Trst in Koper, zadnji postaji

Konec sveta, konec poti. Če se z vlakom pripelješ iz Ljubljane v Koper, se tu tvoja pot na železnici zanesljivo konča. Od tu nimaš več kam. Lahko pokličeš taksi, lahko se usedeš na avtobus, ampak z vlakom se lahko samo vrneš od koder si prišel. Torej v Ljubljano. Druge poti po železniških tirih nimaš. Povezave z bližnjim Trstom ni, vlak prav tako ne pelje iz Kopra do Pulja ali Reke.

Isto se ti zgodi v Trstu. Na tamkajšnji železniški postaji se tvoje potovanje konča. Lahko se samo presedeš na drugi vlak, ki te popelje vzvratno, torej nazaj proti Benetkam, v Videm, mogoče do Milana in Torina, a drugam ne. Neposredne železniške povezave iz Trsta do Ljubljane ni. Prav tako ne do starih avstro-ogrskih prestolnic Dunaja ali Budimpešte, zaradi katerih je Trst postal veliko pristaniško mesto.

Trst in Koper sta, vsak s svoje strani meje, končni postaji. Transportni slepi črevesi. Čeprav se je o železniški povezavi med njima veliko govorilo, se do zdaj ni še nič storilo. Koliko kilometrov tračnic bi morali postaviti, da bi ti slepi črevesi spojili in ju neposredno povezali s širjavami vzhodne in zahodne Evrope? Pet, največ deset kilometrov? Malenkost v primerjavi z megalomanskim, izjemno dragim petim transportnim koridorjem, ki bi mesti tako ali tako obšel.

Tako obe postaji ždita v svoji pozabljeni provincialnosti. Medtem, ko se v Trstu še čutijo sledovi nekdanjega blišča, pa je koprska železniška (in avtobusna) postaja neizmerno velika žalost. Puščava. Koliko besed je bilo izrečenih o čezmejnih povezavah, o odpiranju v svet, o prelomnosti schengena. Resnično stanje stvari pa nam kažeta postaji dveh sosednjih, nekoč tesno povezanih mest.

ROBERT ŠKRLJ