je možnost, da si jih lahko ogledaš, nekaj povsem drugega pa je njihovo lastništvo.”

> Na kaj mislite z njihovim lastništvom?

“Zanimivo je, da so istrske umetnine katalogizirali kot last italijanske države ('proprietà demaniale'). Zelo me zanima, kako je prišlo do tega lastniškega prehoda, kakšna je zakonitost prenosa lastništva na italijansko državo.”

> Torej so umetnine nacionalizirali? Dediči nekdanjih lastnikov torej niso več njihovi lastniki?

“Točno tako. Izraz nacionalizirali je najustreznejši. Te poteze pravzaprav ne razumem. Dediči nekdanjih lastnikov umetnin se še zmeraj potegujejo za njihovo vrnitev, med njimi koprska škofija in Pokrajinski muzej.”

> Predlagali so tudi, da bi istrske umetnine trajno razstavili v Muzeju istrske in dalmatinske civilizacije v Trstu, da bi jih upravljale organizacije ezulov. Kaj menite o tem predlogu? Ga podpirate?

“Ta predlog je nevaren. Z njim se nisem strinjal ne prej, niti se ne strinjam zdaj. Dve ezulski organizaciji sta na deželno nadzorništvo poslali pismo z omenjeno prošnjo. Direktor Giangiacomo Martines mi jo je dostavil s svojim pozitivnim mnenjem. Pozitivno mnenje o selitvi istrskih umetnin v Muzej istrske civilizacije je v izjavi za časopis dal tudi nekdanji tržaški odbornik za kulturo Massimo Greco. Ampak ko govorimo o umetninah, se mi zdi povsem nesprejemljivo podrejati se političnim pritiskom, pa naj pridejo od koderkoli že. Operacija premestitve umetnin v Muzej Istranov je imela izrazit politični predznak, umetnostna zgodovina pa ne sme imeti nobenega političnega predznaka. Kot strokovnjak ne morem povezati dveh povsem različnih zgodb: zgodbe tragičnega eksodusa Istranov in zgodbe umika umetnin leta 1940. Zgodbi sta samo po naključju sovpadli. Umetnine so namreč globlje v Italijo premestili zgolj iz varnostnih, ne iz političnih razlogov. Če bi umetnine preselili v Muzej istrske civilizacije, bi umetno ustvarili vzporednico, ki je v zgodovini ni. Zato tega ne sprejmem. Operacija bi dobila politični predznak, ki ga ne sme imeti. Poleg tega v Muzeju istrske in dalmatinske civilizacije ni najosnovnejših razmer, da bi lahko v njem trajno razstavili umetnine ...”

> Torej se niste strinjali s selitvijo umetnin?

“Lahko rečem, da sem ustavil nameravano selitev teh umetnin v Muzej istrske civilizacije. Ustavil sem jo tako, da nisem dal mnenja. Sila preprosto.”

> Ste se znašli v slepi ulici? Kakšna je torej rešitev problema istrskih umetnin?

“Ne zavračam nobene možnosti vnaprej. V vsakem primeru sem proti ustvarjanju nepotrebnih konfliktnih situacij. Razstava v muzeju Revoltella leta 2005 je sprožila takšen konflikt. Istočasno so namreč v Piranu organizirali protimanifestacijo. Svet umetnosti ni svet konfliktov. Ni zid proti zidu. Ljudje kulture ne morejo dopustiti, da bi jih politika izrabljala za svoje namene, ne na eni ne na drugi strani meje.”

> Kaj torej želite?

“Najprej spoznati zgodovinska dejstva. Najprej se v Rimu srečati s tistimi, ki so zadevo spremljali že od vsega začetka. Rad bi se pogovoril z vsemi tistimi, ki so tako ali drugače vpleteni v zadevo vračanja istrskih umetnin. Rad bi se srečal s koprskim škofom Pirihom in zato slovenske prijatelje prosim za pomoč pri posredovanju, ljudi, ki imajo poštene namene in so jim res pri srcu te umetnine, ne pa politične igrice okrog njih. Rad bi se srečal in se pogovoril s predstavniki italijanske manjšine v Istri, rad bi se srečal z javnimi oblastmi v Kopru in Piranu, z župani. Vnaprej ne zavračam nobene možnosti. Na področju umetnosti meje namreč ne igrajo nobene vloge. Zavedati se namreč moramo, kakšna je bila v preteklosti razširjenost beneške umetnosti. Zanjo ni bilo meja. Zato v nobenem primeru ne smemo beneških umetnin iz 15., 16. in 17. stoletja priklepati na sodobne obmejne politične probleme.”

> Torej ne izključujete možnosti, da bi se istrske umetnine vrnile v Koper in Piran?

“Tega ne morem in ne smem trditi. To tudi ni v moji moči. Trdim pa, da beneška umetnost nima meja in ji niti mi ne moremo postavljati meja. Najti moramo ustrezne načine, da oživimo duha odprtosti na področju umetnosti. Ampak najprej moram najti odgovor na vprašanje, kaj pomeni nacionalizacija teh umetnin.”

> To je res novo. Mar legitimni lastniki o tem niso seznanjeni?

“Ne verjamem. Italijanska država leta 1940 teh del ni odkupila od legitimnih lastnikov. Samo umaknila jih je. Potem, ko ni bilo več vojne nevarnosti, bi jih morala vrniti na njihovo staro mesto. Slika Cima da Conegliana je, na primer, pri frančiškanih v Padovi. Tega dela zanesljivo niso nacionalizirali. Trdim, da umetnina, ki jo umakneš z njenega izvirnega mesta, ne govori več istega jezika, nima več istega sporočila. Je deplasirana. Umetniško delo je vedno v dialogu s svojim naravnim okoljem.”

> Torej se nagibate k njihovi vrnitvi?

“Lahko povem le, da želim najprej govoriti s Skupnostjo Italijanov, s kulturnimi društvi v Istri, s škofom, da bi tako v prvi osebi, brez posrednikov razumel razmere v Sloveniji, vaš odnos do kulturne dediščine, pravni položaj glede lastništva. Nihče mi ne more preprečiti, da se ne bi pogovarjal z ljudmi v Sloveniji. Poleg tega želim pogledati v ustrezne dokumente v Rimu, želim se seznaniti z vsemi elementi, pomembnimi za dobro istrskih umetnin: v kakšnem stanju so objekti, od koder so te umetnine umaknili, kdo so dediči ustanov, lastnikov umetnin. Rad bi naredil dosje o istrskih umetninah in z njim šel v Rim. Lahko bi oblikovali tudi študijsko skupino, v kateri bi bili ljudje, ki si zaupajo in ki so jim te umetnine pri srcu. O vprašanju istrskih umetnin moramo najti skupen jezik, državna meja je le administrativna črta, nima več kulturnega, civilizacijskega pomena.”

> Govorili ste predvsem o težavah pri vzpostavljanju stikov s sosednjimi državami na področju kulturne dediščine. Je tudi kaj svetlega?

“Seveda. Med mojimi bližnjimi cilji je organizacija razstave z naslovom 'Romanska skulptura v oglejskem patriarhatu v času Pelegrina II. v 12. in 13. stoletju'. V videmskem laboratoriju imamo čudovit romanski križ iz Čedada, visok več kot dva metra, ki ga bomo restavrirali in razstavili. Za ogled bomo pripravili še vrsto drugih čudovitih razpel iz tega obdobja s celotnega območja nekdanjega oglejskega patriarhata, torej iz Furlanije-Julijske krajine, Koroške, Kranjske in Istre. En križ bo prispevala tudi Narodna galerija v Ljubljani. Razstavo bomo odprli leta 2013. Druga stvar je obeleževanje stote obletnice začetka prve svetovne vojne leta 2014. Tudi na tem področju bi lahko s skupnimi močmi naredili veliko. Nekdaj je Soča razdvajala, zdaj nas lahko povezuje. Okrogla obletnica začetka prve svetovne vojne bi lahko bila izvrstna priložnost za organizacijo skupnih razstav, skupnih spominskih prireditev in pohodov.”

> Se ne bojite, da bi vas zaradi vašega optimizma in odprtosti premestili?

“Počutim se kot nekdo, ki je v te kraje prišel od zunaj, in videl stvari, ki jih mogoče drugi ne bi. Nimam prijateljev, nimam posebnih znanstev, poskušam le stvari premakniti. V žepu nimam vnaprejšnje rešitve, želim pa se seznaniti z vsemi možnostmi. Nič ne izključujem. Sem odprt. Zavedam pa se, da bo Trst storil samomor, če bo še naprej živel v izolaciji. Mesto bo umrlo v popolni osamljenosti in nihče ne bo žaloval za njim.”

ROBERT ŠKRLJ

Luca CaburlottoRobert Škrlj

Leta 2005 so v tržaškem muzeju Revoltella ob prisotnosti najvišjih italijanskih oblasti odprli razstavo istrskih umetninDamjan Balbi